Jedro

Koncesionar mora rudarsko koncesnino plačevati v času trajanja koncesijske pogodbe, zato je za tožečo stranko z dnem prenehanja koncesijske pogodbe oziroma z ugasnitvijo rudarske pravice prenehala tudi obveznost plačevanja koncesnine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-30/2006-DE/54 (00931294) z dne 20. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) je tožeči stranki, kot zavezanki za plačilo rudarske koncesnine, z izpodbijano odločbo odmerila rudarsko koncesnino za leto 2018 za izkoriščanje mineralne surovine keramičarska glina na pridobivalnem prostoru A. v znesku 389,77 EUR in določila, da mora polovico celotne dajatve v višini 194,88 EUR plačati na podračun države, drugo polovico pa na podračun Občine Renče - Vogrsko, vse v roku 30 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila, da je koncesnino odmerila na podlagi 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), pri načinu odmere pa sledila Uredbi o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uradni list RS, št. 91/11 in 57/13, v nadaljevanju Uredba), koncesijski pogodbi in Sklepu Vlade RS o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine (Uradni list RS, št. 108/2013). V nadaljevanju citira relevantne določbe teh predpisov ter pojasnjuje izračun koncesnine.

2. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter vrne toženi stranki v ponovno obravnavo, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi v 2. in 3. točki ter določi, da mora tožeča stranka plačati dajatev v višini 106,30 EUR, od tega 1/2 na vplačni podračun države, in drugo 1/2 na vplačni podračun Občine Renče - Vogrsko. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

3. Tožeča stranka pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom, št. St 2307/2018 z dne 30. 8. 2018, začelo stečajni postopek nad tožečo stranko. Istega dne je bil ta sklep tudi objavljen na spletnih straneh AJPES. Tožeča stranka je imela s toženo stranko sklenjeno koncesijsko pogodbo št. 354-14-17/2001, s katero so bila urejena medsebojna razmerja v zvezi z rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru A., izdano pa ji je bilo tudi dovoljenje za izkoriščanje št. 310-8-1983 z dne 19. 12. 1983 in delna odločba za izvajanje del pri izkoriščanju št. 312-3/96 z dne 11. 7. 1996. Zaradi začetka stečajnega postopka je nastopilo stanje po 60. členu ZRud-1, ki določa, da rudarska pravica za izkoriščanje ugasne, če je nad nosilcem te pravice pričet stečajni postopek in če nosilec rudarske pravice, ki še ne zagotavlja rezerviranih sredstev za sanacijo v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 54. člena ZRud-1, v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ne predloži bančne garancije v celotnem znesku stroška končne sanacije, z veljavnostjo najmanj treh let. 4. Z dnem začetka stečajnega postopka nastopijo pravne posledice za vse terjatve, nastale do dneva začetka stečaja. Ker je tožena stranka tožeči stranki odmerila koncesnino za leto 2018, bi bilo treba terjatev iz tega naslova razmejiti na obdobje pred 30. 8. 2018, to je pred začetkom stečajnega postopka, ko ima terjatev naravo navadne terjatve, in na obdobje od 31. 8. do 30. 11. 2018, ko je prenehala rudarska pravica za izkoriščanje na podlagi 60. člena ZRud-1. Terjatve, nastale pred začetkom stečaja, ni dovoljeno poravnavati v breme stečajne mase, razen v primeru plačila iz razdelitvene mase, o kateri odloča stečajno sodišče. Stečajni upravitelj mora upnike obravnavati enako in ne sme omogočiti priviligiranja. Poplačilo obveznosti, nastale pred 30. 8. 2018, bi zato pomenilo priviligiranje, kot to določa 46. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pri določitvi datuma nastanka obveznosti iz naslova rudarske koncesnine je pomemben 52. člen ZRud-1, ki določa, da z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine ter zavezanec za zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo.

5. Izpodbijane odločbe se tudi sicer ne da preizkusiti, saj ni obrazložena tako, da bi upoštevala, da je rudarska pravica tožeči stranki prenehala dne 30. 11. 2018. Če znaša obveznost rudarske koncesnine za leto 2018 389,77 EUR, odpade na obdobje do začetka stečaja dne 30. 8. 2018 znesek obveznosti 283,47 EUR, na obdobje od 1. 9. 2018 do 30. 11. 2018 pa znesek 106,30 EUR.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi priglasitvenega obrazca, ki ga je stečajni upravitelj poslal dne 27. 5. 2019 za preteklo leto. Skladno s 3. členom Uredbe odmeri tožena stranka v tekočem letu obveznost koncesnine za preteklo leto, torej je v konkretnem primeru v letu 2019 opravila odmero za leto 2018. To pa ne pomeni, da obveznost nastane v letu 2018, pač pa ta nastane z dnem izvršljivosti odločbe, to je v roku 30 dni od njene vročitve. Kolikor bi držale navedbe tožeče stranke, da gre za terjatev, ki je nastala v letu 2018, bi bila odločba tožene stranke neizvršljiva, saj bi rok za priglasitev terjatve v stečajno maso potekel še pred njeno izdajo, kar pa ni namen predpisov, ki urejajo odmero rudarske koncesnine. Terjatev se zato poravnava kot strošek tekočega poslovanja družbe v stečaju. ZRud-1 in Uredba tudi ne dajeta pravne podlage, da bi se koncesnina lahko delila na del pred in po stečaju oziroma pred in po prenosu rudarske pravice. V takem primeru bi morali biti določeni kriteriji delitve, prav tako bi morali predpisi predvideti dvojno priglasitev osnov za odmero koncesnine.

7. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2020, v kateri je vztrajala pri tožbenih navedbah. Trditve tožeče stranke so utemeljene na drugem odstavku 60. člena ZRud-1, ki določa, da so koncesnine in plačila rezervnih sredstev za sanacijo predmet priglasitve v stečajno maso, to je v konkretnem primeru za čas od 1. 1. do 30. 8. 2018, ali pa predmet tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, to je v konkretnem primeru za čas od 31. 8. do 31. 12. 2018. Trditev tožene stranke, da naj bi obveznost koncesnine nastala z izvršljivostjo izpodbijane odločbe, ne drži. V skladu s koncesijsko pogodbo je tožeča stranka dolžna plačevati koncesijsko dajatev vse od sklenitve te pogodbe dalje, in to ne glede na to, da koncesijska dajatev zapade v plačilo v letu, ki sledi letu, v katerem se je izkoriščala koncesijska pravica. Gre za nezapadle terjatve, na katere pa prav tako vpliva tek stečajnega postopka, saj se v skladu z 252. členom ZFPPIPP štejejo za zapadle in jih je treba prijaviti v stečaj. Izvršljivost odločbe, na katero se sklicuje tožena stranka, ni pomembna za nastanek terjatve, pač pa za pravočasno izpolnitev obveznosti.

8. Tožena stranka je na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi odgovorila v vlogi z dne 11. 2. 2021 ter poudarila, da prereka te navedbe ter vztraja pri svoji odločitvi in pojasnilih v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka napačno in zavajajoče interpretira določbo drugega odstavka 60. člena ZRud-1. Gre za alternativno določbo, na podlagi katere je treba ločiti med obveznostmi iz naslova plačila koncesnin in plačilom rezerviranih sredstev za sanacijo. Obveznosti, ki so nastale in zapadle do uvedbe stečajnega postopka, je tožena stranka kot terjatev priglasila v stečajno maso. Obveznosti, ki so ugotovljene z napadeno odločbo, pa so zapadle v plačilo šele z izdajo in vročitvijo izpodbijane odločbe in se zato štejejo za predmet tekočega poslovanja stečajnega dolžnika. Tožena stranka ponovno poudarja, da ZRud-1 in Uredba ne dajeta podlage za delitev koncesijske obveznosti. Obveznost plačila koncesnine obstaja, kolikor se rudarska pravica izvaja in se izkorišča mineralna surovina. Tudi zato je sistem odmere in plačevanja koncesijske obveznosti urejen tako, da koncesionar sam priglaša pridobljene količine mineralne surovine, na podlagi te prijave pa se nato obračuna in odmeri koncesijska obveznost, in sicer za obdobje enega leta. Tožeča stranka se sklicuje na določbo 252. člena ZFPPIPP, izogne pa se tistemu delu določbe, ki za posamezne primere dopušča drugačno ureditev. ZRud-1 je v tem primeru lex specialis za koncesijske obveznosti, saj določa drugačno ureditev. Napačna je tudi navedba, da naj bi tožena stranka zahtevala nedovoljeno priviligiranje. 46. člen ZFPPIPP, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se nanaša na upnike istovrstnih terjatev. V konkretnem primeru pa gre za strošek stečajnega postopka, ki ima kot takšen prednost poplačila pred drugimi terjatvami, ki so bile priglašene v stečajno maso.

9. Sodišče je v zadevi dne 21. 4. 2021 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je za tožečo stranko udeležil stečajni upravitelj, medtem ko tožena stranka na glavno obravnavo ni pristopila, v dopisu z dne 19. 4. 2021 pa sodišču predlagala, naj obravnavo izvede v njeni odsotnosti. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo: listine iz upravnega spisa zadeve, koncesijsko pogodbo št. 354-14-17/2001 z dne 10. 12. 2001, dovoljenje št. 310-8-1983 z dne 19. 12. 1983, delno odločbo št. 312-3/96 z dne 11. 7. 1996 in sklep o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo - tožečo stranko.

10. Stečajni upravitelj tožeče stranke je vztrajal pri stališčih iz tožbe in pripravljalne vloge. Navajal je še, da bi v skladu s 60. členom ZRud-1 moral stečajni dolžnik v roku treh mesecev po začetku stečajnega postopka pristojnemu ministrstvu predložiti bančno garancijo za sanacijo, kolikor bi želel ohraniti rudarsko pravico oziroma pravico iz koncesijske pogodbe. Ker tega tožeča stranka ni storila, je njena rudarska pravica ugasnila dne 30. 11. 2018. Dne 23. 1. 2019 je tožeča stranka toženi stranki predložila obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo. Rudarska koncesnina se sicer odmeri po dveh temeljih, in sicer je en temelj pridobivalni prostor, ki ga določa njegova površina, drugi temelj pa je količina izkopa. Kar se tiče površine izkopa, je bila ta toženi stranki vnaprej znana, in sicer na podlagi koncesijske pogodbe in preteklih prijav, ter zato podatki v tem delu niso sporni. Podatki glede izkopane rude pa so v posameznih letih spreminjali glede na izkop, pri čemer pa iz predmetnega pridobivalnega prostora v letu 2018 ni bilo pridobljene nobene mineralne surovine oziroma keramičarske gline, kar bi lahko bila podlaga za odmero koncesine. To izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, saj koncesnina ni bila odmerjena na podlagi izkopane mineralne surovine. Napaka pri izpodbijani odločbi je zato vsaj ta, da je bila rudarska koncesnina odmerjena za celo leto 2018, pa čeprav je rudarska pravica tožeče stranke prenehala 30. 11. 2018. K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Rudarska pravica za izkoriščanje je pravica, ki se jo pridobi na podlagi izdanega rudarskega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru (3.2. točka 2. člena ZRud-1). Čas veljavnosti rudarske pravice začne teči z dnem, ko koncesijsko pogodbo podpišeta pogodbeni stranki (48. člen ZRud-1), s to pogodbo pa se med drugim določijo tudi način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine (4. točka prvega odstavka 49. člena ZRud-1). Razmerje med Republiko Slovenijo in nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje, vzpostavljeno s koncesijsko pogodbo, preneha s prenehanjem koncesijske pogodbe, in sicer s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, z razdrtjem koncesijske pogodbe, z odvzemom rudarske pravice za izkoriščanje, z ugasnitvijo rudarske pravice za izkoriščanje in s sklenitvijo koncesijske pogodbe s prevzemnikom rudarske pravice, v primeru prenosa rudarske pravice (57. člen ZRud-1). Rudarska pravica za izkoriščanje ugasne s potekom časa, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba; ali če je nad nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje začet stečajni postopek ter je, med drugim, izpolnjen pogoj, da nosilec rudarske pravice, ki še ne zagotavlja rezerviranih sredstev za sanacijo v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 54. člena tega zakona, v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ne predloži bančne garancije v celotnem znesku stroška končne sanacije, z veljavnostjo najmanj treh let; ali če nosilec rudarske pravice, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik preneha obstajati in ta pravica ni prenesena na pravnega naslednika; ali v primeru smrti nosilca rudarske pravice, ki ni prenesena na dediča (1. točka, 2. alineja 2. točke, 3. točka in 4. točka, vse prvega odstavka 60. člena ZRud-1). Z dnem ugasnitve rudarske pravice začasno prevzame pravice in obveznosti nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, razen obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo, ki so predmet priglasitve v stečajno maso ali tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, ministrstvo, pristojno za rudarstvo, pri čemer v tem času, ko ministrstvo nastopa v vlogi prevzemnika pravic in obveznosti iz naslova rudarske pravice, obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo mirujejo (drugi odstavek 60. člena ZRud-1).

13. Način izračuna, odmere in plačevanja rudarskih koncesnin natančneje določa Uredba. Po določbi 3. člena Uredbe mora koncesionar plačevati rudarsko koncesnino kot plačilo za pridobivalni prostor in kot plačilo za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v raščenem stanju v takšnem pridobivalnem prostoru. Osnova za izračun višine plačila rudarske koncesnine je velikost pridobivalnega prostora in povprečna cena enote posamezne vrste pridobljene mineralne surovine v raščenem stanju (prvi odstavek 4. člena Uredbe). Rudarsko koncesnino izračuna in odmeri ministrstvo, pristojno za rudarstvo po uradni dolžnosti na podlagi podatkov za odmero rudarske koncesnine, ki jih mora priglasiti koncesionar vsako leto trajanja koncesijske pogodbe, in sicer po preteku leta, v katerem je imel rudarsko pravico za izkoriščanje (prvi in drugi odstavek 7. člena Uredbe). Drugače je dopustno ravnati le v primeru, ko koncesionar zadnjič priglasi osnovno za odmero rudarske koncesnine, in sicer po uspešno opravljenem tehničnem pregledu izvedene sanacije (tretji odstavek 7. člena Uredbe). Ministrstvo odmeri rudarsko koncesnino z enotno odločbo o odmeri letnega plačila za pridobivalni prostor in odmeri letnega plačila za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v pridobivalnem prostoru (prvi odstavek 11. člena Uredbe).

14. Dejansko stanje obravnavane zadeve med strankama ni sporno. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je pravna prednica tožeče stranke družba B. dovoljenje za izkoriščanje gline v glinokopu A. pridobila že v letu 1983 na podlagi dovoljenja takratnega Komiteja za gospodarstvo Občine Nova Gorica št. 310-8/83-3/S. Iz obrazložitve delne odločbe Upravne enote Nova Gorica, št. 312-3/96-7 z dne 11. 7. 1996 izhaja, da sta v času, ko je bilo B. izdano dovoljenje za izkoriščanje gline v letu 1983, znotraj tega podjetja delovala TOZD C. in TOZD D. Ob preoblikovanju podjetja sta nastali dve samostojni podjetji, in sicer E. o.p. in F. o.p.. Na podlagi pogodbe o delitvi premoženja teh dveh novo nastalih družb je Upravna enota Nova Gorica s prej citirano delno odločbo določila, da se izkoriščanje gline v glinokopu A. dovoli podjetju F. ter da je pri izkoriščanju gline to dolžno spoštovati določila takrat veljavnega Zakona o rudarstvu (Uradni list SRS, št. 17/75).

15. Dne 10. 12. 2001 sta tožena in tožeča stranka sklenili koncesijsko pogodbo št. 354-14-17/01, s katero sta uredili medsebojna razmerja v zvezi z rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine keramičarske gline na območju pridobivalnega prostora A. V pogodbi sta med drugim določili, da je pridobivalni prostor za izkoriščanje mineralne surovine na zemljišču, opredeljenem v dovoljenju in delnem dovoljenju, ki sta opisana v prejšnjem odstavku. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki vsako leto do 30. januarja za preteklo leto priglasila količino izkoriščene mineralne surovine na obrazcu, predpisanem z uredbo (2. člen pogodbe), za podeljeno rudarsko pravico pa se je zavezala plačevati koncesnino, in sicer enkrat letno na podlagi odločbe tožene stranke za preteklo leto (9. člen pogodbe). Koncesijska pogodba je bila sklenjena za dobo 20 let, torej do 10. 12. 2021. 16. S sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. St 2307/2018 z dne 30. 8. 2018, je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek. Tožena stranka navedbi tožeče stranke, da je zaradi uvedbe stečajnega postopka ob upoštevanju 2. alineje 2. točke prvega odstavka 60. člena ZRud-1 njena rudarska pravica po zakonu ugasnila dne 30. 11. 2018 (torej tri mesece po začetku stečajnega postopka), ne oporeka.

17. Stečajni upravitelj je toženi stranki dne 27. 5. 2019 predložil rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2018, datiran z dnem 23. 5. 2019. V obrazcu se je skliceval na koncesijsko pogodbo, navedel velikost pridobivalnega prostora 2,1313 ha, navedel, da pridobljene mineralne surovine na dan 31. 12. 2018 ni bilo (0 m3) in da tudi ni načrtovane količine mineralne surovine v tekočem letu. Tudi na obrazcu št. 3 "stanje zalog in virov na dan 31. 12. 2018" je opredelil, da na pridobivalnem prostoru A. ni zalog. Na podlagi te priglasitve je tožena stranka tožeči stranki izdala izpodbijano odločbo ter ji odmerila koncesnino v višini 389,77 EUR. V obrazložitvi je pojasnila, da je tožeči stranki koncesnino odmerila tako, da je posebej opravila izračun za pridobivalni prostor in posebej za pridobljeno mineralno surovino, nato pa ta dva zneska seštela. Za pridobivalni prostor je pri izračunu upoštevala prej opisano velikost odprte površine 2,1313 ha, kar je pomnožila s številom točk na ha površine ter z vrednostjo točke, ki je bila s Sklepom o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine za leto 2018 določena v višini 0,009144 EUR. Na tak način je tožena stranka tožeči stranki odmerila znesek koncesijske dajatve za leto 2018 v višini 389,77 EUR, medtem ko za ostalo površino nadomestila ni odmerila, prav tako pa tudi ne za keramičarsko glino, in sicer na podlagi ugotovitve, da se pridobivanje te mineralne surovine v letu 2018 ni vršilo.

18. Tožeča stranka takemu izračunu oporeka zato, ker meni, da bi morala tožena stranka pri odmeri koncesnine razmejiti obdobje pred 30. 8. 2018, to je pred začetkom stečajnega postopka, ko ima po njenem prepričanju terjatev iz tega naslova naravo navadne terjatve, in obdobje od 31. 8. do 30. 11. 2018, ko naj bi terjatev predstavljala stroške poslovanja stečajnega dolžnika, pri čemer terjatve, ki je nastala pred 30. 8. 2018, po njenem mnenju ni mogoče poravnavati v breme stečajne mase, saj bi to pomenilo priviligiranje glede na ostale dolžnike. Stečajni upravitelj tožeče stranke je na glavni obravnavi poudaril, da je, glede na opisane okoliščine v zvezi s stečajnim postopkom, napaka izpodbijane odločbe vsaj ta, da je bila rudarska koncesnina odmerjena za celotno leto 2018, četudi je rudarska pravica prenehala z dnem 30. 11. 2018. 19. Sodišče meni, da ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pri izračunu upoštevati in razmejiti obdobje do 30. 8. 2018, ko je bil nad tožečo stranko uveden stečajni postopek, od obdobja po tem datumu, ni utemeljen. V skladu z Uredbo je plačevanje koncesnine obveznost koncesionarja ves čas trajanja koncesijske pogodbe (drugi odstavek 2. člena Uredbe), pri tem pa niti v Uredbi niti v ZRud-1 ni določeno, da bi se morala čas pred uvedbo stečajnega postopka in čas po uvedbi takega postopka, ko ima stečajni dolžnik še vedno rudarsko pravico, obravnavati različno oziroma da bi moral biti za vsako tako obdobje izdelan ločen izračun. Vprašanje, ali se bo koncesijska dajatev upoštevala kot terjatev do stečajne mase ali pa štela kot strošek tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, kar je bil razlog za tak tožbeni ugovor, za odločitev v zadevi tudi ni relevantno in ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj gre za vprašanje, ki je predmet stečajnega postopka in do katerega se bo moralo opredeliti stečajno sodišče. 20. Sodišče pa soglaša s tožečo stranko, da bi morala tožena stranka pri odmeri koncesnine za leto 2018 upoštevati, da je rudarska pravica tožeči stranki prenehala z dnem 30. 11. 2018. Rudarsko pravico je tožena stranka pridobila s koncesijo na podlagi rudarskega koncesijskega akta, ta pa je ugasnila po zakonu z dnem 30. 11. 2018. S tem dnem je zato prenehala veljati tudi koncesijska pogodba. Ker mora koncesionar rudarsko koncesnino plačevati v času trajanja koncesijske pogodbe, to pomeni, da je za tožečo stranko z dnem prenehanja koncesijske pogodbe oziroma z ugasnitvijo rudarske pravice prenehala tudi obveznost plačevanja koncesnine. Tožeča stranka ima zato po prepričanju sodišča prav, ko zatrjuje, da bi morala tožena stranka to okoliščino v izpodbijani odločbi upoštevati ter ji odmeriti rudarsko koncesnino le do 30. 11. 2018. To, da mora tožena stranka koncesnino odmeriti z enotno odločbo o odmeri letnega plačila, po prepričanju sodišča ne sme biti ovira, da tožena stranka pri izračunu koncesnine ne bi upoštevala časa ugasnitve rudarske pravice, pa četudi niti Uredba niti ZRud-1 izračuna v takem primeru, kot je obravnavani, ne urejata. Zgolj zato, ker tak primer ni posebej urejen, namreč še ne more biti razlog, da bi se tožeči stranki odmerila rudarska koncesnina tudi za čas, ko ni bila več nosilka rudarske pravice, časovni element pa po presoji sodišča dopušča že po naravi stvari izdelavo izračuna, ki bo upošteval tudi okoliščine trenutka ugasnitve rudarske pravice.

21. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko ni upoštevala kdaj je tožeči stranki ugasnila rudarska pravica, kršila materialne določbe ZRud-1 in Uredbe ter je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožeči stranki ponovno odmeriti koncesnino za leto 2018, pri izračunu pa upoštevati čas trajanja rudarske pravice tožeče stranke v tem letu, kot je to pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve.

K točki II izreka:

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožno stranko pa je zastopala odvetnica.