Jedro

Poleg dokazanega razloga za izredno odpoved PZ je pogoj za njeno zakonitost ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Na obstoj teh okoliščin pa ni mogoče sklepati le na podlagi teže kršitve, ampak morata biti način storitve in vrsta kršitve taki, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem.

Njuno medsebojno razmerje in zaupanje mora biti tako porušeno, da njuno nadalnje sodelovanje ni več mogoče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno: za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), za razveljavitev odločbe o prepovedi opravljanja dela z dne

13.2.2003, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak mu še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 26.2.2003 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, od bruto plač obračunati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za vplačilo zavarovanja v drugi pokojninski steber v višini 119.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 do plačila, za plačilo jubilejne nagrade v znesku 142.342,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2004 do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da tožena stranka ni navajala, še manj pa dokazala, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče teh okoliščin ni ugotavljalo, čeprav so za zakonitost izredne odpovedi poleg odpovednega razloga bistvene. V celotnem postopku o tem ni bilo niti besede, tožnik pa meni, da takih okoliščin ni. Neutemeljena je tudi bojazen, da bi tožnik ponavljal kršitve. Te naj bi bile storjene v zvezi s poslovanjem N. K., ki pa je bila z dela odstranjena; torej s kršitvami tožnik ne bi mogel nadaljevati. Nadalje meni, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker za pripravo zagovora ni imel na voljo 15 dni, kot jih predpisuje Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004), na uporabo katerega v tovrstnih postopkih napotuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Poleg tega odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje ničesar o tožnikovem zagovoru, zato je postopek izredne odpovedi bistveno kršen. V zvezi s samo kršitvijo pa navaja, da je bil odgovoren za organizacijsko vodenje zastopnikov terenske mreže, ne pa tudi za finančni nadzor. Kontrolo poslovanja je opravil in o tem izdelal tudi poročilo. Kaj več pa v okvir njegovih zadolžitev ni sodilo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je povzročil toženi stranki večjo materialno škodo, saj ta sploh ni nastala, ne z njegovim ravnanjem, ne z ravnanjem N. K., sploh pa za ravnanje drugega delavca ne more odgovarjati tožnik. Očita se mu malomarno opravljanje nalog, za katere je zadolžen nekdo drug, za povzročanje škode, ki naj bi jo povzročil nekdo drug, zmanjševanje ugleda tožene stranke, do katerega ni prišlo. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik poročilo L. Ž. oddal in da je kontrolo opravil, res pa je odklonil finančno kontrolo, za katero ni bil zadolžen. Iz predložene korespondence tudi izhaja, da je storil vse, da bi razčistil nesporazume, do katerih je prišlo v zvezi s poslovenjem njegove hčerke in podatkov, kot se mu očita, ni prikrival. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev zahtevku oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogla dopustiti, da ob taki kršitvi obveznosti tožnik nadaljuje z delom do izteka odpovednega roka. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker kljub naročeni kontroli poslovanja ni izdelal poročila o poslovanju zastopnice, sicer njegove hčerke in je celo prikrival resnične podatke o njenem delu. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz resnih in utemeljenih razlogov, saj ni mogla imeti več zaupanja v tožnika, da bo ta še naprej vestno opravljal zaupane mu naloge, pri čemer se ni mogoče ozirati na sorodstveno razmerje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o "kršitvah postopka" izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpolnila formalne pogoje, ki jih predpisuje ZDR.

Tožnikova pravica do obrambe ni bila kršena, saj je po lastnih navedbah v tožbi prejel pisno obdolžitev dne 13.2.2003, 21.2.2003 mu je bil omogočen zagovor, ki ga je podal pisno in ustno, pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana 24.2.2003. Pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek

177. člena ZDR, razen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR).

Delavcu je potrebno vročiti pisno obdolžitev ter določiti kraj in čas, kjer delavec lahko poda svoj zagovor (1. odstavek 177. člena ZDR). Izredno odpoved mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oz. najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (2. odstavek 110. člena ZDR). Vse navedeno je tožena stranka spoštovala. ZDR ne napotuje na uporabo ZPP v tovrstnih postopkih, kot to trdi pritožba. Tožnik je imel na voljo dovolj časa (sedem dni), da pripravi zagovor in pred podajo zagovora ni zahteval daljšega roka.

V zvezi z očitkom, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje ničesar o tožnikovem zagovoru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to sicer res, vendar pa na zakonitost odpovedi to ne vpliva.

Izredna odpoved mora biti podana v pisni obliki, v njej pa mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter delavca opozoriti na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen ZDR). Vse potrebne sestavine izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje (razen opozorila na pravice za primer brezposelnosti, ki jih glede na razlog odpovedi seveda nima).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo tožnikovo krivdo za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Tožnik je bil vodja službe ter zadolžen za vodenje in organiziranje dela zastopnikov, med katerimi je bila tudi N. K.. Bistveno je, da je bil kot vodja službe zadolžen za delo službe, torej za delo zastopnikov. Iz opisa delovnih nalog izhaja, da je kot vodja službe odgovoren med drugim za nemoteno in usklajeno odvijanje dela. Tudi priči Ž. in L. sta potrdila, da kontrola poslovanja zastopnikov sodi v tožnikovo delo, pa tudi sam je izpovedal, da je kontrolo poslovanja opravil, ni pa opravil finančne kontrole. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku - o tem sta priči skladno izpovedali - tožnik ni oddal poročila o opravljeni kontroli na predpisanem obrazcu, ampak je podal poročilo le ustno in z dopisom po elektronski pošti. Zagotovil je, da s poslovanjem zastopnice N. K. ni nič narobe, v kolikor pa se pojavlja manjko denarja, je krivdo za to treba iskati v računovodstvu. Tožnik sam je potrdil, da so bili nekateri dokumenti prepozno oddani, kot pa pozna svojo hčerko, si denarja nikoli ne bi prisvojila. Da je oddal pisno poročilo o njenem delu, ni izkazal. Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj dela ni opravil vestno.

Temu zaključku se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, saj ni šlo za malenkosti, ki bi jih bilo ob kontroli težko odkriti, ampak za ogromno količino (253) dokumentov, ki jih zastopnica ni pravočasno oddala - v najskrajnejšem primeru je dokument zadrževala kar 87 dni. Ne glede na to, ali je tožnik to dejstvo prikril, ali pa ga ni opazil, je zaključek, da svoje naloge kontrole poslovanja ni ustrezno opravil, pravilen. Kot vodja službe je bil odgovoren tudi za kontrolo nad delom zastopnikov (v tem tudi je smisel vodenja). Od njega se ni zahtevalo, da opravi finančni nadzor, ampak da opravi kontrolo poslovanja. Vestno opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, je po 31. členu ZDR ena glavnih obveznosti delavca iz delovnega razmerja. Glede na veliko število dokumentov, ki jih je N. K. zadrževala, bi to napako v njenem poslovanju tožnik moral opaziti; če je ni, je tožnik ravnal vsaj hudo malomarno. Če pa jo je opazil, pa o tem nadrejenih ni obvestil, je njegova krivda le še večja. Zato je razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi katerega je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, izkazan.

Poleg izkazanega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je pogoj za njeno zakonitost ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pritožba sicer nima prav, da sodišče prve stopnje teh okoliščin v sodbi ni omenilo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je utemeljenost odpovednega razloga podana, ker tožena stranka ni mogla imeti več zaupanja v tožnika, da bo vestno opravljal naloge, ki so mu zaupane pri delu, neoziraje se na sorodstveno razmerje in ker šikanoznega ravnanja ni bilo mogoče zaznati, saj je tožena stranka tožniku dopuščala ukvarjanje z zavarovalniško dejavnostjo v lastnem podjetju, čeprav za to ni imel njenega soglasja. Vendar pa ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do takega zaključka, saj dokazov v to smer ni izvajalo in tudi tožena stranka navedenih okoliščin ni zatrjevala. V sklepu o prepovedi opravljanja dela je navedla le, da bi bila tožnikova prisotnost moteča in da obstaja nevarnost ponavljanja kršitev.

Teh razlogov ne navaja kot okoliščin, ki utemeljujejo izredno odpoved, ampak kot razlog za prepoved dela. Na obstoj okoliščin je sodišče prve stopnje le sklepalo na podlagi teže kršitve, kar pa ne more biti zadostna dokazna podlaga za ugotovitev bistvenega dejstva. O natanko takem vprašanju je enako stališče zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 286/2005. Način storitve in vrsta kršitve pogodbenih in drugih obveznosti morata biti taki, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem. Gre za takšno porušenje medsebojnih razmerij in zaupanja, da njuno nadaljnje sodelovanje ni več mogoče. Zato ne more biti pomembno le dejanje samo, temveč tudi njegov pomen in posledice na delodajalca, ob upoštevanju delavčevega dosedanjega dela v najširšem smislu. Zato je okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka treba osvetliti predvsem z zaslišanjem strank (izvedba tega dokaza je bila predlagana) o tem, kako sta sami dojeli in ravnali v zvezi s kršitvijo, predvsem pa, kako gledata na možnost nadaljevanja delovnega razmerja.

Ker sodišče prve stopnje v tej smeri tožnika ni zaslišalo, zakonitega zastopnika tožene stranke oz. delavca, ki je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa sploh ni zaslišalo, je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, v tej posledici pa tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku naj z zaslišanjem strank v nakazani smeri še razčisti dejansko stanje, nato pa o zadevi ponovno odloči. Pritožbeno sodišče opozarja še na zahtevek za razveljavitev odločbe o prepovedi dela. Sodišče prve stopnje naj se v ponovljenem postopku opredeli do vprašanja, ali je sodno varstvo zoper to "odločbo" sploh dopustno.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.