Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je predlog za obnovo postopka vložen po poteku enomesečnega subjektivnega roka oziroma prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka v zadevi izdaje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki je bil pravnomočno zaključen z zavrnilno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 15. 12. 2009. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena, ker je bil tožnik večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj. Tožnikov pooblaščenec je dne 4. 2. 2014 vložil predlog za obnovo postopka. V predlogu je navedel, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na zahtevo tožnika dne 10. 10. 2012 izdalo sklep o obnovi postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi I K 293/1997, s katero je bil tožnik obsojen na zaporno kazen dveh let in šest mesecev zapora. Ker bo tako v obnovljenem kazenskem postopku, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa o obnovi postopka, tožnik zagotovo dosegel oprostitev, to pomeni novo okoliščino, novo dejstvo in dokaz, ki bo zagotovo pripomogel k drugačni odločitvi tudi v zadevi izdaje dovoljenja za začasno prebivanje. V postopku je organ ta sklep pridobil. Iz sklepa izhaja, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 293/1997 z dne 16. 10. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Kp 7/97 z dne 1. 4. 1998 razveljavljena in kazenski postopek ustavljen. Sklep je bil tožniku vročen 12. 10. 2012 in je postal pravnomočen dne 25. 10. 2012. Organ se sklicuje na določbe 260. in 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), katerih vsebino tudi povzema. Glede na navedene določbe bi moral tožnik obnovo postopka predlagati v enomesečnem subjektivnem roku od dneva, ko je zvedel za pravnomočno razveljavitev obsodilne sodbe. Ta rok je pričel teči z dnem 25. 10. 2012, tako da bi obnovo postopka moral predlagati najkasneje do 25. 11. 2012. Ker je obnovo postopka predlagal šele 4. 2. 2014, torej po poteku enomesečnega roka, je predlog za obnovo vložen prepozno, zaradi česar ga je bilo treba zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil po izteku predpisanega enomesečnega roka oziroma prepozno in je zato posledično njegov predlog za obnovo kot prepozen utemeljeno zavrgel. Sicer pa je tožnik obnovo postopka iz istega razloga predlagal že dne 18. 8. 2010 in dne 25. 10. 2013. Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 19. 11. 2013 že odločil o obnovi postopka, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo z odločbo z dne 22. 1. 2014 zavrnil. Tožniku je bilo pojasnjeno, da lahko vloži novo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

Tožnik v tožbi meni, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Neutemeljen je očitek, da bi moral predlog za obnovo postopka vložiti v 30. dneh po 12. 10. 2012. Glede na novo dejstvo in okoliščino, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na zahtevo tožnika dne 10. 10. 2012 izdalo sklep opr. št. I K 11032/10, da se obsodilna sodba z dne 16. 10. 1997 razveljavi in kazenski postopek ustavi, bi moral organ dovoliti obnovo postopka. Pred naslovnim organom je že tekel spor o obnovi postopka in ker je bil predlog za obnovo postopka z odločbo z dne 31. 7. 2013 zavrnjen, je tožnik ponovno vložil predlog za obnovo postopka. Ker je tožnik v obnovljenem kazenskem postopku dosegel oprostitev, to pomeni novo okoliščino, novo dejstvo in nov dokaz, ki bo zagotovo pripomogel tudi k drugačni odločitvi v navedeni zadevi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, saj je bil tožnik v času odločanja dne 15. 12. 2009 še nekaznovan. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožnika v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že v odločbi z dne 11. 7. 2014 pojasnila, zakaj predlog tožnika za obnovo postopka ni pravočasen, tj. vložen v subjektivnem roku iz 263. člena ZUP.

Tožba ni utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik predlog za obnovo postopka v zvezi z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki je bil pravnomočno zaključen z zavrnilno odločbo UE Ljubljana z dne 15. 12. 2009, vložil dne 4. 2. 2014. Prvostopenjski organ je po prejemu predloga za obnovo postopka, v skladu z določbo 276. člena ZUP, pravilno opravil t.i. predhodni preizkus predloga in sicer, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana. Če namreč kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, organ predlog s sklepom zavrže. Iz predloga za obnovo postopka je razvidno, da je tožnik predlagal obnovo postopka po 3. točki 260. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga po navedeni točki, ZUP v 263. členu določa subjektivni rok enega meseca od dne, ko je stranka izvedela za pravnomočno sodbo, če postopka ni mogoče izvesti, pa od dneva, ko je stranka zvedela, da je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Ob upoštevanju datuma, ko je tožnik izvedel za sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, da se obsodilna sodba v zadevi I K 293/1997 razveljavi in kazenski postopek ustavi, to je z vročitvijo tega sklepa dne 12. 10. 2012, ki je postal pravnomočen dne 25. 11. 2012, to pomeni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je dne 4. 2. 2014 vložen predlog za obnovo postopka, vložen po poteku enomesečnega subjektivnega roka oziroma prepozno. To nadalje pomeni, da je prepozno vloženi predlog utemeljeno zavrgel. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Z ozirom na to, da tožnik predloga za obnovo ni vložil v 30. dneh od dneva, ko je izvedel za navedeni sklep, je neutemeljen tožbeni očitek, da bi moral upravni organ, glede na novo dejstvo, dovoliti obnovo postopka. Razen tega, kot izhaja iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, je tožnik iz istega razloga že vložil predlog za obnovo postopka, vendar je bila njegova pritožba zoper odločitev prvostopenjskega organa zavrnjena. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je bil tožnik v času odločanja, dne 15. 12. 2009, še nekaznovan, saj iz obrazložitve izpodbijanega akta, kakor tudi iz drugostopenjske odločbe, izhaja, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške postopka.