Jedro

Ker izpodbijana odločitev nima razlogov o tem, ali je vrnitev predmetnih parcel sploh mogoča (status teh parcel) oziroma, da za vrnitev niso podane nobene ovire, določene v ZDen, je preuranjena odločitev o tem, da Republika Slovenija ni pasivno legitimirana.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje v drugem odstavku njegovega izreka in sklep sodišča prve stopnje v I. točki njegovega izreka se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zavrglo predlog za vrnitev premoženja uperjen zoper Republiko Slovenijo. V točki II izreka je zavrnilo predlog predlagateljice M. C. za vrnitev premoženja v last in posest ter podrejeno za plačilo odškodnine, ki ga je odtujila z darilno pogodbo z dne 29.4.1963. V točki III je sodišče zavrnilo predlog obeh predlagateljev za vrnitev premoženja v last in posest, ki je bilo odtujeno z darilno pogodbo z dne 26.6.1962. Presodilo je, da darilni pogodbi z leta 1962 in 1963 nista bili sklenjeni na podlagi prevare ali zvijače s strani takratne oblasti. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve predlagateljice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točkah II in III razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Presodilo je, da ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi istega trditvenega in dokaznega gradiva vprašanje podlage rešilo drugače kot v delnem sklepu z dne 11.2.2002, sedaj glede darilne pogodbe iz leta 1963 ne more odločiti drugače, odločitev glede vrnitve premoženja v zvezi s pogodbo iz leta 1962 pa ni prepričljiva in tudi ne pravilna. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje so dediči prve predlagateljice vložili revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navajajo, da Državno pravobranilstvo nikoli ni odrekalo pasivne legitimacije v zvezi z odgovornostjo Republike Slovenije za vračilo predmetnega premoženja. Sodišče je nepravilno samo presodilo, da Republika Slovenija nima interesa glede vračila premoženja, kljub temu, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica nekaterih spornih nepremičnin. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, do katerega se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo, da Republika Slovenija ni stranka po 51. členu ZDen. Sodišče prve stopnje je navedeno določbo nepravilno uporabilo, saj je navedlo, da Republika Slovenija ni stranka v postopku, ker nanjo nacionalizirano premoženje ni prešlo, kar je v popolnem nasprotju s prvim odstavkom 51. člena ZDen. Republika Slovenija je vknjižena na parceli 3609 k.o. ... in je zato v postopku vračanja premoženja tudi aktivna stranka. Poleg tega pa se za navedeno parcelo sploh ni ugotovilo, da predstavlja kmetijsko zemljišče, zato je napačno mnenje pritožbenega sodišča, da je za vračilo spornega premoženja obvezan le Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožbi predlagateljice ugodi v celoti in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi tudi zoper točko I sklepa ter vrne v ponovno odločanje temu sodišču, podrejeno pa, da se sklepa sodišč druge in prve stopnje (pod točko I) razveljavita ter zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Po delno uspešno izpodbijani odločitvi prvostopenjskega sodišča mora le-to ponovno presoditi (upoštevaje napotek pritožbenega sodišča) ali sta predlagatelja upravičena do vrnitve premoženje, ki je bilo predmet spornih darilnih pogodb. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 2. členu določa, da je denacionalizacija vrnitev premoženja, v primeru pa, ko vrnitev ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Z določitvijo oblike denacionalizacije se določi tudi njenega zavezanca (51. člen ZDen). Po prvem odstavku 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari, ne glede na obliko vrnitve (vrnitev v last, vrnitev lastninske pravice, vrnitev lastninskega deleža - prvi odstavek 16. člena ZDen), pravna oseba, v katere premoženju so te stvari.

V predmetni zadevi dediča prve predlagateljice izpodbijata pravnomočno odločitev, da Republika Slovenija ni pasivno legitimirana za vračilo premoženja. Ker izpodbijana odločitev nima razlogov o tem, ali je vrnitev predmetnih parcel sploh mogoča (status teh parcel) oziroma, da za vrnitev niso podane nobene ovire, določene v ZDen, je preuranjena odločitev o tem, da Republika Slovenija ni pasivno legitimirana. Poleg tega pa je še dodati, da kljub temu, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 10/93-23/96; ZSKZ) s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije gospodari Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, to ne pomeni, da Republika Slovenija ni več nosilec pravic oziroma obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša konkretna nepravdna zadeva (glej sklep VS RS II Ips 528/2004). Takšen zaključek izhaja iz narave lastninske pravice, saj kljub temu, da država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja oziroma uživa niti z njim ne razpolaga, lahko z zahtevki stvarnopravne narave poskrbi za zaščito lastninske pravice, še toliko bolj ob dejstvu, da je v zemljiški knjigi prav Republika Slovenija navedena kot lastnica parcele.

Revizijske trditve, ki utemeljeno opozarjajo na navedeno nasprotje oziroma pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, je treba šteti kot uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 384. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ter 37. členom ZNP razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje, kolikor se nanašata na zavrženje predloga zoper Republiko Slovenijo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Napotki sodišču prve stopnje za novo odločanje so razvidni iz obrazložitve tega sklepa, zato jih ni potrebno še posebej navesti.

Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo četrtega odstavka 384. člena ZPP.