Jedro

Upravni organ, ki je po zakonu dolžan ravnati po pravnomočni sodni odločbi, nima pravnega interesa za revizijo.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo kot X Ips 1044/2005, X Ips 1045/2005, X Ips 1052/2005, X Ips 1114/2005 in X Ips 1146/2005, se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 1044/2005. II. Revizije se zavržejo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi sodbami, navedenimi v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbam tožeče stranke, odpravilo odločbe tožene stranke in ji vrnilo zadeve v ponoven postopek. V vsakem posameznem primeru je tožena stranka s svojo odločbo zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega carinskega organa o obnovi postopka carinjenja, ker je bila prepozno vložena. Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je tožena stranka s tako odločitvijo storila bistveno kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, saj je iz podatkov upravnih spisov izhajalo, da vročitve prvostopenjskih sklepov niso bile izvedene v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/00).

2. Tožena stranka zoper vsako izmed izpodbijanih sodb vlaga revizijo (prej pritožbo), zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter Vrhovnemu sodišču RS predlaga njihovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da iz uporabljenih ovojnic v spisih izhaja, da je bil naslovnik obveščen o prispelih pošiljkah in opozorjen na zakonite posledice, če pošiljke ne bi dvignil. Na hrbtni strani neuporabljenih ovojnic, ki jih tožena stranka prilaga, je del z natisnjenim opozorilom iz 87. člena ZUP, ki je bil ob posameznih vročanjih naslovniku puščen v nabiralniku oziroma na drugem primernem mestu. Na ovojnicah je bilo opozorilo le v enem izvodu in to je bilo puščeno naslovniku, zato ga na uporabljenih ovojnicah ni več. Poudarja tudi, da tožeča stranka v tožbah ni zatrjevala nepravilne vročitve sklepov.

3. Tožeča stranka na pritožbe, sedaj revizije, ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

4. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj tožena stranka v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče RS – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3, 45/08, 111/08 – odl. US, 121/08 – sklep US, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka:

5. Revizije niso dovoljene.

6. S

1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče RS v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložene pritožbe obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije po ZUS-1, prvostopenjske sodbe pa so postale pravnomočne dne 1. 1. 2007. 7. V obravnavanih zadevah je bila v vsakem posameznem primeru s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba tožene stranke. Če pa se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena ZUP. V obravnavanih zadevah to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenih odločb tožene stranke, to je v stanje, ko o pravicah, obveznostih in pravnih koristih tožeče stranke v upravnem sporu še ni (dokončno) odločeno. Za take primere pa je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30-dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka) zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožeči stranki omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen ZUS-1).

8. V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji Vrhovnega sodišča RS upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima zato utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi Ustave RS, veljavnih zakonov in drugih predpisov (tretji odstavek 153. člena Ustave RS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. 9. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem RS pa ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.