Jedro

Neutemeljeno pa se pritožnik pritožuje tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka v zvezi z višino odmerjene povprečnine. Dejstva, pomembna za določitev povprečnine so bila v izpodbijani sodbi v zadostni meri presojena, v okviru določbe 3. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa kriterije za odmero povprečnine in po katerem znaša povprečnina najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji (zadnja uradna objavljena povprečna mesečna netto plača v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo pa je v času sojenja znašala 107.925,00 SIT, Ur.

list RS št. 78/99) ki je največ desetkratni znesek te plače. Pokaže se, da je sodišče prve stopnje povprečnino obdolžencu odmerilo blizu spodnjega minimuma, ki ga določa zakon.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 80.000,00 tolarjev odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določila 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter plačati na 50.000,00 tolarjev odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po svojem zagovorniku, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pri kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka izpodbijano sodbo spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Pri presoji izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi izvedenih dokazov napravilo pravilne dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Pritožbeni argumenti, s katerimi pritožnik ponavlja obdolženčev zagovor, da zavore na njegovem vozilu niso pravilno delovale, kar naj bi bil razlog, da ni mogel pravočasno in uspešno zavreti svojega vozila, ter je zato trčil v oškodovankin avtomobil pred njim, pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Bistveno vprašanje v tej kazenski zadevi je, ali je obdolženec kršil določilo 1. odstavka 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, kar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in zanesljivo ugotovilo. Oškodovankino vozilo na cestišču na cesti v mestu je seveda ovira, ki je na cestišču pričakovana in določba 1. odstavka 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, nalaga vozniku, da v cestnem prometu vozi tako in s takšno prilagojeno hitrostjo, da lahko pred vsako pričakovano oviro pravočasno ustavi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter po oceni dokazov lahko z vso gotovostjo in zanesljivostjo zaključilo, da obdolženčeva vožnjani bila v skladu s citiranim določilom Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Pravilno je na podlagi ocene izvedenskega mnneja izvedenca cestnoprometne stroke tudi v povezavi s podatki Avtohiše o delovanju zavor osebnega avtomobila znamke Twingo, ki ga je vozil obdolženec, pri ugasnjenem motorju zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru, da zavore na njegovem avtomobilu niso v redu delovale, ker je motor ugasnil, ni mogoče slediti. Prepričljivo je obrazložilo, ob upoštevanju ugotovitv izvedenca cestnoprometne stroke, da na vozišču, v kolikor ne bi bilo učinkovitega delovanja zavor, kar pa pomeni, da je motor na vozilu deloval, obdolženi tudi ne bi dosegel takšnega učinka zaviranja, da bi vozilo na vozišču zapustilo tudi zavorno sled, ki je razvidna iz skice kraja prometne nesreče. Ne drži pritožnikova navedba, da sodišče prve stopnje v skico sploh ni vpogledalo, saj je pred zaključkom dokaznega postopka vpogledalo v priloge kazenske ovadbe, ki obsegajo tudi skico kraja prometne nesreče. Neutemeljeno pritožnik navaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo raziskano, ali je imela oškodovanka, ki je zavijala na desno, vključen desni smerokaz. Tudi to okoliščino je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi ocene oškodovankine vožnje in njene izpovedbe o tem, da je desni smerokaz vključila ter tudi upoštevanju izpovedbe oškodovankine sestre, ki je sicer navedla, da ni popolnoma prepričana, ali je oškodovanka vključila desni smerokaz, kar pa še ne pomeni, da ta okoliščina ni bila raziskana in tudi ne dokazana. Pokaže se tako, da tudi ni nobene opore za trditev pritožnika, da naj bi bilo oškodovankino ravnanje pri vožnji protipredpisno.

Podana pa tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, ki jo z navedbami, da naj bi bila izpovedba oškodovanke v nasprotju z ugotovitvijo izvedeniškega mnenja, zaradi česar ji sodba ne bi smela slediti, v razlogih pritožbe smiselno uveljavlja pritožnik. Kadar je podana zatrjevana bistvena kršitev, se morajo nasprotja nanašati na odločilna dejstva. Ugotovitev, da je oškodovanka zavijala v desno je bilo zanesljivo ugotovljeno, izvedenec je ugotovil mesto trčenja in kot med obema voziloma, kar pa ne predstavlja prav nikakršnih nasprotij, ki jih zatrjuje pritožnik. Odločilna dejstva o obdolženčevi protipredpisni vožnji, kot vzroku za trčenje v oškodovankin avtomobil in nastalo posledico, pa so v izpodbijani sodbi tudi pravilno ugotovljena in presojena.

Pritožnik neutemeljeno napada tudi odločbo o kazenski sankciji.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za izrek kazenske sankcije, to je pogojne obsodbe, pravilno presodilo in utemeljeno zaključilo, da je kazenska sankcija opominjevalne narave tista, ki predvideva bodočo prognozo obdolženčevega vedenja. Pravilno pa je pri določitvi kazni v okviru pogojne obsodbe, upoštevalo okoliščine, ki so relevantne zanjo. Tako je pravilno ocenilo in presodilo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, na katero opozarja pritožnik. Nadaljna okoliščina, da gre za starejšo osebo je tudi prišla dovolj do izraza. Neutemeljeno pa pritožnik tudi navaja, da obdolženec ni mogel priti v stik z oškodovanko zato, ker ni vedel naslova njenega bivališča. Res je, da se oškodovanka ni odzvala vsem vabilom sodišča na glavno obravnavo, za kar se je tudi opravičila in sodišču predložila dokaze o svoji zadržanosti, tako ne drži pritožnikova navedba, da sodišče prve stopnje oškodovanke dalj časa ni moglo najti. Oškodovanka je ves čas živela na istem naslovu in zato pritožnik s to navedbo v zvezi s kazensko sankcijo ni mogel uspeti. Izrečena kazenska sankcija z določeno zaporno kaznijo in preizkusno dobo se tako pokaže kot primerna in sorazmerna s težo kaznivega dejanja, obdolženčevemi osebnimi lastnostmi in okoliščinami, v katerih je bilo dejanje storjeno.

Neutemeljeno pa se pritožnik pritožuje tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka v zvezi z višino odmerjene povprečnine. Dejstva, pomembna za določitev povprečnine so bila v izpodbijani sodbi v zadostni meri presojena, v okviru določbe 3. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa kriterije za odmero povprečnine in po katerem znaša povprečnina najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji (zadnja uradna objavljena povprečna mesečna netto plačav Republiki Sloveniji na zaposleno osebo pa je v času sojenja znašala 107.925,00 SIT, Ur.

list RS št. 78/99) ki je največ desetkratni znesek te plače. Pokaže se, da je sodišče prve stopnje povprečnino obdolžencu odmerilo blizu spodnjega minimuma, ki ga določa zakon. Zato tudi zavzemanje pritožnika za znižanje povprečnine ni utemeljeno.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo tako niso podani. Ker pa sodišče druge stopnje pri presoji sodbe sodišča prve stopnje tudi ni našlo kršitev zakona, na katera mora paziti po uradni dolžnosti, je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki prdstavljajo povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter obdolženčevim razmeram, odmerjeno v skladu s kriteriji iz 3. odstavka 92. člena ZKP.