Jedro

Pri uveljavljanju kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP mora vložnik ne le obrazložiti zakonske razloge temveč mora tudi obrazložiti vpliv procesne kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe in ta vpliv izkazati.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 200.000,00 (dvestotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je obsojenca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora, zatem pa na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Skladno z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v znesku 86.950,00 SIT in na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 9.2.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki pa jih ni konkretizirala. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; obsojenca pa oprosti plačila stroškov.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, dne 6.6.2005 predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje pri odločitvi oprli na domneve, ki niso bile potrjene tekom postopka; da je oporečno mnenje izvedenke sodno-medicinske stroke; da je sklepanje o tem, da je obsojenec poškodoval P., v celoti protispisno. Težišče teh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivima dejanjema sprejeli sodišči prve in druge stopnje, predvsem glede ugotovitve, da je bil prav obsojenec oseba, ki je s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje, dne 23.12.2001 med 01.00 in 01.30 uro pred "Diskoteko ..." lahko telesno poškodovala dve osebi, ko je G.P. s steklenico piva udaril po glavi in mu prizadejal razpočno rano obraza v področju leve obrvi, zatem pa Z.L. z razbito steklenico piva zabodel v podlaket in mu prizadejal razpočno rano. Po vsebini te navedbe predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja; zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

III.

1. Navedbe zagovornice v zahtevi, da sta "izpovedbi oškodovancev prilagojeni dejstvu, da obdolženec ni bil napadalec in ker se obe sodbi opirata samo na tisti del izpovedbe oškodovancev, ki je obdolžencu v škodo, sta obe sodišči kršili tako določilo 17. člena ZKP, kot temeljno načelo o dokazni oceni, ki jo mora sodišče opraviti pri izreku sodbe, sodba pa je zato seveda v nasprotju z izpovedbami prič", Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

2. Načelo materialne resnice, po katerem mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, je uzakonjeno v 1. in 2. odstavku 17. člena ZKP. Sodišče mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vendar pa to ne pomeni, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze in da navedeno načelo krši že s samim dejstvom, da predlogom za izvedbo dokazov ne sledi. Po načelu proste presoje dokazov, določenem v 1. odstavku 18. člena ZKP, je pravica sodišča, da prosto presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne. Sodišče ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, niti ni z njimi omejeno. Sodišče torej samostojno presoja, katera odločilna dejstva mora ugotoviti in katere dokaze v zvezi z njimi bo izvedlo. Stranke, tudi obdolženec in zagovornik pa imajo pravico do vložitve dokaznih predlogov (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Ips 96/99).

3. V obravnavani zadevi obsojenec in njegova zagovornica za pravico, da predlagata izvedbo dokazov, za katere sta ocenila, da so za obsojenca (ki se je v postopku branil z molkom) razbremenjujoči, nista bila prikrajšana in ne omejena. Na glavni obravnavi 16.6.2004 je obramba predlagala izvedbo dodatnih dokazov (pribava ambulantnega kartona za oškodovanca G.P.; postavitev izvedenca Inštituta za sodno medicino zaradi pojasnitve, zakaj se steklenica piva S. šteje za nevarno sredstvo), ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, svojo odločitev pa v sodbi tudi obrazložilo (stran 3 sodbe). Ocenilo je, da je z ostalimi izvedenimi dokazi (izpovedbi oškodovancev, zdravstvena dokumentacija, ki se nahaja v spisu in ki potrjuje pri oškodovanec G.P. en centimeter dolgo brazgotino pod levo obrvjo; izvedensko mnenje sodno-medicinske stroke) dejansko stanje v zadevi popolnoma pojasnjeno. Tem razlogom je v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 2 sodbe).

4. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti zakonske razloge, iz katerih vlaga zahtevo (1. odstavek 420. člena ZKP), temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Pri uveljavljanju kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP mora vložnik tudi obrazložiti vpliv procesne kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe in izkazati, da je vplivala na zakonitost odločbe. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, v čem naj bi bili izpovedbi oškodovancev v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič in katerih, zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvah procesnih določb ni moglo preizkusiti.

IV.

Glede na navedeno zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

V.

Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastale stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere (obsojenec je redno zaposlen ter nima preživninskih obveznosti), kot izhajajo iz podatkov spisa.