Jedro

Okoliščina, ki jo zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta imeli navedeni priči pred zaslišanjem možnost medsebojnega dogovarjanja, ne pomeni, da pomenita izpovedbi prič nedovoljen dokaz, pač pa bo tudi izpovedba teh dveh prič, kakor tudi ostalega dokaznega gradiva, predmet dokazne ocene.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. R.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 2.3.1999 je bil zoper obd. R.H., kateremu je bila odvzeta prostost dne 15.1.1999, podaljšan pripor za 1 mesec iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 9.3.1999 pritožbo zagovornika obd. R.H., vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno. Po vložitvi obtožnice zoper obdolžena R.H. in L.G. je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 11.3.1999, na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP pripor zoper obd. R.H. podaljšalo iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zagovornik obd. R.H. je dne 21.4.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa, navedena v uvodu te sodbe. V uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 371. člena ZKP ter tudi kršitev določil 192. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa v celoti razveljavi ter pripor zoper obd. R.H. odpravi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trditev zagovornika obd. R.H., da se vsi zaključki o utemeljenosti suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj opirajo na nedovoljene dokaze, zaradi česar gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ni utemeljena. Iz zapisnika o zaslišanju priče J.B. z dne 16.1.1999 je razvidno, da je pri zaslišanju priče, ki zna angleški jezik, sodelovala A.Š., tolmač za angleški jezik. Tudi pri zaslišanju priče H.A.M., oškodovanke, sta sodelovala tolmača za angleški jezik in za filipinski jezik, kar je razvidno iz zapisnika o zaslišanju z dne 12.2.1999. Okoliščina, ki jo zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta imela navedeni priči pred zaslišanjem možnost medsebojnega dogovarjanja, pa ne pomeni, da izpovedbi prič pomenita nedovoljeni dokaz, pač pa bo tudi izpovedba teh dveh prič, kakot tudi ostalega dokaznega gradiva, predmet dokazne ocene.

Navedbe zagovornika obd. R.H. v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki se nanašajo na sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 9.3.1999, so prav tako povsem neutemeljene. Obrazložitev tega sklepa, s katerim je zavrnilo pritožbo zagovornika obd. R.H., vloženo zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 2.3.1999, je namreč povsem razumljiva in ni sama s seboj v nasprotju, kot trdi zagovornik, ki te trditve tudi ni obrazložil. V zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 11.3.1999, pa zagovornik trdi, da ima pomanjkljivosti iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer navaja "da je dejansko nerazumljiv glede vsebine podaljšanja". Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je ta sklep, s katerim je bil zoper obd. R.H. pripor podaljšan po vložitvi obtožnice, povsem razumljiv, njegova obrazložitev pa vsebuje tudi razloge, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, pobegnil. Zagovornik obd. R.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer pravilno povzema določilo 2. odstavka 192. člena ZKP, po katerem mora sodišče pri odločanju o tem, kateri izmed ukrepov iz 1. odstavka 192. člena ZKP naj se uporabi, upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe ter da mora pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Vse te okoliščine je sodišče ocenjevalo in je v razlogih izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora pojasnilo, zakaj zagotovitve obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku ni mogoče doseči z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).