Jedro

Ravnanje obsojenca, ki je od 1. 7. 2009 do 14. 8. 2009, na območju Gorenjske, P. B.-ju, ki je bil pravnomočno obsojen na kazen eno leto in en mesec zapora in je bil pozvan na prestajanje zaporne kazni, nudil zatočišče na neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora, je mogoče subsumirati pod pojem „skriva obsojenca.“

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je dne 26. 3. 2014 Okrajno sodišče v Kranju R. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter mu izreklo kazen en mesec in petnajst dni zapora. Sodišče je obsojenemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15. 4. 2015 neutemeljeno pritožbo obsojenega zavrnilo ter obsojenemu v plačilo naložilo 255,00 EUR sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obširno zahtevo za varstvo zakonitosti pravočasno, dne 17. 8. 2015 vložil obsojenec sam, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je s skoraj identičnimi navedbami uveljavljal že pred sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, drugemu sodniku.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 4. 9. 2015 ocenjuje, da kršitve, ki jih obsojenec zatrjuje v zahtevi, niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlaga njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke je bil obsojenec seznanjen ter se je o njem izjavil z vlogo z dne 1. 10. 2015. B.

5. Vrhovno sodišče v prvi vrsti poudarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določba kazenskega postopka iz prvega ostavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. V tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Z navedbami, da je predmetni kazenski postopek epilog prikrivanja napak okrožnega sodnika Okrožnega sodišča v Kranju M. K., ki ni poskrbel za pravočasno izvršitev kazni zapora B., nakopičeno sovraštvo do društva in njegovega predsednika pa je s tem kazenskim postopkom, ob sodelovanju vseh organov postopka, doseglo vrhunec itd., vložnik niti izrecno niti po vsebini ne utemeljuje nobenega izmed razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Obširne navedbe v točki III., na straneh deset do trinajst zahteve, da mu je po prejemu pravnomočne izpodbijane sodbe P. B. v osebnem razgovoru povedal, da se je v času, ko naj bi mu slednji po ugotovitvah sodišča nudil zatočišče, skrival v bunkerju pod kletnimi prostori svoje stanovanjske hiše, pa lahko kvečjemu predstavljajo razlog zahteve za obnovo postopka, o kateri pa odloča sodišče prve stopnje (XXIV. poglavje ZKP). Ravno tako pa to ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

6. Uveljavlja pa obsojeni R. S. po vsebini v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, glede vprašanja, ali je dejanje, za katero je bil spoznan za krivega, kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Po njegovem mnenju namreč v izreku sodbe sodišča prve stopnje nista konkretno navedena kraj in čas storitve kaznivega dejanja, zakonski znak „skrivanja obsojenca ali storitve česa drugega, da se ne bi izvršila kazen“ in številni pozivi in prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora pa v izreku sodbe sodišča prve stopnje niso konkretizirani tako, da bi mu bila omogočena obramba. S tem je po mnenju vložnika kršeno načelo zakonitosti po 28. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustave RS).

7. Vrhovno sodišče se s tem ne strinja. Kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1 stori kdor, skriva storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali mu s skrivanjem orodja, sledov ali kako drugače pomaga, da ga ne odkrijejo, ali kdor skriva obsojenca ali stori kaj drugega, da se ne bi izvršila kazen ali izrečeni varnostni ukrep ali da se ne bi uporabil vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom. V obravnavanem primeru se je obsojencu očitalo, da je od 1. 7. 2009 do 14. 8. 2009, na območju Gorenjske, P. B., ki je bil pravnomočno obsojen na kazen eno leto in en mesec zapora in je bil pozvan na prestajanje zaporne kazni, nudil zatočišče na neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je opisano ravnanje obsojenca mogoče subsumirati pod pojem „skriva obsojenca“ ter da je opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, z očitkom obsojencu, da je P. B., ki je bil pravnomočno obsojenec na zaporno kazen nudil zatočišče ne neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora, jasen in dovolj določen. To velja tudi glede opredelitve časa (obdobje med 1. 7. 2009 in 14. 8. 2009) in kraja storitve kaznivega dejanja (območje Gorenjske).

8. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona po vsebini uveljavlja tudi v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je kazensko sankcijo z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)(1) , česar sodišče z izrekom kazni v konkretnem primeru ni storilo in tega v zahtevi obsojenec niti ne trdi. Obsojenec z navedbami, da sodišče pri odmeri kazenske sankcije ne bi smelo upoštevati, da je bil že kaznovan, da je upokojenec Ministrstva za pravosodje in da je evidentno, da je izrečena kazenskega sankcija le ena od oblik maščevanja obsojencu, posredno pa tudi društvu Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor, po vsebini izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije (pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP). To pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Nadalje, vložnik obširno, tudi ob sklicevanju na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je postopek pred sodiščem prve stopnje vodila sodnica A. A., ki bi morala biti izločena, ker je v javnosti na vedno bolj slabem glasu, sodi po naročilu strank, nima opravljenega pravniškega državnega izpita itd., ker je obsojenec v sporih z določenimi sodniki Višjega sodišča v Ljubljani, pa bi morali biti izločeni tudi člani senata pritožbenega sodišča. 10. Vrhovno sodišče v zvezi s tem v prvi vrsti ugotavlja, da je obsojenec identične okoliščine povezane z zahtevo po izločitvi sodnice sodišča prve stopnje A. A. poudarjal že pred sodiščema prve in druge stopnje. Predsednica senata je ocenila, da je predlog podan z očitnim namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, zato ga je zavrgla, temu pa je v točki 7 obrazložitve svoje sodbe, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, povsem utemeljeno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (peti odstavek 42. člena ZKP). Tudi sicer obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti le obširno ponavlja razloge, ki po njegovem mnenju kažejo na nepoštenost, pristranskost in nestrokovnost sodnice, ne utemelji pa zatrjevane nezakonitosti sklepa predsednice senata o zavrženju njegove zahteve. Kot navaja že sam, je razloge povezane z zahtevo po izločitvi članov senata pritožbenega sodišča, uveljavljal že v predlogu Vrhovnemu sodišču za prenos krajevne pristojnosti v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je uveljavljane identične navedbe presodilo že v sklepu I Kr 25261/2010 z dne 17. 3. 2015 in predlog obsojenca zavrnilo. Na tem mestu je potrebno poudariti še, da je bil obsojenec na svojo zahtevo pred sejo pritožbenega sodišča s strani sodnice poročevalke celo obveščen o sestavi senata, neutemeljeno pa v zahtevi navaja, da bi mu moralo pritožbeno sodišče hkrati določiti tudi rok v katerem bi lahko zahteval izločitev posameznih članov senata pritožbenega sodišča. Za takšno razlago v določbah ZKP namreč ni podlage.

11. Vložnik v nadaljevanju zahteve navaja, da mu je bilo onemogočeno dokazovanje z alibijem in da je sodišče v zvezi predlogi za izvedbo dokazov, ki jih je bil sicer zaradi bolezni primoran umakniti, sprejelo nezakonito stališče, da njihova izvedba ni bila potrebna, s čimer po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah

(2)

že presodilo, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, kadar trdi, da mu je bilo zaradi neizvedbe dokaza kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave, v (vseh) pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. Gole navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da mu je bil onemogočeno dokazovanje z alibijem in da se je sodnica v razlogih sodbe strinjala z umikom dokaznih predlogov obrambe, ko ne pojasni niti izvedbo katerih dokazov je predlagal, za preizkus njegovih trditev tako ne zadoščajo (prvi odstavek 424. člena ZKP)(3).

12. Iz istega razloga Vrhovno sodišče ne more preizkusiti tudi navedb obsojenca, ki v zahtevi navaja, da predsednica senata na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2014 v dokazne namene ni brala ničesar, ampak je le na zapisnik narekovala, kaj naj bi brala, kljub temu, da ni. Obsojenec namreč tudi v tem delu zahteve ne pojasni, katerih dokazov, ki so predstavljali podlago za izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo naj ne bi izvedlo, iz zapisnika o glavni obravnavi pa tudi ne izhaja, da bi to vprašanje obsojenec konkretneje izpostavil na naroku samem. Enako velja glede navedb zahteve, da je sodišče prve stopnje manipuliralo z vsebinami zapisnikov o glavni obravnavi, saj „to v zapisniku ni zapisano tako kot je obdolženec povedal ali tistega, kar je povedal v zapisniku sploh ni“. Obsojenec namreč niti na naroku za glavno obravnavo, niti v pritožbi ali v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni pojasnil katere njegove navedbe naj ne bi bile (pravilno) povzete na zapisnik.

13. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec ne izkaže niti utemeljenosti svojih trditev, da je predsednica senata sodišča prve stopnje nezakonito zavrnila njegovo zahtevo za predložitev naroka za glavno obravnavo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2014 izhaja, da je obsojeni prosil za preložitev naroka, saj naj bi imel psihične težave. Sodišče je njegovo prošnjo zavrnilo, ker svojih navedb ni potrdil z dokazi (prim. tudi točko 3 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Obsojenec tega ni izkazal niti v pritožbi, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko le ponavlja svoje navedbe in neizkazano, posplošeno, navaja, da sodišču dokazov o svoji bolezni ni mogel predložiti, saj slovensko zdravstvo zavrača izdajo potrdil v namene opravičevanja izostankov z narokov pri sodišču. 14. Po mnenju obsojenca je predsednica senata na naroku za glavno obravnavo dne 1. 2. 2012 „kršila zakonska pravila, ki veljajo za javnost, ki je bila prisotna na glavni obravnavi“, s tem, ko niti ni preverjala identitete na naroku navzočih predstavnikov javnosti, ampak jih je spraševala po imenu, kar je vodilo do tega, da so se ji ljudje predstavljali z napačnimi osebnimi imeni in so v zapisniku o naroku za glavno obravnavo vpisane neobstoječe osebe oziroma osebe, ki so že umrle. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 13. 7. 2012 (in ne 1. 2. 2012 kot navaja vložnik, saj se takrat glavna obravnava niti ni opravila) ugotovilo, da je na glavni obravnavi kot javnost navzočih pet oseb, obsojenec pa je nasprotoval preverjanju njihove identitete. Vendar ne le, da takšno postopanje sodišča ni nezakonito, kot je vložniku pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče v točki 10 sodbe, ampak (tudi docela neobrazložene) navedbe vložnika v tem delu niti niso relevantne. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da je bil v predmetni kazenski zadevi dejansko opravljen le en narok za glavno obravnavo, in sicer 26. 3. 2014. Zaradi poteka časa se je glavna obravnava na tem naroku namreč začela znova (tretji odstavek 311. člena ZKP), iz zapisnika o glavni obravnavi pa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je na naroku prisotnih trinajst članov Civilnega združenja za pravičnost, napredek in nadzor, njihovih imen v zapisniku niti ni.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec v pritožbi zahteval, da mu sodišče prve stopnje omogoči vpogled v kazenski spis, preden ga skupaj s pritožbo predloži pritožbenemu sodišču. Sodišče prve stopnje obsojenega k vpogledu v spis res ni izrecno pozvalo, vendar ga tudi ni bilo dolžno, saj ZKP sodiščem ne nalaga takšne (aktivne) dolžnosti. Nalaga jim le (pasivno) dolžnost, da vsakemu, ki ima opravičen interes, dovolijo pregled in prepis posameznih kazenskih spisov (prvi odstavek 128. člena ZKP). Podatki kazenskega spisa, ki spremlja zahtevo za varstvo zakonitosti, ne kažejo, da bi obsojenec v obdobju po vložitvi pritožbe in pred sejo pritožbenega sodišča na Okrajno sodišče v Kranju ali Višje sodišče v Ljubljani podal zahtevo za vpogled v spis, ki bi bila (nezakonito) zavrnjena. Poleg tega pa zahteva tudi v tem delu ostane na ravni zatrjevanj, saj obsojenec ne pojasni, katerih listin, potrebnih za pritožbeni postopek sodišče prve stopnje naj ne bi predložilo pritožbenemu sodišču. 16. Pritožbeno sodišče je vložniku pojasnilo tudi, da je bil po podatkih kazenskega spisa vročevalec sodnih pisanj seznanjen le s podatkom, kdaj in kje se bo obdolženec nahajal (118. člen ZKP), tako kot že v pritožbi, pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec ne pojasni svojih trditev, ki sicer s podatki spisa niso potrjene, da je predsednica senata sodnemu vročevalcu posredovala obsojenčeve osebne podatke o njegovem zdravstvenem stanju. Zato tudi teh navedb vložnika Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

17. Ker Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor ni aktivno legitimirano za vložitev pritožbe (367. člen ZKP), se pritožbeno sodišče o vlogi društva „Ugovor javnosti“ z dne 26. 3. 2014 ni bilo dolžno izjaviti.

18. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obsoja pravno relevantnih dejstev. Težišče obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti pa predstavlja prav nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Obsojenec v obširnih navedbah v zahtevi navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na domnevah in indicih in ne na dokazih; da sodišče ni ugotavljajo dejanskega stanja, če pa že, ga ni ugotovilo pravilno, zakonito in popolno; da je kazenski postopek „lažiran“; da vloge, ki jih je kot predsednik društva Civilnega združenja za pravičnost, napredek in nadzor Lesc pošiljal Okrožnemu sodišču v Kranju ne morejo biti relevanten dokaz; da je sodišče te vloge, ki jih je društvo v postopku zoper obsojenega B. v njegovem imenu in v imenu njegove družine vlagalo na Okrožno sodišče v Kranju samovoljno štelo kot obsojenčeva avtorska dela, njegove podpise na teh pisanjih pa kot osebne podpise R. S., namesto kot podpise predsednika društva; da je sodišču pošteno povedal, da B. ni skrival in je vse, kar se mu lahko očita le dejstvo, da je P. B. 10. 11. 2007 pospremil v Psihiatrično bolnišnico v Begunjah; da je naloga društva, da skrbi za svoje člane; da je čas storitve kaznivega dejanja napačno opredeljen, saj je bil B. celo leto 2009 (vključno z obdobjem od 1. 7. 2009 do 14. 8. 2009) na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah, pri čemer je docela nepomembno, ali je imel status pacienta na bolnišničnem zdravljenju ali status pacienta na zdravljenju v dnevni bolnišnici, zato je čas storitve kaznivega dejanja neresničen; da so organi pregona točno vedeli, da se B. nahaja v Psihiatrični bolnišnici, pa ga tam namerno niso iskali; da je sodišče povsem popačilo izpoved P. B.; da B. izvedencu D. Ž. nikoli ni dal takšne izjave, kot jo prikazuje sodišče prve stopnje itd. Po vsebini tudi te navedbe vložnika v zahtevi predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, le z obsežnim zatrjevanjem na straneh sedem do deset zahteve, da je sodišče prekršilo načelo iskanja materialne resnice (t. i. instrukcijska maksima), pa obsojenec tudi ne more uspeti(4). Stališča obsojenca na straneh sedemnajst do dvajset, s katerimi sicer pa vsebini nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, pa v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem oziroma časom izvršitve očitanega kaznivega dejanja niti niso odločilne. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe, v korist obsojenca, pojasnilo, da ni s potrebno gotovostjo izkazano, da je obsojeni P. B. skrival že avgusta 2007 in v obdobju med 10. 11. 2007 in koncem junija 2009, kazenski pregon za istovrstno kaznivo dejanje storjeno v obdobju med začetkom septembra 2007 in 10. 11. 2007 pa je že zastaral (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

19. V zahtevi za varstvo zakonitosti se sme vlagatelj sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti(5). Ker obsojenec te kršitve ni uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti njegovih navedb, da mu je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilne priče, D. B., saj je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 1. 2013 doživela živčni zlom, na naslednjem naroku za glavno obravnavo pa je sodišče njeno izpovedbo le prebralo, obsojenemu pa ni dalo možnosti, da B. kot obremenilno pričo zasliši. C.

20. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitve zakona, zahteva pa je bila v pretežnem delu vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

21. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 24279/2013-60 z dne 11. 9. 2014 in I Ips 10033/2012-200 z dne 28. 8. 2014. (2)

Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 126/2010 z dne 6. 1. 2011. (3) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.

(4) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007 z dne 24. 1. 2008 in številne druge.

(5) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 45478/2010 z dne 11. 12. 2014.