Jedro

Da do podpisa sporazuma s strani tožnika ni prišlo, je sodišče pravilno ocenilo tudi na podlagi okoliščine, da tožena stranka kljub pozivu sodišča ni predložila originalnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi z njim morala razpolagati. Prav tako tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o svojih trditvah, čeprav je dokazno breme na strani delodajalca.

Ker je zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu trajala le kratek čas (1. 6. do 7. 6. 2022), nova zaposlitev ne vpliva na nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do dneva odločitve sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potega tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 16. 3. 2022, ampak je trajalo do 31. 5. 2022 in od 8. 6. 2022 do vključno 18. 10. 2022, ko je pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 1. 2022 sodno razvezalo (I. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 1. 2022 za čas od 16. 3. 2022 do 31. 5. 2022 in od 8. 6. 2022 do 18. 10. 2022, mu za ta čas priznati delovno dobo in tožnika prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, vse v roku 8 dni (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati nadomestilo plače za čas od 15. 3. do 31. 3. 2022 višini 495,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2022 dalje do plačila, za čas od 1. 4. 2022 do 31. 5. 2022 in od 8. 6. 2022 do 18. 10. 2022 mesečno nadomestilo plače v višini 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka) in plače za obdobje od 12. 1. 2022 do 31. 1. 2022 v višini 588,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2022 dalje; za februar 2022 v višini 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2022 dalje ter za čas od 1. 3. 2022 do 14. 3. 2022 v višini 433,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2022 dalje (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ko je tožnik zahteval priznanje delovnega razmerja za čas od 1. 6. do 7. 6. 2022 in priznanje vseh pravic za to obdobje, vključno z nadomestilom plače, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 495,48 EUR za 18. 4. 2022 in od mesečnega nadomestila plače v višini 960,00 EUR za 18. v mesecu za pretekli mesec, denarno povračilo namesto reintegracije v višini 2.880,00 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 588,39 EUR za 18. 2. 2022, in od zneska 960,00 EUR za 18. 3. 2022 ter od zneska 433,55 EUR za 18. 4. 2022 (VI. točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 727,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VIII. točka izreka), in da je tožena stranka zavezanka za plačilo sodne takse (VIII. točka izreka).

2. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu (točka I, II, III, IV, V, VII in VIII izreka) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče glede trajanja in prenehanja pogodbe o zaposlitvi preveč nekritično sledilo izpovedi tožnika, ko je izpovedal, da nikoli ni podpisal nobenega sporazuma s toženo stranko. Tožnik je sam izpovedal, da je izrazil željo, da mu preneha delovno razmerje, ker je bil brez denarja in celo spraševal dispečerja o tem, kakšen je odpovedni rok. Če namreč delavec želi odpovedati delovno razmerje, ob tem pa čimbolj skrajšati odpovedni rok, je ena izmed možnih rešitev tudi podpis sporazuma, saj v primeru prenehanja delovnega razmerja, na podlagi sporazumne razveljavitve, ni odpovednega roka. Zato je nepravilen zaključek sodišča, da bi bile navedbe tožene stranke o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi same s seboj v nasprotju zgolj zato, ker je tožena stranka (mogoče malo nerodno) trdila tudi, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo na zahtevo tožnika. Napačen je tudi zaključek sodišča, da se direktor tožene stranke tožniku ni oglašal na telefon. Iz priložene WhatsApp komunikacije izhaja le, da se direktor tožniku ni oglasil, ko ga je ta klical dne 14. 3. 2022, kar pa je življenjsko logično, saj je bil zaseden z drugimi zadevami – sestanki. Sploh pa en neodgovorjen klic še ne dokazuje, da tožnik ni uspel vzpostaviti stik z direktorjem in da ni bilo možno, da bi prišlo do podpisa sporazuma dne 15. 3. 2022. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je že iz primerjave podpisa tožnika na pogodbi o zaposlitvi ter na listu C1 s podpisom na sporazumu razvidno, da se podpis razlikuje od ostalih podpisov tožnika. Verodostojnost podpisa lahko ugotovi le sodni izvedenec grafološke stroke, ki je edini usposobljen za ugotovitev, ali je podpis na sporazumu dejansko podpis tožnika, zato sodišče brez izvedenskega mnenja takšnega zaključka ne more sprejeti, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni bilo nobene potrebe, niti podlage, saj je delovno razmerje tožniku prenehalo že dne 31. 5. 2022, ko se je zaposlil pri novem delodajalcu. Na razloge prenehanja delovnega razmerja pri novem delodajalcu pa tožena stranka, kot njegov prejšnji delodajalec, ne more vplivati. Zato je bila sodna razveza pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2022 neutemeljena, posledično pa nezakonita tudi določitev denarnega povračila namesto reintegracije. Sicer pa tožnik v svoji izpovedi z dne 22. 9. 2022 tudi na izrecno vprašanje sodišča in pooblaščenca tožene stranke ni izpovedal, da je bil zaposlen pri novem delodajalcu, kar kaže na to, da njegova izpoved ni bila verodostojna. Tožnik se je na zaslišanju na vprašanje pooblaščenca tožene stranke sicer spomnil, da je 15 dni delal v Srbiji in da je zaslužil cca. 20 EUR v dinarski protivrednosti, ko pa je bil izrecno vprašan ali je prejemal še kakšne prihodke, pa je povedal, da ne. Iz izpisa iz registra ZZZS izhaja ravno nasprotno, da je bil od 1. 6. 2022 do 7. 6. 2022 (sicer za krajši čas) zaposlen pri A. d. o. o., kar pomeni, da je tožnik govoril neresnico. Sodišče bi moralo vse zahtevke tožnika zavrniti, posledično pa mu naložiti plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da ne držijo navedbe tožene stranke, da naj bi tožnik sam izrazil željo po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je poskušal stopiti v stik z direktorjem tožene stranke in zahtevati plačilo za delo ter urediti sporna vprašanja, ne pa enostavno odpustiti vse obvezno toženi stranki kot delodajalcu in se zadovoljiti s tem, da lahko brez odpovednega roka zaključi delovno razmerje, kar skuša prikazati tožena stranka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi 8. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, zakaj je sodišče sledilo izpovedi tožnika. Okoliščine, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in skrbno oziroma da jih je upoštevalo pristransko, kot prikazuje pritožba (da je sodišče v odločilnem delu nekritično in napačno sledilo izpovedi tožnika, ko je izpovedal, da nikoli ni podpisal nobenega sporazuma s toženo stranko). Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, zakaj ni bilo potrebno postaviti izvedenca grafologa, in sicer ker tožena stranka ni dokazala trditev, da je tožnik dne 15. 3. 2022 pred direktorjem podpisal sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi oziroma podal odpoved. Da do podpisa sporazuma s strani tožnika ni prišlo, je sodišče pravilno ocenilo tudi na podlagi okoliščine, da tožena stranka kljub pozivu sodišča ni predložila originalnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi z njim morala razpolagati. Prav tako tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o svojih trditvah, čeprav je dokazno breme na strani delodajalca. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo v prilogah spisa in zaslišalo tožnika, medtem ko ni zaslišalo direktorja tožene stranke B. B., ki se ni odzval na vabilo na zaslišanje. Bil je vabljen na zaslišanje na prvi narok za glavno obravnavo, vendar se naroka ni udeležil in izostanka ni opravičil. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče v odločilnem delu, to je glede trajanja in prenehanja pogodbe o zaposlitvi, preveč nekritično in napačno sledilo izpovedi tožnika.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2022 na delovnem mestu voznik tovornega vozila v mednarodnem in notranjem prometu za nedoločen čas, vse do 15. 3. 2022, ko mu je dispečer, ki mu je odrejal delo, dal navodilo, da pusti tovorno vozilo pri C. d. o. o. zaradi čiščenja. Tožnik je izpovedal, da od 14. 3. 2022 ni imel več kontakta s toženo stranko, niso mu odrejali dela, pri čemer ni prejel nobene odpovedi. Tožnik je izpovedal, da je po podpisu pogodbe o zaposlitvi za toženo stranko delal nekje 40 dni in v tem času je imel kontakt le z dispečerjem, direktor pa se mu ni oglašal, niti mu ni plačal opravljenega dela. Sodišče je verjelo tožniku, ker je bila njegova izpovedba prepričljiva in podkrepljena z listinami iz spisa (prevod WhatsApp komunikacije med tožnikom in dispečerjem) iz katere tudi izhaja, da je tožnik dne 12. 3. 2022 preverjal, ali je direktor tožene stranke v Ljubljani, dne 14. 3. 2022 pa je sporočil, da se mu direktor ne oglasi. Tožnik je zanikal, da bi 15. 3. 2022 bil v prostorih tožene stranke in da bi podpisal sporazum. Da do podpisa sporazuma s strani tožnika ni prišlo, je sodišče zaključilo tudi na podlagi drugih okoliščin, in sicer da tožena stranka kljub pozivu sodišča ni predložila originalnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi naj z njim razpolagala. Prav tako je tožena stranka trdila, da je do odpovedi prišlo na zahtevo tožnika, nato pa navajala, da je šlo za sporazumno odpoved.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožnik sam izpovedal, da je izrazil željo, da preneha delovno razmerje, ker je bil brez denarja in je celo spraševal dispečerja o tem, kakšen je bil odpovedni rok. Kot je izpovedal tožnik, je predvsem skušal stopiti v stik z direktorjem tožene stranke in zahtevati plačilo za delo, ne pa enostransko odpustiti vse obveznosti toženi stranki kot delodajalcu in se zadovoljiti s tem, da ne bi rabil delati v času odpovednega roka, kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da ker tožnik v svoji izpovedi z dne 22. 9. 2022, na izrecno vprašanje sodišča in pooblaščenca tožene stranke, ni izpovedal, da je bil zaposlen pri novem delodajalcu, da navedeno kaže, da je njegova izpovedba neverodostojna. Dejstvo, da je tožnik izpovedal, da je 15 dni delal v Srbiji in da je zaslužil cca. 20 EUR ni pa izpovedal, da je bil zaposlen v Republiki Sloveniji od 1. 6. 2022 do 7. 6. 2022 (zelo kratek čas) pri družbi A. d. o. o., za odločitev v sporni zadevi ni relevantno in izpoved tožnika zaradi navedenega ni neverodostojna. Tožnik je jasno in odločno izpovedal o vseh odločilnih dejstvih, ki so potrebna za odločitev ali je tožniku pri toženi stranki sporazumno prenehalo delovno razmerje dne 15. 3. 2022, zgolj zaradi neopredeljenosti do krajše zaposlitve pa ni mogoče šteti njegove izpovedi za neverodostojno.

11. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil tožnik v času od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje le krajši čas zaposlen pri drugem delodajalcu (1. 6. do 7. 6. 2022) zato ta zaposlitev ne vpliva na nadaljevanje delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča. Glede na sodno prakso (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013 in VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015) je namreč delavec upravičen do ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, z izjemo časa, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih. Sodišče prve stopnje je na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) na predlog obeh strank sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 10. 2022. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče v primeru, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi že z 31. 5. 2022, ker se je tožnik takrat zaposlil pri novem delodajalcu. Sodišče je pravilno obrazložilo, da pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko ni razvezalo na dan 31. 5. 2022, ker je zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu trajala le kratek čas (1. 6. do 7. 6. 2022) in zato nova zaposlitev ne vpliva na nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do dneva odločitve sodišča. 12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pa tudi sicer po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, delodajalec, kadar gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjeno v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) v višini 279,99 EUR (375 točk za pritožbo, 7,5 točk za materialne stroške ter 22 % DDV).