Jedro

Sodbe ni mogoče preizkusiti tedaj, če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna. Če je mogoče ugotoviti, v čem je njena napaka, ne gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pač pa za kakšno drugo napako, ki je glede na uporabljeno pravno sredstvo upoštevna ali neupoštevna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo skrčeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 8.860.752,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Ustavilo je še postopek v delu, v katerem je bila tožba umaknjena in odločilo o stroških postopka.

Pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopenjske odločbe je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del odločbe (sodbo).

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, podrejeno pa razveljavitev le sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revident uveljavlja, da naj bi bili odločbi sodišča druge in prve stopnje pomanjkljivi in naj ne bi vsebovali razlogov o odločilnih dejstvih.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tedaj, če sodbe ni mogoče preizkusiti, zlasti iz razlogov, ki so v navedeni zakonski določbi primeroma navedeni.

Sodbe ni mogoče preizkusiti tedaj, če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna. Če je mogoče ugotoviti, v čem je njena napaka, ne gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pač pa za kakšno drugo napako, ki je glede na uporabljeno pravno sredstvo upoštevna ali neupoštevna.

Revident uveljavlja, da drugostopenjska odločba "v ničemer ne odgovarja in sploh ne preizkuša prvostopne odločbe glede pritožbenih navedb tožeče stranke o zatrjevanem obstoju vzročne zveze, da je opustitev tožene stranke pri poslovanju in vodenju trgovine pripeljala do izpada dobička." V zvezi s tem navaja, da je toženec v trgovini, v kateri bi moral prodajati le blago tožeče stranke v imenu in za račun tožeče stranke, prodajal tudi blago drugih dobaviteljev izključno za svoj račun.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo predvsem zato, ker se je strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da samo nedoseganje koeficienta obračanja zalog ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Z njim povezano nedoseganje mesečne realizacije prometa je bila le podlaga za odstop od pogodbe. Glede posameznih zatrjevanih kršitev pogodbe (sem sodi tudi prodaja blaga drugih dobaviteljev) pa je pojasnilo, da je tožeča stranka zatrjevala le na splošno, "da so te kršitve povzročile škodo, ne da bi pojasnila, zaradi katere kršitve je nastala posamezna škoda in v kakšnem znesku." Torej ne drži, da gre za neobrazloženo drugostopenjsko sodbo.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi zagrešilo tudi prvostopenjsko sodišče. Revident je nezadovoljen s tistim delom obrazložitve prvostopenjske sodbe, v katerem je sodišče ocenilo dokaze, ki jih je izvedlo glede trditev tožeče stranke, da so ji nastali povečani stroški pri inventuri zaradi nesodelovanja tožene stranke. Morebitna neprepričljivost dokazne ocene sodi v pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Za procesno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi šlo tedaj, če bi sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je npr. kakšna priča izpovedala nekaj, kar iz zapisnika ni razvidno, ne pa, če je na podlagi presoje vseh dokazov prišlo do zaključka, ki ni v skladu z izpovedjo te priče. Revident še uveljavlja, da je sodišče (prve stopnje) v zvezi z zavrnitvijo zahtevka v višini 18.550,00 SIT, ki se nanaša na stroške zamenjave ključavnice na trgovini, upoštevalo zgolj izpovedbo priče J., spregledalo pa naj bi izpoved priče V. S "pravilnim vrednotenjem tega dokaza" bi po mnenju revidenta "zagotovo prišlo do zaključka, da je bila menjava kjučavnice edina možna rešitev, s katero je bilo mogoče zagotoviti nemoteno izpeljavo inventure. S tem revident posega v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni upošteven revizijski razlog.

Po povedanem uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ker se je izkazalo, da niso podani niti tisti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev revizije obsega tudi stroškovni del.