Jedro

Če carinarnica oceni, da vrednost iz fakture glede na razpoložljive podatke odstopa od cen za enako ali podobno blago, vrednosti iz fakture ne more sprejeti kot carinsko osnovo, ampak carinsko osnovo ugotovi v predpisanem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 238/98-11 z dne 8.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice M. z dne 30.11.1995, s katero je ta zavrnila njegov ugovor zoper zapisnik Carinarnice M. z dne 20.11.1995 o netočni prijavi vrednosti blaga, uvoženega po uvozni carinski deklaraciji z dne 21.11.1995 in določila carinsko osnovo za rabljen osebni avto v znesku 1.167.686,00 SIT. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporna carinska osnova, ker pri določitvi carinske osnove ni bila upoštevana vrednost blaga iz fakture, ampak je bila carinska osnova ugotovljena v postopku, skladno z 1. odstavkom 37. člena prejšnjega Carinskega zakona (CZ/76). Sodišče soglaša s toženo stranko, da je bila taka določitev carinske osnove pravilna. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da cena uvoženega rabljenega avtomobila, navedena v fakturi, bistveno odstopa od podatkov, s katerimi razpolaga carinarnica. Zato je bila po presoji sodišča utemeljeno uporabljena določa 1. odstavka 37. člena CZ. V določbi 3. odstavka 41. člena CZ/76 je namreč carinarnici dano pooblastilo za ugotavljanje carinske osnove po določbi 1. odstavka 37. člena CZ/76, če je glede na okoliščine, v katerih se blago uvaža, mnenja, da vrednost blaga, navedena v fakturi, ne ustreza določbam zakona o dogovorjeni ceni. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker pri ugotavljanju carinske osnove ni bilo upoštevano mnenje izvedenca avtomobilske stroke. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da je bila, upoštevajoč mnenje izvedenca, carinska osnova zmanjšana za 5 % glede na splošno tehnično stanje vozila, ter, da je bila glede na število prevoženih kilometrov po števcu carinska osnova znižana še za 10 %. Zatrjevano število kilometrov nad tistim, ki ga izkazuje števec, pa tudi po presoji sodišča ni dokazano. Zato za 26 % znižanje carinske osnove, ki jo predlaga izvedenec na račun večjega števila kilometrov, kot ga izkazuje števec, ni podlage.

Tožbeni ugovor glede kršitve določbe 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku sodišče zavrača s tem, da je imel tožnik v pritožbenem postopku možnost predložiti dokaze za trditev, da je carinska osnova napačna.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Bistvena kršitev določb postopka je podana s tem, da sodišče ni razpisalo glavne obravnavne in na obravnavi izvedlo predlaganih dokazov ter tožniku ni vročilo odgovora na tožbo, čeprav je to pisno zahteval. Pred izdajo prvostopne odločbe tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka in razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Ker sodišče v sodbi ni navedlo razlogov za uporabo določb Carinskega zakona, sodbe ni mogoče preizkusiti, kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je zmotno uporabilo določbe Carinskega zakona. Tako sodišče kot tudi tožena stranka ignorirata določbe Carinskega zakona o transakcijski vrednosti blaga. Tožnik navaja, da je tožena stranka pri odločanju uporabila navodilo z dne 15.9.1994, ki v nasprotju z zakonom ne govori o transakcijski vrednosti, ampak o sprejemljivi ceni, kar pa ni pojem, ki bi ustrezal pojmu transakcijske vrednosti v smislu carinskega zakona. Navodilo, ki ga je tožena stranka uporabila kot pravni vir in je podlaga za uporabo kataloga Schwake ne le, da ni skladno z določbami Carinskega zakona, ampak je izdano brez pravne podlage. To navodilo je identičen akt, kot je pojasnilo tožene stranke z dne 27.12.1995, za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-87/96 ugotovilo, da sploh ni začelo veljati in se ne sme uporabljati. Sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Ni ugotovljeno ali je prijavljena vrednost blaga transakcijska ali ne, in če ni zakaj ni. Brez teh ugotovitev pa ni podlage za uporabo določb 34. in 41. člena Carinskega zakona.

Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tožbeni ugovor o kršitvi določbe 143. člena ZUP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna določitev carinske osnove po določbi 37. člena CZ/76. Tožnik se s tako določitvijo carinske osnove ne strinja in meni, da bi morala biti ugotovljena glede na dogovorjeno ceno (transakcijsko vrednost), kot izhaja iz priložene fakture. V CZ/76 je način določanja carinske osnove urejen v določbah 34. do 45. člena. Iz navedenih določb izhaja, da se za carinsko osnovo uvoženega blaga praviloma uporabi dogovorjena cena (transakcijska vrednost blaga), to je vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta vrednost ustreza določbam tega zakona, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno. Vendar pa ima carinarnica v 3. odstavku 44. člena pooblastilo, da ugotovi carinsko osnovo na drug način, v primeru, če faktura ni predložena oziroma, če je glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni. To pomeni, da carinarnica ocenjuje, ali vrednost blaga v predloženi fakturi ustreza cenam, po katerih se enako ali podobno blago prodaja na tujem trgu, in če glede na podatke, s katerimi razpolaga, oceni, da ne ustreza, te vrednosti ne more sprejeti kot carinsko osnovo, ampak carinsko osnovo ugotovi v predpisanem postopku. Ker v obravnavanem primeru sodišče in tožena stranka ugotavljata, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da je carinarnica ocenila, da vrednost iz fakture glede na razpoložljive podatke odstopa od cen za enako ali podobno blago, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča dana podlaga za uporabo določbe 1. odstavka 37. člena CZ/76. Zato pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava ni podan.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede vrednosti vozila. Vrednost vozila izhaja iz zapisnika o komisijski cenitvi vrednosti. Tožnik je sicer tako ugotovljeni vrednosti ugovarjal, ker ni bilo upoštevano mnenje izvedenca o številu prevoženih kilometrov. Ta ugovor je tožena stranka presodila in ga tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnila in navedla prepričljive razloge, zaradi katerih tega mnenja ni upoštevala kot dokaz o številu prevoženih kilometrov. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku, ob tem, ko ni sporno, da je prejel zapisnik komisije o cenitvi vrednosti vozila. Carinski organ je torej carinsko osnovo določil na podlagi ugotovitev posebej za to imenovane komisije (264. člen CZ) o dejanskem stanju vozila in o njegovi vrednosti, kar je v skladu s 44. členom CZ in ne na podlagi navodila, kot zatrjuje tožeča stranka.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in ostalimi podatki v spisu. Sodišče prve stopnje s tem, da ni opravilo glavne obravnave, ki je tožnik niti ni zahteval, ni kršilo določb postopka. Določbe postopka tudi niso kršene s tem, da tožeči stranki ni poslan odgovor na tožbo, če ta odgovor vsebuje, tako kot v tem upravnem sporu, le stališče tožene stranke, da vztraja pri izpodbijani odločbi, in njen predlog za zavrnitev pritožbe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.