Jedro

Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri svojih trditvah, da je šlo pri sunku vetra, ki ga je povzročilo tovorno vozilo, ki je pripeljalo mimo, za povsem nepričakovan dogodek, ki ga delavec njenega zavarovanca ni mogel predvideti, da se kaj podobnega pred tem škodnim dogodkom tožniku še ni zgodilo, in da zato delavcu zavarovanca tožene stranke ni mogoče očitati premajhne pazljivosti, da je šlo le za nesrečno naključje, za kar pa niti on niti njegov delodajalec ne moreta odškodninsko odgovarjati, saj je sodišče prve stopnje dokazno podprto, ugotovilo zavedanje delavca zavaranca tožene stranke, da mimo vozeča vozila, zlasti tovornjaki, povzročajo gibanje zračnih mas, kar lahko vpliva na predmet, ki ga je imel v rokah (prometni znak), da mu ta zdrsne iz rok in pade na spodaj stoječega tožnika. Ob ugotovitvi takšnega zavedanja sodelavca tožnika, delavca zavaranca tožene stranke, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil delavec zavarovanca tožene stranke v okoliščinah, ko je ob predmetni cesti, stoječ na kesonu motornega vozila, odstranjeval prometne znake, na te okoliščine premalo pazljiv.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 12. 2018 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da povrne 1.260,11 EUR stroškov pravdnega postopka v korist proračuna RS, na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa za BPP, v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, ki sodbo izpodbija v celoti, pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa glede temelja odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca sodišču prve stopnje očita materialno pravno zmotnost njegovega zaključka, da zavarovanec tožene stranke kot delodajalec tožnikovega sodelavca v obravnavanem primeru odgovarja za škodo nastalo tožniku, saj se ne strinja z njegovim stališčem, da je bilo ravnanje tožnikovega sodelavca A. A. v danih okoliščinah premalo pazljivo in zato protipravno. Tožena stranka meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede (domnevno) premalo pazljivega ravnanja tožnikovega sodelavca neprepričljiva in skopa, poleg tega pa po njenem mnenju temelji tudi na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ob tem izpostavlja, da je do zdrsa prometnega znaka iz rok tožnikovega sodelavca in posledično poškodbe tožnikovega prsta prišlo v posledici nenadnega, močnega sunka vetra, ki ga je povzročilo mimo vozeče tovorno vozilo, ob čemer pa bi bilo kljub dejstvu, da je sodelavec tožnika kot cestni preglednik vajen dela ob cestišču, od njega neživljenjsko zahtevati in pričakovati, da bo pri opravljanju svojega dela (v konkretnem primeru demontaže znakov zimske službe, pri čemer je stal na stranici kesona kombija, s hrbtom obrnjen k cesti), pozoren na sleherno mimo vozeče vozilo, še manj pa bi bilo mogoče od njega pričakovati in zahtevati, da predvidi takšen sunek vetra s strani mimo vozečega vozila, katerega posledica bo nastanek škodnega dogodka. Tega ne zahteva noben zakonski predpis ali druga pravila, ob takšni zahtevi bi bilo delo na prometnem območju nemogoče opraviti, prav tako ob tem ne gre prezreti, da je bil za tožnikovega sodelavca to prvi tovrsten in zato povsem nepričakovan dogodek, niti se kaj podobnega pred tem škodnim dogodkom ni zgodilo tožniku. Izpostavlja še, da je tožnikov sodelavec v trenutku, ko je mimo pripeljalo tovorno vozilo, prometni znak že odmontiral in ga zgolj držal v roki, medtem, ko se je z drugo roko, ker mu je zmanjkalo moči, prijel za steber (prometnega znaka). Samo zaradi tega, ker je v trenutku vožnje mimo vozečega tovornega vozila, ki je povzročilo močan sunek vetra, v roki držal predhodno odstranjeni prometni znak (ki mu je nato zdrsnil iz rok), pa mu po mnenju tožene stranke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oz. premajhne pazljivosti, kvečjemu gre za nesrečno naključje, za kar pa ne on, niti njegov delodajalec, ne moreta odškodninsko odgovarjati. Če bo drugostopenjsko sodišče stališču prvostopenjskega sodišča o premalo pazljivem ravnanju tožnikovega sodelavca ter vzročni zvezi z nastalo škodo pritrdilo, pa tožena stranka podrejeno navaja še, da je bilo po analogiji potemtakem nepazljivo tudi ravnanje tožnika. Meni, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je svoje stališče o neobstoju (so)odgovornosti tožnika neutemeljeno oprlo zgolj in samo na dejstvo, da je tožnik zaradi dela, ki ga je opravljal (a kesonu pripravljal prostor za znake, kamor jih je zlagal) stal tam, kjer je moral stati in bil pozoren na to opravilo, nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo materialnopravno zmoten zaključek. Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji ravnanja tožnika povsem prezrlo dejstvo, da je navsezadnje tudi tožnikov sodelavec ob škodnem dogodku stal tam, kjer je zaradi opravljanja dela moral stati in bil pozoren na opravilo demontaže, da je bilo tožniku delo, ki ga je opravljal na dan škodnega dogodka, poznano oz. ga ni opravljal prvič, da sta tožnik in njegov sodelavec obravnavanega dne, ko sta demontirala znake zimske službe, delala v timu, kar je sicer običajno za takšno delo. Očita mu tudi, da je prezrlo, da je imel tožnik tega dne, kot je povedal njegov sodelavec ob zaslišanju, poleg zlaganja znakov nalogo gledati oz. usmerjati promet, kar je sicer logično ob upoštevanju dejstva, da je bil on sam ob demontaži prometnega znaka s hrbtom obrnjen proti cesti, medtem, ko je tožnik stal na tleh, ob kesonu kombija. Glede na to, da je sodišče tožnikovemu sodelavcu očitalo, da je bil ob zavedanju, da mimo vozeča, zlasti tovornjaki, povzročajo gibanje zračnih mas, kar lahko povzroči zdrs prometnega znaka iz njegovih rok, premalo pazljiv, velja ta očitek ob navedenem dejanskem stanju v enaki ali celo večji meri po mnenju tožene stranke tudi tožniku, kar pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Tožena stranka je nadalje tudi mnenja, da je dodatno utemeljevanje odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ki se nanaša na način opravljanja dela in organizacijo le-tega v smislu, da poslej znakov, postavljenih v okviru zimske službe, več ne odstranjujejo, ampak zgolj zasučejo, na podlagi česar bi naj bilo po prepričanju sodišča očitno, da prejšnje tovrstno ravnanje ni bilo organizirano primerno s stališča varnega opravljanja dela, povsem nerelevantno ob upoštevanju dejstva, da je sodišče kot pravno podlago za svojo odločitev v sodbi navajalo določilo 1. odstavka 147. člena OZ. Prav tako je po mnenju tožene stranke sodišče s tem, ko je povsem mimo trditvene podlage pravdnih strank ugotovilo, da delo v konkretnem primeru ni bilo organizirano primerno s stališča varnega opravljanja dela ter na to dejstvo oprlo svojo odločitev, toženi stranki kršilo pravico do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z višino prisojene odškodnine pa tožena stranka sodišču najprej očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Le-to naj bi zagrešilo s tem, da se je v obrazložitvi sodbe v zvezi z zadnjo pripravljalno vlogo tožnika, s katero je slednji po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke zvišal zahtevek za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, medtem, ko pri zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni več vztrajal, pri čemer je skupni zahtevek (seštevek) ostal v enaki višini kot prej, najprej opredelilo, da ob upoštevanju določila 3. odstavka 184. člena ZPP ne gre za spremembo tožbe, v nadaljevanju pa kljub predhodnemu stališču navedlo, da je spremembo tožbe v konkretnem primeru dopustilo (kar sicer izhaja tudi iz sklepa, sprejetega na glavni obravnavi z dne 2. 2. 2021). Tožena stranka še meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obsega nastale nematerialne škode, v posledici navedenega pa je zmotno uporabilo materialno pravo in je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja, ki jo je tožniku prisodilo v višini 4.900,00 EUR. Po njenem prepričanju pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni povsem sledilo določilu 179. člena OZ, ki določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Meni še, da je sodišče prve stopnje pri odmerjanju višine in utemeljenosti odškodnine premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. B. B., katerega izvedensko mnenje je sicer uporabilo pri odločanju, vendar v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bil poškodovan izključno končni členek enega manj pomembnih prstov za funkcijo roke kot celote ter dejstvo, da so bile pri tožniku 4 mesece trajajoče stalne blage bolečine prisotne zaradi pridruženega zapleta (KRBS), ki pa ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Posledično je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje tožniku za omenjeno obliko nepremoženjske škode priznalo odškodnino, ki je pretirano visoka oz. neutemeljena. Svoje pritožbene navedbe tožena stranka utemeljuje s sklicevanjem na ugotovitve in mnenje predhodno omenjenega izvedenca, ki je mnenje izdelal na podlagi pregleda spisa, v katerem se je že nahajala tožnikova zdravstvena dokumentacija ter pregleda tožnikovega osebnega zdravstvenega kartona. Glede na obseg telesnih bolečin, katere je izvedenec opredelil kot tri dni stalne hude bolečine, približno en teden srednje hude in približno 4 mesece (ob upoštevanju neodvisnega pridruženega obolenja - kompleksnega regionalnega bolečinskega sindroma KRBS) stalne blage bolečine ter nevšečnosti zdravljenja - ambulantnega operativnega posega v lokalni anesteziji, cepljenja proti tetanusu, imobilizacije prsta z opornico, ambulantnih prevezov, rentgenskega slikanja poškodovanega prsta, ambulantnih pregledov pri kirurgu in pregledov pri osebnem zdravniku, je po mnenju tožene stranke, ki se pri tem sklicuje na primer iz sodne prakse št. I Cp 1017/2015, odmerjena odškodnina višja, kot velja v sodni praksi.

3. Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke, pri kateri je imel njegov delodajalec C. d.d. na dan škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti, zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 24. 4. 2018. Tega dne je opravljal delo cestnega preglednika. S sodelavcem A. A. sta na relaciji Zgornji Dolič - Velenje KM 2400 desno odstranjevala znake zimske službe. Sodelavec A. A. je v skladu z delovnimi navodili demontiral trikotni znak velikosti 90cm x 90cm x 90cm ravno v trenutku, ko je mimo pripeljalo tovorno vozilo s priklopnikom, ki je povzročilo močan sunek vetra, sled česar je sodelavcu znak iztrgalo iz rok, znak je padel na tožnikovo desno roko in mu huje poškodoval IV. prst desnice. Tožnik je zatrjeval, da mu je za nastalo škodo objektivno odgovoren delodajalec, saj je odgovoren za ravnanje svojih zaposlenih oziroma za škodo, ki jo povzročijo delavci pri opravljanju svojega dela. Sodelavcu, ki že precej časa opravlja delo cestnega preglednika, bi moralo biti dobro poznano, da je pri takšnem delu potrebno upoštevati, da mimo delavcev vozijo vozila, ki povzročajo sunke vetra, zato bi moral s prenašanjem znaka počakati do trenutka, ko bi tovorno vozilo odpeljalo mimo. Ker pa tega ni storil, je iz malomarnosti povzročil nevarno situacijo, v kateri se je tožnik telesno poškodoval. Tožnik je zatrjeval, da je v tem škodnem dogodku utrpel hujši odprt zlom distalne falange IV. prsta desne roke, za nastalo nepremoženjsko škodo pa je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v skupni višini 5.500,00 EUR, od tega najprej iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 3.900,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 600,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 1.000,00 EUR, po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 4.900,00 EUR, iz naslova prestanega strahu pa odškodnino v višini 600,00 EUR.

7.Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v škodnem dogodku dne 24. 4. 2018, ko je pri zavarovancu tožene stranke, podjetju C. d.d., opravljal delo cestnega preglednika. Ker je izvedeni dokazni postopek to potrdil, pa je v nadaljevanju točke 11. in v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe še ugotovilo, da je do tožnikovega poškodovanja prišlo na zatrjevani način, t.j., da sta s sodelavcem A. A. na relaciji Zgornji Dolič - Velenje KM 2400 desno odstranjevala znake zimske službe, da je tožnikov sodelavec v skladu z delovnimi navodili demontiral trikotni znak velikosti 90 cm x 90 cm x 90 cm ravno v trenutku, ko je mimo pripeljalo tovorno vozilo s priklopnikom, ki je povzročilo močan sunek vetra, zaradi česar je sodelavcu tožnika znak iztrgalo iz rok, znak je padel na tožnikovo desno roko in mu poškodoval IV. prst desnice. V točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni zatrjevala, še manj pa dokazala, da je sodelavec tožnika v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Ugotovilo je, da temu ni bilo tako, saj je bil v okoliščinah, ko je A. A. ob predmetni cesti, stoječ na kesonu motornega vozila, odstranjeval prometne znake, ob zavedanju, da mimo vozeča vozila, zlasti tovornjaki, povzročajo gibanje zračnih mas, kar lahko vpliva na predmet, ki ga je imel v rokah (prometni znak), da mu ta zdrsne iz rok in pade na spodaj stoječega tožnika, na te okoliščine premalo pazljiv, to pa tudi ob dejstvu, da je tožnik takrat zlagal znake in bil pozoren na to opravilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe tožene stranke, da naj bi moral biti tožnik bolj previden in se postaviti tako, da do škodnega dogodka ne bi prišlo oziroma da ne bi prišlo do poškodovanja njega samega, saj je tožnik stal tam, kjer je, zaradi dela, ki ga je opravljal, da je na kesonu pripravljal prostor za znake, kamor jih je zlagal, moral stati. Zaključilo je, da tožniku ni mogoče pripisati odgovornosti za nastali škodni dogodek, zavarovanec tožene stranke pa tožniku odgovarja za nastalo škodo iz naslova odgovornosti za delavce kot njihov delodajalec. Sodišče prve stopnje je v zvezi z načinom opravljanja dela in organizacije le-tega, ki je vzrok za nastanek škodnega dogodka, izpostavilo še neprerekane trditve tožnika, da poslej znakov, postavljenih v okviru zimske službe, več ne odstranjujejo, ampak jih zgolj zasučejo, da so v smeri vozišča in zaključilo, da je očitno tudi sam zavarovanec tožene stranke ugotovil, da prejšnje tovrstno ravnanje ni bilo organizirano primerno s stališča varnega opravljanja dela. Za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka dne 24. 4. 2018 je sodišče prve stopnje z razlogi, ki jih je navedlo v točkah od 14. do 17. obrazložitve izpodbijane sodbe odmerilo odškodnino v skupnem znesku 5.500,00 EUR, od tega iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 4.900,00 EUR, iz naslova prestanega strahu pa v višini 600,00 EUR.

8.Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec pri delu ali v zvezi z delom, določila 171. člena o (so)odgovornosti oškodovanca za nastalo škodo ter določila 179. člena OZ o povrnitvi nepremoženjske škode.

O pritožbi glede temelja odškodninske odgovornosti:

9.Pritrditi je sicer toženi stranki, da tožnik, ki je sicer na naroku dne 14. 1. 2020 v utemeljitev svojih navedb, da je delo, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka, nevarno, navajal, da znakov, postavljenih v okviru zimske službe, več ne odstranjujejo, ampak jih zgolj zasučejo, da so v smeri vozišča, njenemu zavarovancu v tej zadevi nikoli ni očital kakšnih kršitev oziroma opustitev, ki bi se nanašala na samo organizacijo dela, pri katerem je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Posledično je tako sodišče prve stopnje s tem, ko je v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo in zaključilo, da je očitno, da je tudi sam zavarovanec tožene stranke ugotovil, da prejšnje tovrstno ravnanje ni bilo organizirano primerno s stališča varnega opravljanja dela, ker poslej znakov, postavljenih v okviru zimske službe, več ne odstranjujejo, ampak jih zgolj zasučejo, da so v smeri vozišča, kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), saj je to dejstvo, da prejšnje tovrstno ravnanje ni bilo organizirano primerno s stališča varnega opravljanja dela, ugotavljalo izven trditvene podlage strank, ta kršitev pa je, ker se o teh dejstvih tožena stranka ni mogla izjaviti, prerasla celo v kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pa je lahko pritožbeno sodišče odpravilo samo tako, da tega dejanskega zaključka (da prejšnje tovrstno ravnanje ni bilo organizirano primerno s stališča varnega opravljanja dela) sodišča prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo.

10.Pritožbene navedbe tožene stranke, da bi bilo kljub dejstvu, da je sodelavec tožnika kot cestni preglednik vajen dela ob cestišču, od njega neživljenjsko zahtevati in pričakovati, da bo pri opravljanju svojega dela (v konkretnem primeru demontaže znakov zimske službe, pri čemer je stal na stranici kesona kombija, s hrbtom obrnjen k cesti), pozoren na sleherno mimo vozeče vozilo, da bi bilo ob takšni zahtevi, ki je sicer ne predvideva noben zakonski predpis ali druga pravila, delo na prometnem območju nemogoče opraviti, njene pritožbene navedbe, da je v času škodnega dogodka sodelavec tožnika prometni znak že odmontiral in ga zgolj držal v roki, medtem, ko se je z drugo roko, ker mu je zmanjkalo moči, prijel za steber (prometnega znaka), pa tudi njene pritožbene navedbe, da je imel tožnik tega dne poleg zlaganja znakov tudi nalogo gledati oziroma usmerjati promet, predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla prav nobenega utemeljenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh navedb pri svoji odločitvi o pritožbi tožene stranke ni moglo upoštevati niti pritožbeno sodišče.

11.Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, bi se lahko tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti na podlagi 147. člena OZ razbremenila, če bi dokazala, da je delavec, ki je tožniku povzročil škodo pri delu, v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni niti zatrjevala niti dokazala, saj je v postopku trdila le to, da je do zdrsa znaka delavca tožene stranke prišlo zaradi sunka vetra, ki ga je povzročilo tovorno vozilo, ki je pripeljalo mimo, da za ravnanje slednjega ne zavarovanec tožene stranke niti njegov delavec ne moreta odgovarjati, da zavarovanec tožene stranke ni vedel niti ni mogel vedeti, da bo prišlo do takšnega sunka vetra, da sodelavec tožnika ni mogel pričakovati, da bo vožnja tovornega vozila povzročila takšen sunek vetra, katerega posledica bo nastanek škodnega dogodka.

12.Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri svojih trditvah, da je šlo pri sunku vetra, ki ga je povzročilo tovorno vozilo, ki je pripeljalo mimo, za povsem nepričakovan dogodek, ki ga delavec njenega zavaranca ni mogel predvideti, da se kaj podobnega pred tem škodnim dogodkom tožniku še ni zgodilo, in da zato delavcu zavarovanca tožene stranke ni mogoče očitati premajhne pazljivosti, da je šlo le za nesrečno naključje, za kar pa niti on niti njegov delodajalec ne moreta odškodninsko odgovarjati, saj je sodišče prve stopnje dokazno podprto, predvsem pa na podlagi izpovedi tožnika in prič A. A. (sodelavca, ki je tožniku povzročil škodo) in D. D. (tožniku službeno predpostavljeni), v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo zavedanje delavca zavarovanca tožene stranke A. A., da mimo vozeča vozila, zlasti tovornjaki, povzročajo gibanje zračnih mas, kar lahko vpliva na predmet, ki ga je imel v rokah (prometni znak), da mu ta zdrsne iz rok in pade na spodaj stoječega tožnika. Ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 147. člena OZ, pa je ob ugotovitvi takšnega zavedanja sodelavca tožnika, delavca zavaranca tožene stranke, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil delavec zavarovanca tožene stranke v okoliščinah, ko je ob predmetni cesti, stoječ na kesonu motornega vozila, odstranjeval prometne znake, na te okoliščine premalo pazljiv.

13.Pravilnosti tega zaključka sodišča prve stopnje tožena stranka ne more izpodbiti niti s pritožbeno navedbo, da od delavca tožene stranke noben zakonski predpis ali druga pravila niso zahtevala, da predvidi takšen sunek vetra s strani mimo vozečega vozila, saj je novejša sodna praksa že presegla predhodna ozka stališča, da morajo imeti opustitve (torej dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) pravni temelj (le) v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Ne glede na to, da iz pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, pa škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, torej z opustitvijo. Gre za opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Ali bo določena opustitev pripeljala do odškodninske odgovornosti, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi nje lahko nastal škodni dogodek. Presoditi je torej treba, ali je okoliščinah konkretnega primera nastanek škodne posledice bil predvidljiv oziroma, ali bi oseba, ki je dolžnost opustila, ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila.

Ker je sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo zavedanje delavca zavarovanca tožene stranke A. A., da mimo vozeča vozila, zlasti tovornjaki, povzročajo gibanje zračnih mas, kar lahko vpliva na predmet, ki ga je imel v rokah (prometni znak), da mu ta zdrsne iz rok in pade na spodaj stoječega tožnika, je zaključiti, da je bil zanj nastanek škodne posledice v takšnih okoliščinah predvidljiv, s potrebno pazljivostjo pa se bi mu tudi lahko izognil (če bi počakal s prenašanje znaka).

14.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tudi tožniku očitati premajhno pazljivost. Ker so trditve tožene stranke, da je imel tožnik tega dne poleg zlaganja znakov tudi nalogo gledati oziroma usmerjati promet, nedopustne pritožbene novote, sodišče prve stopnje pa je dokazno podprto v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, kar pritožba niti ne izpodbija, da je v času nastanka škodnega dogodka tožnik zlagal znake in bil pozoren na to opravilo, pri tem pa je stal tam, kjer je zaradi dela, ki ga je opravljal, da je na kesonu pripravljal prostor za znake, kamor jih je zlagal, moral stati, je materialno pravno, ob pravilni uporabi 171. člena OZ, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek ni mogoče pripisati, saj so neutemeljeni očitki tožene stranke, da bi se moral tožnik postaviti tako, da do škodnega dogodka ne bi prišlo.

15.Ob takšnih dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 147. in 171. člena OZ le-to povsem pravilno zaključilo, da je za škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka dne 24. 4. 2018, (v celoti) podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

O pritožbi glede višine odškodnine:

16.Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je v obrazložitvi sodbe v zvezi z zadnjo pripravljalno vlogo tožnika, s katero je slednji po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke zvišal zahtevek za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, medtem, ko pri zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni več vztrajal, pri čemer je skupni zahtevek (seštevek) ostal v enaki višini kot prej, najprej opredelilo, da ob upoštevanju določila 3. odstavka 184. člena ZPP ne gre za spremembo tožbe, v nadaljevanju pa kljub predhodnemu stališču navedlo, da je spremembo tožbe v konkretnem primeru dopustilo (kar sicer izhaja tudi iz sklepa, sprejetega na glavni obravnavi z dne 2. 2. 2021), zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne gre namreč za nasprotje v razlogih sodbe, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč za opredelitev sodišča prve stopnje do dveh možnih procesnih situacij, izzvanih s takšnim procesnim ravnanjem tožnika.

17.Glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo tožena stranka konkretizirano izpodbija le odmero odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ne pa tudi iz naslova prestanega strahu.

18.Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.

19.Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obsega škode, ki je nastala v posledici obravnavanega škodnega dogodka, ker je premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. B. B., katerega izvedensko mnenje je sicer uporabilo pri odločanju, da je bil poškodovan izključno končni členek enega manj pomembnih prstov za funkcijo roke kot celote ter dejstvo, da so bile pri tožniku 4 mesece trajajoče stalne blage bolečine prisotne zaradi pridruženega zapleta (KRBS), ki pa ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Po t.i. teoriji jajčne lupine, ki jo sprejema tudi sodna praksa, mora namreč odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti oziroma stanj, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo, zato je tudi v tem konkretnem primeru tožena stranka odgovorna za tisti večji obseg škode, ki jo je povzročil pridruženi zaplet kompleksnega regionalnega bolečinskega sindroma, zaradi katerega se je, kot to izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, zapletla rehabilitacija (razgibavanje) po zacelitvi poškodbe prsta in je trajala več mesecev.

20.Dokazno podprte, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke ter izpovedi tožnika, in s tem pravilne, so tako ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel odprt zlom končnega členka prstanca desne roke, da je zaradi predmetne poškodbe prestajal približno 3 dni stalne hude bolečine, približno en teden stalne srednje hude bolečine ter približno 4 mesece stalne blage bolečine, ki so se občasno ob razgibavanju prsta in pritiskih na končni členek intenzivirale vse do hudih telesnih bolečin, da so po zaključenem zdravljenju poškodbe bolečine v poškodovanem prstu povsem izzvenele. Nadalje so dokazno podprte tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zaradi omenjenih poškodb tožnik prestal tudi številne nevšečnosti zaradi zdravljenja in sicer: primarna oskrba poškodbe v dežurni ambulanti, pri kateri je bilo kratkotrajno zmerno boleče injiciranje zdravila za lokalno omrtvičenje v predelu prsta; ambulantni operativni poseg na prstu v lokalnem omrtvičenju, ki je bil neprijeten, zaradi lokalnega omrtvičenja pa tožnik ni čutil nobenih bolečin; cepljenje proti tetanusu, ki je bilo kratkotrajno zmerno boleče; imobilizacija prsta z opornico v skupnem trajanju do 6 tednov; trije ambulanti prevezi in čiščenje poškodbe, ki so bili kratkotrajno zmerno boleči in neprijetni; štirikratno rentgensko slikanje poškodovanega prsta in desne roke, ki ima lahko dolgoročne neopredeljive škodljive posledice za tožnikovo zdravje; 7 ambulantnih pregledov pri kirurgu, ki so bili nekoliko neprijetni in rahlo boleči; 12 zdravniških pregledov pri osebnem zdravniku, ki niso bili posebej neprijetni ali boleči z izjemo prevezov poškodbe, nekateri pa so bili opravljeni izključno iz administrativnih razlogov (podaljšanje bolniškega staleža); 16 fizioterapevtskih obravnav, pri katerih je bilo boleče in neprijetno predvsem razgibavanje poškodovanega prsta; jemanje blažjih zdravil proti bolečinam v obliki tablet brez očitnejših stranskih učinkov, redno predvsem prvih 10 dni po poškodovanju; redno jemanje antibiotičnega zdravila (vsakih 12 ur) v obliki tablet brez očitnih stranskih učinkov prvih 5 dni po poškodovanju in lastno razgibavanje in kopanje poškodovane roke v trajanju okrog 3 mesecev.

21.Ob tako ugotovljenih telesnih poškodbah, ob tako ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel in upoštevaje dejstvo, da jih v bodoče ne bo več trpel, ter upoštevaje vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 4.900,00 EUR. Zavzemanje pritožbe tožene stranke za znižanje prisojene denarne odškodnine, pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

22.Kot je že bilo pojasnjeno, odškodnina iz naslova prestanega strahu, pritožbeno niti ni izpodbijana, je pa sodišče prve stopnje tudi glede te oblike nepremoženjske škode dokazno podprto in povsem pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi zdravljenja in možnih posledic poškodbe lahko utrpel srednje izrazit sekundarni strah v trajanju do 5 tednov ter blag sekundarni strah v trajanju 2 mesecev.

23.Ob tako ugotovljeni intenziteti in trajanju sekundarnega strahu, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 600,00 EUR.

24.Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 5.500,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja 4,39 povprečnih mesečnih neto plač, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika. Zadeve, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, t.j. I Cp 1017/2015, tožena stranka pritožbi ni priložila, pritožbeno sodišče pa je v njemu dostopni bazi sodne prakse (Tax-fin-lex) ni našlo, iz navedbe zadeve niti ni razvidno, katero sodišče naj bi jo sprejelo, zato se do (ne)primerljivosti te zadeve s pritožbeno obravnavano zadevo pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

25.Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.500,00 EUR, v skladu s 1. odstavkom 378. člena OZ v zvezi z 299. členom OZ pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine in sicer od dne 8. 12. 2018 do plačila, pri čemer začetek teka zakonskih zamudnih obresti pritožbeno ni izpodbijan.

26.Tožena stranka stroškovne odločitve ne izpodbija vsebinsko, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

27.Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

28.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama.

-------------------------------

1Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 48/2018 z dne 18. 4. 2019.

3Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge.

4Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 133/2016 z dne 16. 11. 2017 in druge.

5Primerjaj zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 258/2005 in II Ips 204/2006.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 147, 147/1, 171, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.