Jedro

Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je s tem v nasprotju, nima pravnega učinka (drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP) in je torej nično (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo: ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 15. 6. 2018, s katero je tožeča stranka prvo toženi stranki prodala svoj solastniški delež do 1/50 (ene petdesetine) celote nepremičnine z ID znakom -1496-112 (točka I izreka); neveljavnost vknjižbe lastninske pravice prvo tožene stranke na solastniškem deležu do 1/50 (ene petdesetine) celote nepremičnine z ID znakom -1496-112 in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje (točka II izreka); ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 22. 8. 2018, s katero je prvo tožena stranka drugo toženi stranki prodala solastniški delež do 1/50 (ene petdesetine) celote nepremičnine z ID znakom -1496-112 (točka III izreka) ter neveljavnost vknjižbe lastninske pravice drugo tožene stranke na solastniškem deležu do 1/50 (ene petdesetine) celote nepremičnine z ID znakom -1496-112 in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje (točka IV izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 600,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se s skupno pritožbo pritožujeta prvo in drugo tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zaradi neobstoja pravnega interesa tožeče stranke zavrže, slednji pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 386. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki za drugo toženo stranko ne velja, saj slednja ni vedela, da je tožeča stranka v postopku osebnega stečaja. Drugo tožena stranka se je namreč zanesla na podatke v zemljiški knjigi, plačala celotno kupnino po kupoprodajni pogodbi z dne 22. 8. 2018, zemljiškoknjižni sklepi o vpisu njene solastninske pravice pa so postali pravnomočni, saj jim stečajna upraviteljica ni ugovarjala. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je bila tožeča stranka svoj solastniški delež do 1/50 (ene petdesetine) celote na nepremičnini z ID znakom -1496-112 primorana prodati zaradi poplačila stroškov upravitelja nepremičnine I. d.o.o. in zaradi zagotovitve obstoja lastne eksistence, tako da v danem primeru ni šlo za kršitev zakona ali prisilnih predpisov in načel. Prvo in drugo tožena stranka s pritožbo uveljavljata tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da je v predmetnem sporu odločalo okrajno in ne okrožno sodišče, ki je edino stvarno pristojno za sojenje v sporih v zvezi s stečajnim postopkom. Smiselno enako velja tudi zavrnitev dokaznih predlogov prvo tožene stranke in za označbo vrednosti spora, ki dejansko znaša 1.200,00 EUR, kot je to navedeno v prodajnih pogodbah.

3. Tožeča stranka na pritožbo prvo in drugo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

6. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da je tožeča stranka v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 4990/2016 z dne 2. 11. 2015, od 27. 10. 2015 v postopku osebnega stečaja, ki ga vodi stečajna upraviteljica A. A. V skladu s prvim odstavkom 386. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da slednji ne more samostojno sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki sodi v stečajno maso. Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je s tem v nasprotju, nima pravnega učinka (drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP) in je torej nično (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

7. Pritožbeno nesporno je, da je solastniški delež tožeče stranke do 1/50 (ene petdesetine) celote na nepremičnini z ID znakom -1496-112 del stečajne mase in tožeča stranka za razpolaganje z njim ni imela ne soglasja stečajnega sodišča, ne stečajne upraviteljice.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 15. 6. 2016, sklenjena med tožečo stranko kot prodajalcem in prvo toženo stranko kot kupcem, brez pravnega učinka (drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP) oziroma nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi izbrisni tožbi (243. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1), saj je vknjižba solastninske pravice prvo tožene stranke do 1/50 (ene petdesetine) celote na nepremičnini z ID znakom -1496-112 neveljavna iz materialnopravnega razloga, ker je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo neveljavno zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1).

9. Smiselno enako velja tudi za nadaljnjo kupoprodajno pogodbo z dne 22. 8. 2018, sklenjeno med prvo toženo stranko kot prodajalcem in drugo toženo stranko kot kupcem, katere predmet je prav tako solastniški delež do 1/50 (ene petdesetine) celote na nepremičnini z ID znakom -1496-112. Tudi ta kupoprodajna pogodba je bila namreč sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (prvi odstavek 86. člena OZ), saj nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 15. 6. 2018 je tako nična tudi kupoprodajna pogodba z dne 22. 8. 2018, pri čemer se drugo tožena stranka ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki varuje le dobroverne osebe1, kar pa drugo tožena stranka ob sklenitvi sporne pogodbe nedvomno ni bila. Pritožbeno nesporno je namreč, da je bil prokurist drugo tožene stranke B. B. zastopnik C. C. na javni dražbi z dne 5. 6. 2018, katere predmet je bila ravno prodaja predmetne nepremičnine v okviru postopka osebnega stečaja tožeče stranke kot stečajnega dolžnika. Slednje pa nedvomno pomeni, da je bila drugo tožena stranka seznanjena, da je predmetna nepremičnina del stečajne mase in da zato tožeča stranka (stečajni dolžnik) z njo ne more prosto in samostojno razpolagati (386. člen ZFPPIPP).

10. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi izbrisni tožbi za izbris solastninske pravice drugo tožene stranke na solastniškem deležu do 1/50 (ene petdesetine) celote na nepremičnini z ID znakom -1496-112 in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje, saj je tudi vknjižba te pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga (1. točka prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1).

11. Sprejeta stališča o ničnosti kupoprodajnih pogodb z dne 15. 6. 2018 in 22. 8. 2018 in posledični vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter vrnitvi solastniškega deleža do 1/50 (ene petdesetine) celote nepremičnine z ID znakom -1496-112 v stečajno maso, ne more spremeniti niti sklicevanje prvo in drugo tožene stranke na to, da je bila tožeča stranka navedeni solastniški delež primorana prodati zaradi poplačila zapadlih in neporavnanih stroškov upravnika zgradbe I. d.o.o. oziroma zaradi zagotovitve obstoja lastne eksistence, saj razlog (causa) sklenitve spornih kupoprodajnih pogodb ni pravno relevanten za odločitev v zadevi.

12. V nadaljevanju prvo in drugo tožena stranka neutemeljeno uveljavljata tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je v predmetnem pravdnem postopku odločalo stvarno nepristojno sodišče. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da gre v danem primeru za spor v zvezi s stečajnim postopkom (saj odločitev vpliva na obseg stečajne mase tožeče stranke2) za katerega je v skladu z 8. točko drugega ostavka 32. člena ZPP podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča. Stranka pa se na to kršitev v pritožbi več ne more uspešno sklicevati, če nanjo ni pravočasno (drugi odstavek 19. člena ZPP) opozorila že med postopkom na prvi stopnji (286.b člen ZPP)3, kar pa tožena stranka nedvomno ni. Nasprotno se je prvo tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno zavzemala za vodenje postopka pred sodiščem prve stopnje kot stvarno in krajevno pristojnim sodiščem.

13. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge prvo tožene stranke z zaslišanjem priče D. D., priče A. A. in zaslišanjem zakonitih zastopnikov prvo tožene stranke ter gospodarske družbe I. d.o.o., saj je prvo tožena stranka z njimi želela dokazati, da obveznosti tožeče stranke do upravnika zgradbe I. d.o.o. niso bile poravnane, kar pa za odločitev v zadevi ni bistveno oziroma pravno relevantno, kot je to že pojasnjeno zgoraj. Iz ustavnopravne presoje namreč izhaja, da sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, kar pomeni dokazov, ki četudi bi uspeli (t.j. potrdili trditve stranke, ki so predmet dokazovanja), ne bi privedli do zadnjo ugodne odločitve4. 14. Nazadnje pritožba neutemeljeno graja še označbo vrednosti spora, ki naj bi po njenem mnenju znašala le 1.200,00 EUR, in ne 3.000,00 EUR, kot je to navedla tožeča stranka. V primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek je namreč odločilna vrednost spora, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Sodišče tako določeno vrednost spora korigira le, če gre za očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, čemu pa v danem primeru ni tako, saj navedena zneska ne vplivata oziroma ne spreminjata stvarne pristojnosti sodišča. 15. Tožena stranka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ob tem sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da tožeča stranka nedvomno ima pravni interes za vodenje predmetnega pravnega postopka, katerega izid bo vplival na obseg stečajne mase, kot je bilo to že predhodno pojasnjeno.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3496/2012 z dne 19. 6. 2013. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 500/2017 z dne 5. 9. 2017. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 91/2013 z dne 19. 3. 2015. 4 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019.