Jedro

Tožnik je prosil za dodelitev pravne pomoči v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve, zato bi v skladu z določbo prve alinee 8. člena ZBPP moral „verjetno dokazati“, da mu je bila zaradi storitve tega dejanja povzročena pravno priznana škoda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev zasebne tožbe zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. V obrazložitvi se sklicuje na 8. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se brezplačna pravna pomoč ne odobri v zadevah zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Ugotavlja, da je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v postopku, vendar kljub temu ni navedel, kakšna pravno priznana škoda naj bi mu nastala. Glede na to je njegova prošnja za dodelitev BPP neutemeljena.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je postopek za dodelitev BPP vodil višji pravosodni svetovalec, za katerega je zahteval „izločitev iz vseh postopkov“, ker ni izvršil uradne naloge na zahtevo tožnika kot policista, zaradi česar je ena oseba izgubila življenje. To je razlog, ki je v nasprotju z interesi tožnika, ki si prizadeva za implementacijo pravne države. Na podlagi načela iskanja resnice, na katero je sodišče v kazenskem postopku vezano, se bo v tem postopku izkazalo, da je treba obravnavati več storilcev za več kaznivih dejanj in ne le zaradi žaljive obdolžitve, kot to nepravilno ugotavlja toženka. Navaja še ostale zadeve, v katerih je zahteval pravno pomoč in povezave med njimi, zaradi česar meni, da gre za pregon organiziranega državnega kriminala, ki pa ga sodišča neutemeljeno razdeljujejo na manjše vsebinske sklope, s čimer se izgubi bistvo, kontekst in vzročno posledična povezanost. Toženka ni upoštevala, da ne gre le za kaznivo dejanje, temveč tudi za zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako pa tudi ne tega, da so kaznivo dejanje storili uradna oseba A.A. in odvetnika, ki so zavezani k spoštovanju načel pravne države. Meni, da je osebno prizadet zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije, prekršeno pa je bilo tudi načelo zakonitosti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi ter vrne zadevo organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek, oziroma naj izpodbijani akt odpravi in samo v okviru tožbenega zahtevka meritorno odloči o stvari, poleg tega pa naj ga oprosti plačila takse.

Tožba ni utemeljena.

Po prvi alinei 8. člena ZBPP se BPP po tem zakonu ne odobri v zadevah zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da je tožnik prosil za dodelitev pravne pomoči prav v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve. To izhaja iz tožnikove izrecne navedbe v njegovi prošnji za dodelitev BPP, ki jo je tudi podrobno obrazložil in navedel ustrezen člen Kazenskega zakonika, tako da tudi po mnenju sodišča ne more biti dvoma, da je bila kazenska pomoč zaprošena prav zaradi vložitve zasebne tožbe zaradi tega in ne katerega drugega kaznivega dejanja.

Glede na prej navedeno določbo prve alinee 8. člena ZBPP bi moral tožnik v takem primeru „verjetno dokazati“, da mu je bila zaradi storitve tega dejanja povzročena pravno priznana škoda. Iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP ne izhaja, da bi tožnik tam zatrjeval nastanek kakršnekoli škode. Toženka je zato pravilno, v skladu s 102. in 154. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), razpisala narok, na katerem je zaslišala tožnika. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 6. 10. 2011 izhaja, da je uradna oseba toženke tožnika seznanila z navedeno določbo 8. člena ZBPP, ne pa tudi, da bi tožnik nato podal kakršnekoli navedbe v zvezi s škodo, ki naj bi mu nastala s kaznivim dejanjem. Sodišče zato ugotavlja, da je pravilna tudi ugotovitev toženke o tem, da tožnik ni verjetno dokazal, da bi mu s kaznivim dejanjem, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP, nastala pravno priznana škoda.

Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik v obravnavani zadevi zahteval izločitev višjega pravosodnega svetovalca B.B., ki je naveden kot oseba, ki je pripravila odločbo.

Poleg tega je za odločanje o dodelitvi BPP pristojen predsednik sodišča ali drug sodnik, ki ga predsednik za to pooblasti (pristojni organ za odločanje, tretji odstavek 2. člena ZBPP). Zgolj priprava odločbe, ki jo nato izda pristojni organ, sama po sebi ne pomeni odločitve ali drugega samostojnega procesnega dejanja po ZUP. Oseba, katere vloga v postopku je omejena na pripravo odločbe, ni nosilec nobenega pooblastila za vodenje tega postopka ali odločanje v njem in zato ne spada med osebe, glede katerih je po prvem odstavku 35. člena ZUP mogoče odločati o izločitvi.

V obravnavani zadevi je odločbo izdal (podpisal) podpredsednik sodišča, iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi višji pravosodni svetovalec B.B. pred tem opravil katerokoli samostojno procesno dejanje. Tožbene navedbe v zvezi z njegovo izločitvijo so zato brezpredmetne.

Neutemeljen je tudi predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči namreč ne plačuje.

Glede na navedeno in ker ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).