Jedro

Pravnomočno je že bilo ugotovljeno, da je podana odškodninska obveznost obeh pravdnih strank, ki je nasproti oškodovancem sicer solidarna, kar pomeni, da je v ravnanju obeh pravdnih strank že ugotovljena protipravnost, odgovornost (krivda), ugotovljena pa je tudi vzročna zveza med njunim protipravnim ravnanjem in škodo. V obravnavani pravdi gre le še za porazdelitev bremena med obe proti oškodovancem solidarno odgovorni osebi – katera od njiju nosi kolikšen delež obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 196.689,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 do plačila, posledično pa tudi pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.584,76 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, z obrestmi v primeru zamude (I. in II. tč. izreka). V preostalem delu (glede obresti) je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo (očitno in obrazloženo proti I. In II. točki) se pritožuje toženec iz vseh formalnih pritožbenih razlogov, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, uveljavlja pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, da je do porušenja dela Kolizeja prišlo zaradi nestrokovnega pristopa toženca k rekonstrukciji kletnih prostorov kot nepopolnim in napačnim. Upoštevaje dopolnitev izvedenskega mnenja je bilo gotovo, da bo že ob normalni rabi, zaradi nevzdrževanja zgradbe s strani tožnice, prišlo do porušenja objekta, torej ne glede na delovanje toženca. Zato ocenjuje, da s civilnopravnega vidika med njegovim ravnanjem in nastalo škodno posledico ni vzročne zveze. Porušenje predelnih sten ob normalnem teku stvari ne pripelje do zrušitve objekta, za tovrstno ravnanje pa tudi ni potreboval gradbenega dovoljenja. Na možnost podrtja zgradbe ga ni opozorila niti inšpektorica. Ne drži, da je toženec več prispeval k porušenju zgradbe. Ravno obratno, odločilen vzrok za porušenje dela Kolizeja je bila dotrajanost nosilnega stebra, ki je bila posledica nevzdrževanja tožnice. Zrušitev je bila torej gotovo dejstvo, le še vprašanje časa. Trdi, da je zmoten tudi zaključek sodišča, da je toženec ravnal posebej vztrajno in da je zato krivda toženca večja. Če tožnica ne bi opustila dolžnih ravnanj, zaradi ravnanja toženca ne bi nastale nikakršne posledice. Veliko premoženje prinaša tudi veliko odgovornost, zato je krivda tožnice mnogo večja od toženčeve, ki je sporna dejanja opravil z namenom poskrbeti za temeljno eksistenco svoje družine. Ker pa je sodišče svojo odločitev oprlo na zapisnik o izpovedbi priče B. v kazenskem postopku, čeprav je toženec zahteval njegovo neposredno zaslišanje, je storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa očitanih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. tč. 339. čl. ZPP, ker v postopku ni neposredno zaslišalo priče B., temveč le prebralo zapisnik o njegovem zaslišanju iz kazenskega postopka, ni utemeljen. Postopek je bil pošten in toženec je imel v njem zagotovljene vse možnosti sodelovanja tudi pri izvajanju dokazov in je tako lahko v popolnosti in učinkovito varoval svoje pravice in interese. Priča B. je bil neposredno zaslišan v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca, predlog za prečitanje izpovedbe te priče v tu obravnavani pravdi pa je podala tožeča stranka. Tožnik v dokaz svojih trditev in ugovorov ni predlagal zaslišanja te priče, temveč je zgolj nasprotoval dokaznemu predlogu tožeče stranke, češ da nasprotuje branju izpovedbe in naj se pričo kvečjemu neposredno zasliši, in to brez kakršnekoli obrazložitve, čeprav je bil k njej izrecno pozvan. Res je, da načelo neposrednosti (4. čl. ZPP) veleva, da se dokazi izvedejo ustno in neposredno, vendar je treba to načelo uporabiti v luči okoliščin konkretnega primera. Glede na pravkar navedene okoliščine pritožbeno sodišče kršitve postopka (zlasti ne očitane!) v ravnanju prvostopenjskega sodišča, ki je izpoved priče B., podane v kazenskem postopku, prebralo, ne vidi.

Ob tem je treba še dodati, da je ugotovitev, ki izhaja iz pričanja B., sicer pomembna, ni pa odločilna. Kot bo še obrazloženo, je to le ena od okoliščin (in ne edina), ki govorijo o toženčevi krivdi (malomarnosti) (1).

7. Pritožba neutemeljeno ponavlja svoje stališče, da med ravnanjem toženca in nastalo škodo s civilnopravnega vidika ni podane vzročne zveze.

Pravnomočno je že bilo ugotovljeno, da je podana odškodninska obveznost obeh pravdnih strank (2), ki je nasproti oškodovancem sicer solidarna, kar pomeni, da je v ravnanju obeh pravdnih strank že ugotovljena protipravnost, odgovornost (krivda), ugotovljena pa je tudi vzročna zveza med njunim protipravnim ravnanjem in škodo. V obravnavani pravdi gre le še za porazdelitev bremena med obe proti oškodovancem solidarno odgovorni osebi – katera od njiju nosi kolikšen delež obveznosti.

8. Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (1. odst. 188. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega ravnanja (2. odst. istega določila).Če ni mogoče ugotoviti deležev dolžnikov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev (3. odst. istega določila).

9. Torej je utemeljenost tožničinega regresnega zahtevka, ki je kot solidarna zavezanka nesporno plačala vso nastalo škodo, odvisna od stopnje krivde obeh solidarnih zavezancev oziroma od tega, v kolikšni meri je ravnanje vsakega od njiju prispevalo k nastanku škodne posledice. Ocena sodišča prve stopnje, da je prispevek toženca (najmanj) polovičen, je pravilna, temelji pa na sledečih dejstvih: stavba Kolizeja je bila v času škodnega dogodka (zrušenja) v lasti tožnice; stavba je bila stara, slabo vzdrževana in že na pogled v izredno slabem stanju; zaradi slabega stanja nosilnega stebra so njegovo funkcijo prevzele predelne stene, česar toženec ni vedel; toženec je začel z gradbenimi posegi v stavbo, v kletnih prostorih, in sicer je rušil predelne stene, ne da bi za to pridobil kakršnokoli strokovno mnenje in tudi brez kakršnekoli pomoči strokovnjakov; z deli je nadaljeval, čeprav mu jih je inšpektorica prepovedala, lotil pa se jih je brez ustreznega gradbenega dovoljenja, čeprav mu je bilo izrecno sporočeno, da ga v tem konkretnem primeru potrebuje; z deli je nadaljeval kljub opozorilu stanovalcev, da so se začele v zgornjem nadstropju pojavljati globoke razpoke; podiranje predelnih sten ob normalno (dobro) vzdrževani stavbi praviloma ne privede do porušenja in praviloma za rušenje predelnih sten ni treba imeti posebnega gradbenega dovoljenja; do porušenja stavbe bi zaradi njenega slabega stanja prišlo tudi sicer, a je negotovo, kdaj: čez eno, dve ali deset let, ne pa v tistem trenutku.

10. Navedena dejstva večinoma niso bila niti sporna, niti to niso v pritožbenem postopku, le toženec posameznim dejstvom pripisuje drugačen pomen, drugače jih poudarja in ocenjuje (vrednoti).

11. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča tudi materialnopravno odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Glede na vse te navedene okoliščine pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča, da je toženec s svojim ravnanjem bistveno (ergo najmanj polovico) prispeval k nastali škodi. Neuspešno pritožnik poudarja, da porušenje predelnih sten redoma oz. ob normalnem teku stvari ne privede do zrušitve zgradbe in da bi do tega v vsakem primeru prišlo ne glede na njegovo ravnanje. Oboje na oceno, da je on tisti, ki je najmanj polovico prispeval k temu škodnemu dogodku, ne more vplivati.

12. Okoliščina, ki bremeni tožečo stranko, namreč, da je kot lastnica nepremičnine zanemarila vzdrževanje stavbe, in to do te mere, da je bila ta v tako katastrofalnem stanju, da bi se podrla tudi sama od sebe, bremeni namreč tudi toženca. Slabše kot je bilo stanje, bolj je bilo to očitno in vsak povprečno skrben posameznik bi se pozanimal, ali in kakšen poseg v takšno stavbo je varno storiti in kako, ter kasneje tudi ustrezno skrbno, upoštevaje slabo stanje, ravnal. Za ta primer namreč ni pomembno, da se povprečna stavba zaradi podiranja predelnih sten pač ne zruši, pomembno je, da je bilo objektivno predvidljivo, da se lahko zruši ta konkretna stavba, katere stanje pa je bilo očitno slabo in je takšno možnost razodevalo. Vsak povprečno skrben človek bi mogel predvideti, da lahko tako ravnanje, kot ga je izkazal toženec, vodi do nastanka škode, in sicer do širokega spektra vseh mogočih škodljivih posledic, od katerih so nekatere tudi v resnici nastopile.

13. Trditev, da njegovo ravnanje ni pomembno (ad maiori ad minus: manj pomembno), ker bi se stavba tako in tako podrla, le vprašanje časa, kdaj, ne drži. Če namreč tožnikovega posega ne bi bilo, konkretna škoda gotovo ne bi nastala, saj se stavba v tistem trenutku gotovo ne bi porušila. Ne gre za to, da bi sodišče vzročno zvezo analiziralo retrospektivno, gre le za to, da se tožencu nedvoumno pojasni, da nima prav. Njegova aktivnost je bila odločilni, če ne sploh edini vzrok nastale škode. Opustitev tožnice v konkretnem primeru predstavlja pravzaprav zgolj pogoj oziroma kvečjemu takoimenovani rezervni vzrok (3). Postavi se vprašanje, ali lahko pogoj obravnavamo enako kot vzrok. Pritrdilni odgovor bi bil možen šele, ko bi t. i. rezervni vzrok na strani tožnice (nevzdrževanje zgradbe) s pretežno verjetnostjo povzročil (povsem!) enako posledico, torej enako škodo. Upoštevaje ugotovitev, da do samodejnega porušenja zgradbe (torej iz razlogov na strani tožnice) ne bi prišlo še vsaj eno leto, lahko pa tudi šele čez dve ali deset let, do enake škodne posledice zelo verjetno (pretežno verjetno) ne bi ne bi prišlo. (Možno je celo, da sploh ne bi prišlo do nikakršne škode, če bi lastniki stavbo v redu obnovili, jo porušili, izpraznili ...). Zaključiti je torej treba, da pogoj (posledica tožničinega ravnanja) ni bil zadosten in v konkretnem primeru ni predstavljal resničnega konkurirajočega vzroka nastali škodi. To pa nikakor ne more voditi do zaključka, da je bila opustitev tožnice oziroma njena malomarnost pomembnejša, večja, bolj odločilna (delež odgovornosti večji od 50%), od toženčevega neskrbnega ravnanja.

14. Tudi drugi, manj pomembni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Res je, da inšpektorica toženca ni opozorila na možnost/nevarnost porušenja zgradbe, pač mu je prepovedala nadaljnja dela „zgolj“ zaradi odsotnosti gradbenega dovoljenja, vendar je tudi to, upoštevaje vse druge ugotovitve, dodatna okoliščina, ki bremeni toženca. Upravno (gradbeno) dovoljenje namreč ni samo sebi namen, pač pa gre tudi za to, da se zagotovi, da bodo gradbeni posegi izvedeni v skladu s pravili stroke; gre za formalni postopek, ki med drugim zagotavlja tudi spoštovanje pravil, ki preprečujejo, da bi se objekti gradili tako, da bi to vplivalo na njihovo varnost. 15. Navedba pritožbe, da so bili v zgradbo s strani mnogih (že prej) izvršeni še številni drugi nestrokovni posegi, za konkretni primer ni relevantna, saj do trenutka, ko je na zatečeno stanje ravnal toženec, škode še ni bilo nobene. Sploh pa je, kot že večkrat poudarjeno, že pravnomočno ugotovljeno, da sta za škodo solidarno odgovorna tožnica in toženec, torej nobena druga (tretja) oseba.

16. Tudi sklicevanje na velikost premoženja ne more uspešno vplivati na toženčevo krivdo. To bi bilo možno upoštevati kvečjemu v solastniški skupnosti solidarnih dolžnikov (kolikor bi le-ta obstajala), sam obseg premoženja oziroma njegova vrednost pa ne more vplivati na povečanje odgovornosti v medsebojnem razmerju solidarnih dolžnikov, ki nista solastnika oziroma na stopnjo krivde kateregakoli izmed njiju. Doktrina „globokega žepa“ (deep pocket doctrine), ki jo v bistvu ponuja ta pritožbeni očitek, ni veljavno pravno pravilo. Kliče k objektivni odgovornosti, ki je v našem odškodninskem pravu izjema; finančne zmožnosti odgovorne osebe ni med okoliščinami, ki jo pogojujejo.

17. Glede na vse navedeno je treba zaključiti, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18. Tožena stranka mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), tožeča stranka pa stroške svojega nepotrebnega odgovora nanjo, saj z njim ni mogla vplivati na svoj materialni in procesni položaj v tej pravdi (155. čl. ZPP).

(1) Ugotovljeno namreč je pred sodiščem prve stopnje, da je poleg B. toženca na razpoke, ki so se začele pojavljati zaradi njegovih posegov, opozoril tudi A..

(2) Toženec pa je bil zaradi istega dogodka celo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.

(3) O rezervnem vzroku govorimo pravzaprav le takrat, kadar je gotovo, da bi škodnemu dogodku sledil drug dogodek, ki bi povzročil enako škodo kot resnični dogodek. V teoriji je uveljavljeno stališče, da se bodisi ta drugi vzrok ne upošteva bodisi se upošteva zgolj pri ugotavljanju bodoče škode, to je od trenutka, ko bi rezervni vzrok povzročil škodo. Glej npr. v Cigoj S., Teorija obligacij, ČZ Uradni list, Ljubljana 1989, str. 227, isti avtor tudi v Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, ČZ Uradni list, Ljubljana 1978, str. 165.