Jedro

Ni vsak strah že pravno priznana škoda. Sodišče prisodi denarno odškodnino za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu in njegovo trajanje, to opravičujeta. Sodišče pazi pri tem tudi na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njegovo naravo. Pri presoji, ali dejstva iz oškodovančevega notranjega življenja ustrezajo pravnemu standardu strahu, sodišče tako upošteva tudi njegovo objektivno utemeljenost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj plača tožniku znesek 400.000,00 SIT, kar predstavlja odškodnino za telesne bolečine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2000 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za negmotno škodo v skupnem znesku 3.250.000,00 SIT, in sicer 950.000,00 SIT za telesne bolečine, 1.400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 900.000,00 SIT za strah. Sodišče prve stopnje je nadalje tožniku naložilo, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 109.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti takšni sodbi v zvezi z dopolnilno sodbo sta se pritožila tako tožnik kot toženec, vsak v delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel. Tožnik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v izreku sodbe ni navedeno, da je tožbeni zahtevek v presežku zavrnjen. Odločitev je tudi zmotna glede na pravnomočno končan kazenski postopek proti tožencu. Tožnik se nadalje ne strinja z višino prisojene odškodnine in plačilom pravdnih stroškov. Tožnik je pretrpel prelom prsnice, udarnine na glavi in lažji pretres možganov, tako da je bila začasno znatno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Toženec je tožniku prizadejal hude telesne poškodbe, ki so mu pustile trajne posledice. Glede na intenziteto in trajanje bolečin je odškodnina 400.000,00 SIT prenizka. Sodišče pozablja, da je tožnik star 72 let in je zato prestajanje bolečin zanj veliko hujše. Zaradi daljšega zdravljenja je bil povsem odvisen od drugih ljudi. Bil je rentgeniziran in je moral jemati sredstva proti bolečinam. Ni razumljivo, da mu sodišče ni priznalo škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kakor da zlom prsnice in pretres možganov ne puščata nobenih navajanih posledic. Tožnik je ostarel in preprost človek, ki ni vajen pripovedovanja o svojih težavah. Vseeno je sodišču povedal, da ni več takšen, kot je bil prej, in da še danes čuti bolečine, ki jih prej ni poznal, tako v predelu prsi kot v glavi. Ne more več opravljati del, ki jih je prej lahko, ima nočne more in večkrat podoživlja napad. Zaključek sodišča, da toženec ni upravičen do odškodnine nima podlage v podatkih spisa. Prav tako si ni mogoče predstavljati, da tožnik ni doživel nobenega strahu. Bal se je za izid zdravljenja in da mu bodo ostale posledice, ki so predmet zahtevka zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni sprejelo njegovega ugovora o vsaj 50% sokrivdi tožnika. Tožnik se je vinjen opotekal po cesti in s takšnim obnašanjem skoraj povzročil prometno nesrečo, zato je bil toženec tako razburjen in izzvan, da je vozilo ustavil in tožnika vprašal, zakaj se valja po cesti. Takrat sta se oba naenkrat prijela z rokami, pri čemer je toženec tožnika odrinil. Sodišče je nadalje previsoko odmerilo odkškodnino za telesne bolečine. Neugodnosti, ki jih sodišče navaja v obrazložitvi, predvsem, da je moral tožnik doma mirovati in ni mogel opravljati svojih domačih del, so v nasprotju z ugotovitvijo, da tožnik ni ničesar prispeval k nastanku poškodb, ker je star 70 let in invalid prve kategorije. Katera dela je kot tak potem mogel opravljati? Neprijetnosti kot rentgensko slikanje in pregled pri nevrologu ter zdravljenje na domu niso takšne, da bi opravičevale prisojeno odškodnino. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) in je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo vsa odločilna dejstva. Zatrjevano pomanjkljivost v izreku sodbe pa je sodišče prve stopnje odgovorilo z izdajo dopolnilne sodbe in tako pravilno odločilo o celotnem zahtevku. O deljeni odgovornosti Na podlagi določbe 14. člena ZPP je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Ta določba ne izključuje dopustnosti toženčevega ugovora, da je tožnik deloma sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer (1. odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Vendar se sodišče druge stopnje strinja s sodiščem prve stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, v katerega pritožbeno sodišče na podlagi pritožbenih navedb ne more podvomiti, tožniku ni mogoče očitati, da je tudi sam kriv za nastalo škodo. Tudi sklicevanje toženca na to, da je bil tožnik vinjen in je skoraj povzročil prometno nesrečo, toženca v ničemer ne opravičuje, da je tožnika podrl na tla in ga nato udarjal z nogo in leseno coklo v rokah ter mu povzročil udarnine glave in prsnega koša, zlom spodnjega dela prsnice in lažji pretres možganov. O pravno priznani negmotni škodi in pravični odškodnini Sodišče na podlagi določbe 200. člena ZOR prisodi pravično denarno odškodnino za posamezne vrste negmotne škode, ki jih uveljavlja tožnik, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku in pri odmeri odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine (primerjalna pravičnost) in namen odškodnine (satisfakcija), pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno priznalo odškodnino v znesku 400.000,00 SIT, njegov višji zahtevek pa zavrnilo. Tako odmerjena odškodnina je pravična tako glede na posebne okoliščine primera kot upoštevaje druge primere prizadetosti iste pravno varovane dobrine in primere prizadetosti drugih dobrin. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne okoliščine, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, tožnikove izpovedbe in njegove zdravstvene dokumentacije. Upoštevalo je tako trajanje kot intenzivnost pretrpljenih bolečin kot tudi bodoče bolečine v skladu z določbo 203. člena ZOR. Prav tako je upoštevalo neprijetnosti pri zdravljenju, na katere opozarja tožnikova pritožba; tako enotedensko bolnišnično zdravljenje kot nadaljnje mirovanje doma ter rentgensko slikanje in pregled pri nevrologu. Medtem tožnikova starost sama na sebi ne more biti razlog za težje prenašanje telesnih bolečin, ob tem da je sodišče prve stopnje sledilo natančnim izvedenčevim ugotovitvam o njihovem obsegu in trajanju v konkretnem primeru. Na drugi strani je zmotno toženčevo pritožbeno stališče, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik moral mirovati in ni mogel opravljati domačih del, v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnik sedemdesetletni invalid, češ kakšna dela pa je kot tak prej lahko opravljal. Samo po sebi je umevno, da tožnik, ki je moral mirovati zaradi poškodb, ki mu jih je povzročil toženec, tako ni mogel brez tuje pomoči početi vsega tistega, kar počne vsak normalen človek in kar je, četudi invalid, zmogel tudi tožnik v skrbi za svojo osebno higieno in gospodinjstvo; sodišče prve stopnje je vse to pravilno zajelo z besedno zvezo "domača dela", ne da bi po nepotrebnem naštevalo sicer splošno znana opravila. Takšna odvisnost od drugih seveda pomeni tudi nevšečnost, ki sodi v pravni standard telesnih bolečin. Pritožbeno sodišče nadalje sledi razlogom sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnikova življenjska aktivnost le začasno zmanjšana, medtem ko ob siceršnji tožnikovi starosti 72 let in hudi invalidnosti od leta 1971 zaradi škodnega dogodka, ki je predmet te pravde, niso nastale posledice, ki bi še dodatno trajno zmanjšale tožnikovo življenjsko aktivnost. Sodišče prve stopnje je glede na izvedensko mnenje, da bi tožnik lahko imel le občasne glavobole ob izpostavljenosti močni sončni svetlobi in močnemu hrupu, tudi zavrnilo tožnikovo izpoved, da ga zaradi poškodb vsak dan boli glava in ga boli v prsih, če gre v hrib; glede na izvedensko mnenje pa tudi ni dokazal, da bi imel nočne more. Ugotovljeni obseg bodočih telesnih bolečin ravno tako ni takšen, da bi imel za posledico še zmanjšanje življenjske aktivnosti. Bodoče telesne bolečine so bile, kot je bilo že omenjeno, tako ustrezno upoštevne v okviru te oblike negmotne škode na podlagi določila 203. člena ZOR. Pritožbeno sodišče k razlogom sodišča prve stopnje še dodaja, da tožnik niti ni navajal, da bi trpel duševne bolečine, temveč le okoliščine, ki naj bi po njegovem mnenju predstavljale zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prav tako tožnik ni pretrpel pravno relevantnega strahu. Sodišče prve stopnje ni zanikalo, da bi tožnik sploh pretrpel kakšen strah, je pa pravilno obrazložilo, da strah za izid njegovega zdravljenja (sekundarni strah) ni bil ne intenziven ne dolgotrajen. Že sama narava poškodb in dejstvo, da tožnik po odpustu iz bolnišnice ni več iskal pomoči pri zdravniku, kažejo, da njegovo zdravje ni bilo prizadeto v takšni meri, da bi upravičevalo višjo stopnjo strahu, kot je običajna zaskrbljenost, ki pa še ne pomeni pravno priznane škode. Tudi strah ob samem napadu (primarni strah) je bil le kratkotrajen in kljub intenzivnosti ni za dalj časa porušil tožnikovega notranjega ravnovesja. Pritožbeno sodišče na koncu še odgovarja na tožnikov pomislek, da je prisojena odškodnina zgolj simbolična in tožencu daje občutek, da tovrstna dejanja nimajo nobenih resnih posledic. Namen denarne odškodnine za negmotno škodo ni kaznovanje oškodovalca, ker je funkcija kazenskega prava in kazenskih sankcij, temveč nuditi oškodovancu primerno zadoščenje, ki pa ne more biti le rezultat subjektivnih, temveč tudi objektivnih meril (2. odstavek 200. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je glede na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP tudi pravilno odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnik je v pravdi uspel le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka (od uveljavljanega zneska 3.250.000,00 SIT mu je bilo prisojenih le 400.000,00 SIT), zato je prav, da tožencu povrne ustrezen del njegovih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je pritožbi zato zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo.