14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Fedora Szechenyi, Republika Avstrija, in drugi, ki jih vse zastopa Samo Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1748/2013 z dne 3. 2. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 126/2015 z dne 13. 5. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila pravni prednici pritožnikov podržavljena na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Tudi po presoji sodišča pravna prednica pritožnikov skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker je imela za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je sodišče navedlo, da pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen pomeni tudi bilateralna pogodba, sklenjena med tujima državama, h kateri FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija) ni pristopila, če je imel razlaščenec na njeni podlagi možnost v tuji državi pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Po oceni sodišča je taka pogodba tudi FIP, s katero se je ZR Nemčija zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, ki bodo Republiki Avstriji nastali zaradi odškodovanja v Prilogi 1 FIP opredeljenih oseb. Na podlagi ugotovitve, da se je pravna prednica pritožnikov po drugi svetovni vojni preselila iz nekdanje Jugoslavije v Republiko Avstrijo in bila na dan 1. 1. 1960 rezidentka Republike Avstrije, na dan podpisa FIP pa avstrijska državljanka, ter na podlagi ocene, da je premoženje, ki ji je bilo podržavljeno, spadalo v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP oziroma tretjega odstavka točke B Priloge 1 FIP, je sodišče pritrdilo presoji, da je pravna prednica pritožnikov spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker to po mnenju sodišča zadošča za njeno izključitev iz kroga upravičencev do denacionalizacije, upravni organ pri ugotavljanju njene upravičenosti do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ni bil dolžan upoštevati določb Zakona o prijavi škode, KVSG/62 in UVEG. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 je Upravno sodišče navedlo, da bi morebitna zahteva upravnim organom, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini predvidena ali izplačana odškodnina primerna odvzetemu premoženju in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, presegla namen, ki ga je zakonodajalec skušal doseči z ZDen. Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencu po avstrijskih predpisih, bi presegalo odločanje o denacionalizacijskem zahtevku, saj bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, zaradi časovne odmaknjenosti pa bi bilo lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. Upravni organ v konkretnem postopku tudi ni bil dolžan upoštevati potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da pravna prednica pritožnikov za podržavljeno premoženje ni dobila in ni imela pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije, saj tako potrdilo po mnenju sodišča pomeni potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – MEKOTP). Kolikor potrjuje, da sta ZR Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ to upošteval pri ugotavljanju obstoja pravne podlage za pridobitev odškodnine od tuje države, kolikor pa potrjuje, da tudi na podlagi FIP ni obstajala pravica do odškodnine za odvzeto premoženje, to potrdilo pomeni le mnenje, ki ga je avstrijsko ministrstvo utemeljilo na avstrijski izvedbeni zakonodaji, na katerega pa upravni organ ni bil vezan.

2.Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča kot nedovoljeno zavrglo, ker pritožniki niso izkazali uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po presoji revizijskega sodišča namreč vprašanja, s katerimi so utemeljevali dovoljenost revizije, niso pomembna pravna vprašanja v smislu navedene zakonske določbe, saj je Vrhovno sodišče v svojih odločbah na tri od njih že odgovorilo, na eno od vprašanj, ki je le splošne narave, pa dajejo jasen odgovor že določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – uradno prečiščeno besedilo, in Uradni list RS, št. 80/99 – v nadaljevanju ZUP/86).[3]

3.Pritožniki nasprotujejo stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Kot dvostranska mednarodna pogodba naj bi FIP lahko zavezovala le državi pogodbenici in zato nikakor ne bi mogla pomeniti pozitivnega prava, ki bi posameznikom omogočalo izplačilo odškodnin za nastalo škodo. Ker naj bi v FIP določeni kriteriji, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (točka A Priloge 1 FIP), določali le pogodbeno zavezo ZR Nemčije v razmerju do Republike Avstrije, naj za presojo obstoja okoliščin v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ne bi bili upoštevni. S FIP dogovorjeno odškodovanje naj bi Republika Avstrija uredila v izvedbenih predpisih, v katerih je za priznanje pravice do odškodnine določila posebne kriterije tako subjektivne (kdo je oškodovanec, z upoštevanjem dohodkovnega cenzusa) kot objektivne narave (kaj je pravno priznana škoda, za katero je bilo mogoče dobiti odškodnino). Zato naj bi bili le ti kriteriji lahko odločilni za presojo, ali je imela pravna prednica pritožnikov na podlagi izvedbenih predpisov pravico dobiti odškodnino. Organi odločanja naj pogojev, ki so jih določali izvedbeni predpisi (vključno s kriterijem premoženjskega cenzusa), ne bi upoštevali, saj naj bi izpodbijano odločitev oprli na stališče, po katerem za izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da je imela oseba v tuji državi na voljo pravno podlago, ki je omogočala "načelno pravico" dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, ne glede na to, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine. To stališče, ki naj bi pomenilo, da organom odločanja ni treba ugotavljati vseh za presojo odločilnih okoliščin, naj bi bilo v nasprotju z načelom materialne resnice iz 7. člena ZUP/86 in z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožniki menijo, da v 2. členu FIP opredeljena škoda, za katero je bilo na podlagi izvedbenih predpisov mogoče dobiti odškodnino, ni škoda, ki je nastala zaradi podržavljenja, temveč škoda, ki je v Prilogi 1 FIP opredeljenim skupinam oseb nastala zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme in predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Taka škoda naj pravni prednici pritožnikov ne bi nastala, saj ji gospodinjska oprema in predmeti za opravljanje poklica sploh niso bili podržavljeni. Zato naj odškodnine na podlagi izvedbenih predpisov FIP niti sama niti njeni pravni nasledniki nikakor ne bi mogli dobiti. Pritožniki navajajo, da so neobstoj okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen dokazovali s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da njihova pravna prednica za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije ni prejela odškodnine niti do nje ni bila upravičena. Skladno s Konvencijo o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin z dne 5. 10. 1961 (Uradni list FLRJ, Dodatek št. 10/62) in 41. členom Pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo o medsebojnem pravnem prometu z dne 16. 12. 1954 (Uradni list FLRJ, MP, št. 8/55) naj bi to potrdilo v Republiki Sloveniji veljalo brez posebne overitve in naj bi zato imelo dokazno moč domače javne listine. Zaradi neupoštevanja tega edinega dokaza, na podlagi katerega bi pritožniki lahko ovrgli presojo, da je imela njihova pravna prednica pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, naj bi bilo pritožnikom onemogočeno dokazovanje za presojo odločilnih dejstev in okoliščin. Zato naj bi jim bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta pravica naj bi jim bila kršena tudi z očitno napačnim stališčem, da za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačati odškodnino, saj naj bi bilo za presojo z vidika navedene zakonske določbe odločilno, da je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino prav za odvzeto premoženje. Za razlago, po kateri so osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za denacionalizacijo, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključene zgolj zato, ker so v povezavi z dogodki druge svetovne vojne izgubile bivališče na območju nekdanje Jugoslavije in so imele na dan sklenitve FIP avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji, naj ne bi bilo videti nobenega razumnega razloga. Taka razlaga naj bi bila nesprejemljiva z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave iz enakih razlogov, kot jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 106). Ker naj bi sodišče z izpodbijano odločitvijo, ki pravni prednici pritožnikov odreka status denacionalizacijske upravičenke, kljub temu, da za priznanje tega statusa izpolnjuje vse z ZDen določene pogoje, pritožnikom onemogočilo uveljavljanje upravičenj na podlagi ZDen, naj bi jim bila kršena tudi pravica iz 33. člena Ustave.

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62 – v nadaljevanju KVSG/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62 – v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62 – v nadaljevanju Zakon o prijavi škode).

[3]ZUP/86 se v postopkih denacionalizacije uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen.

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Fedore Szechenyi, Republika Avstrija, in drugih, ki jih vse zastopa Samo Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 12. decembra 2017

odločil:

Sodba Upravnega sodišča št. I U 1748/2013 z dne 3. 2. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo, s katero je Ministrstvo za kulturo zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila podržavljena pravni prednici pritožnikov. Sodišče je pritrdilo presoji, da nekdanja lastnica nepremičnine skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker je imela za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da pomeni FIP pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, saj so imeli razlaščenci na njeni podlagi možnost od Republike Avstrije pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Na podlagi ocene, da je pravna prednica pritožnikov spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine, premoženje, ki ji je bilo podržavljeno, pa v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP oziroma tretjega odstavka točke B Priloge 1 FIP, je sodišče pritrdilo presoji, da je imela pravna prednica pritožnikov pravico dobiti odškodnino od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Ker to po mnenju sodišča zadošča za njeno izključitev iz kroga upravičencev do denacionalizacije, upravni organ pri ugotavljanju njene upravičenosti do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ni bil dolžan upoštevati določb izvedbenih predpisov. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnikov zoper sodbo Upravnega sodišča s sklepom kot nedovoljeno zavrglo.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi, s katero izpodbijajo odločitvi obeh sodišč, zatrjujejo kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Nasprotujejo stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Zatrjujejo, da pri presoji, ali so izpolnjene okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ni mogoče upoštevati le s FIP določenih kriterijev, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (Priloga 1 FIP), temveč tudi pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine Republika Avstrija določila v izvedbenih predpisih. Izpolnjenosti teh pogojev glede pravne prednice pritožnikov naj organi odločanja sploh ne bi ugotavljali, saj naj bi presojo, da je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje na podlagi FIP, oprli na stališče, da za njeno izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da je imela v tuji državi na voljo pravno podlago, ki je omogočala "načelno pravico" dobiti odškodnino za odvzeto premoženje. Pritožniki zatrjujejo, da taka razlaga ni skladna z drugim odstavkom 10. člena ZDen, saj onemogoča ugotavljanje za presojo z vidika navedene zakonske določbe odločilnih dejstev in okoliščin. Zato sodišču očitajo, da jim je z izpodbijanim pravnim stališčem v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave odreklo enako obravnavo glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Pritožniki so ustavno pritožbo dopolnili z vlogo, ki so jo vložili 17. 3. 2016.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-550/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravni organ, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotna udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavita o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Očitke pritožnikov zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

5.Dopolnitve ustavne pritožbe z dne 17. 3. 2016 senat Ustavnega sodišča ni upošteval pri odločanju, ker je bila vložena po roku, dovoljenem za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS).[3]

6.Pritožniki med drugim izpodbijajo stališče, po katerem za izključitev njihove pravne prednice iz denacionalizacije zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker naj v konkretnem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da je izpolnjevala pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, naj bi taka razlaga pritožnike postavljala v neenak položaj glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato naj bi jim bila z izpodbijanim pravnim stališčem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnikom kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

[3]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-297/02 z dne 27. 1. 2004.