Jedro

Če vlagatelj ne dokaže, da so bili njegovi starši ubiti s strani okupatorja oziroma njegovih pomagačev, mu ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - otroka ubitih staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.2.2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote I.B. z dne 18.10.2001. Tožena stranka je v obrazložitvi pritrdila organu prve stopnje, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja-otrok ubitih staršev ni mogoče priznati, saj njegova starša nista bila ubita iz razlogov ali v okoliščinah, ki so navedene v 8. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01).

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo s presojo tožene stranke, da v obravnavni zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da so tožnikova starša dne 29.11.1943 partizani odpeljali v gozd "P.n." za gradom v Z. in ju tam ubili. Ker torej njegova starša nista bila ubita zaradi sodelovanja v NOB ali kot talca, niti nista življenja izgubila v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tožniku uveljavljanega statusa ni mogoče priznati.

Tožnik v pritožbi navaja, da sta starša umrla brez dokazane krivde in da nikoli ni bilo uradno ugotovljeno, kdo ju je ubil. Kot 11 letni otrok je bil nasilno odvzet staršem, po njuni usmrtitvi pa je bil izpostavljen nasilnim dejanjem okupatorja, saj je s premoženjem staršev razpolagal okupator, njemu pa je kršil temeljne človekove pravice in mu prizadejal nepopisno trpljenje. Navaja, da je oče do svoje smrti sodeloval z NOB. Nadalje navaja, da iz uradnih izpiskov iz matične knjige umrlih, ki jih prilaga pritožbi, vzrok smrti njegovih staršev ni razviden. Teh dokazov sodišču prej ni mogel predložiti, saj jih ni mogel dobiti od pristojnih institucij. Meni, da se izpodbijana sodba nepravilno opira na mrliške liste Župnijskega urada P. Zapis, da sta bila starša ubita s strani partizanov, je le neuraden pripis takratnega župnika. Glede na pridobljene dokaze meni, da je upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja, zato zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga za priznanje uveljavljanega statusa je določba noveliranega 8. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 28/00, dalje ZZVN-E), ki določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali je bil ubit kot talec. Citirano določbo je treba razlagati v povezavi s splošnimi pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 1. člena ZZVN, po kateri je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, saj se določba 8. odstavka 2. člena ZZVN nanjo izrecno sklicuje. Ker je bilo v postopku pred upravnim organom prve stopnje ugotovljeno, da tožnikova starša nista bila ubita s strani okupatorja, na kar kažejo tako izpoved tožnika in zaslišane priče, kakor tudi listine, ki jih je tožnik v postopku sam priložil (mrliški listi Župnijskega urada P.), tožnik navedenih zakonskih pogojev za priznanje uveljavljanega statusa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje.

Neutemeljeni pa so pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik smiselno izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Po 5. odstavku 72. člena ZUS se pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja lahko uveljavlja le, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavanem primeru pa prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, saj je utemeljeno štelo, da je to popolno in pravilno ugotovljeno. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da iz izpiskov iz matične knjige umrlih vzrok smrti staršev ni razviden. Tožnik bi namreč moral dokazati, da sta bila njegova starša ubita s strani okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, česar pa listine v upravnih spisih ne potrjujejo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.