Jedro

Oba izvršilna naslova - sodba okrajnega sodišča in sklep višjega sodišča - sta opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Čim je tako, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je, skladno z določbo 146. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Brežice (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. DT 42913-11722/2011-5 (03-3201-06) z dne 13. 3. 2012 zoper tožnika na podlagi izvršljivega predloga za izvršbo, posredovanega s strani Okrajnega sodišča v Brežicah, začel davčno izvršbo dolgovanega zneska v skupnem znesku 146,05 EUR (povprečnine v znesku 75,19 EUR in 50,00 EUR, ter stroškov davčne izvršbe v višini 29,896 EUR) z rubežem denarnih prejemkov tožnika. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je na podlagi 57. oziroma 202. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) Okrajno sodišče v Brežicah kot predlagatelj izvršbe plačilni nalog poslalo prvostopenjskemu davčnemu organu v izterjavo. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na 143. in 156. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju kot drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-30-23/2012-2 z dne 19. 7. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ najprej obrazloži potek postopka na prvi stopnji in se sklicuje na določbe ZDavP-2, in sicer na 143. člen ter na 151., 144., 146. in 152. člen. Glede ugovora o zastaranju pojasni, da je, ker ZP-1 posebnih določb o zastaranju ne vsebuje, potrebno v zvezi z zastaranjem terjatve za stroške postopka (kar je tudi povprečnina) uporabiti pravila obligacijskega prava o zastaranju, ki so vsebovana v Obligacijskem zakoniku, kar je prvostopenjski organ tudi storil. Glede na 386. člen Obligacijskega zakonika pravica do izterjave stroškov zastara v 10 letih od pravnomočnosti akta, s katerim so bili stroški naloženi v plačilo. Ker sta v tem primeru izvršilna naslova postala pravnomočna dne 28. 12. 2006 oziroma 8. 3. 2007, v času izdaje prvostopenjskega sklepa zastaranje še ni nastopilo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija z laično tožbo. Navaja, da je bilo njegovi pritožbi v tej zadevi že enkrat ugodeno, a se je vse skupaj ponovilo. Meni, da je zadeva že zastarala. Opozarja na dejstvo, da naložene obveznosti ne more plačati. Zatrjuje, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen in bi ga bilo potrebno odpraviti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi zavrača tudi sodišče, v smislu določbe 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče še pripominja, da je prvostopenjski organ, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, izvršbo uvedel na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. PR 294/2005 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. PRp 312/2007, ki sta oba postala izvršljiva dne 8. 3. 2007. Oba navedena izvršilna naslova sta opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Čim je pa tako, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je, skladno z določbo 146. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep. Glede na tožbene navedbe, da je postopek v zvezi s prekrškom že zastaral, pa sta tožniku pravilno obrazložitev podala že oba davčna organa.

Glede ugovora tožnika, da je v zadevi enkrat s pritožbo že uspel, a se je vse ponovilo sodišče pripominja, da je drugostopenjski organ z odločbo z dne 19. 12. 2011 sicer res ugodil pritožbi tožnika. Vendar je bila odločitev drugostopenjskega organa sprejeta zaradi kršitev pravil postopka na prvi stopnji, na katere pritožbeni organ pazi po uradni dolžnosti in zato zadeva vrnjena v ponovni postopek in odločanje. V ponovnem postopku pa je prvostopenjski organ upošteval dane napotke in o zadevi ponovno odločil z v tem sporu izpodbijanim sklepom.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.