31. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 627/98 z dne 4. 6. 1998 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 130/97 z dne 20. 11. 1997 se v delu, ki se nanaša na dejanje, opisano v točki I izreka navedene sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 627/98 z dne 4. 6. 1998 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 130/97 z dne 20. 11. 1997 se v delu, ki se nanaša na dejanje, opisano v točki II izreka navedene sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena ter v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Višje sodišče je pritožbi pritožnikovega zagovornika deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbo o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da pritožniku ni izreklo odvzema tehtnice, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika delno ugodilo in je pravnomočno sodbo delno razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, v preostalem delu pa zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave), ker ni dosegel zaslišanja razbremenilne priče ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Pritožnik navaja, da je sodišče sprejelo dokazni predlog obrambe za zaslišanje obremenilnih prič, zavrnilo pa je dokazni predlog obrambe za zaslišanje pritožnikove matere kot razbremenilne priče. Okoliščina, o kateri naj bi izpovedovala (ali je časopis C. prišel do pritožnikove matere), naj bi bila relevantna za odločanje o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče naj bi sodbo oprlo na nedovoljene dokaze, pridobljene z izvajanjem ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju ZKP). Predlaga, naj Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi, izpodbijane sodbe razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

B. – I.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožnikove trditve v zvezi z kazenskim postopkom se pretežno nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi akti kršene človekove pravice. Tega pritožnik ne izkaže.

4.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.

5.Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, zavrnilo pa je dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje pritožnikove matere (privilegirana priča) in argumentirano pojasnilo, da je okoliščina v zvezi z naročništvom na časopis C. dovolj objektivno pojasnjena z dopisom uredništva tega časopisa. Prav tako je Vrhovno sodišče obrazložilo, da očitek, po katerem je prvostopenjsko sodišče sodbo oprlo na nedovoljene dokaze, pridobljene z izvajanjem ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ni utemeljen. V zvezi s poslušanjem avdio kaset na glavni obravnavi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da obramba neposrednega poslušanja avdio kaset na glavni obravnavi ni predlagala ter branju prepisov zvočnih zapisov ni ugovarjala, prav tako pa obramba ni ugovarjala zanesljivosti zvočnega zapisa. Glede pritožnikovega nestrinjanja z odločitvijo oziroma stališčem v izpodbijanih odločbah je treba ugotoviti, da so sodišča pretehtala pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Kolikor pa se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Zato z izpodbijanimi sodnimi odločbami ni bila kršena pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave.

7.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da v delih sodnih odločb, kot izhajajo iz 1. točke izreka tega sklepa, očitno ne gre za kršitev pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. – II.

8.Pritožnikovi očitki v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave ter kršitvijo 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja) se nanašajo tudi na dejanje, opisano v točki II izreka prvostopenjske sodbe.

9.Vrhovno sodišče je pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na dejanje, opisano v 2. točki izreka, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Zoper novo odločitev prvostopenjskega sodišča bo lahko pritožnik vlagal pravna sredstva pa tudi ustavno pritožbo. Glede na navedeno ustavna pritožba zoper izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa, ni dovoljena in jo je treba zavreči.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku dr. Fišerju, ki je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnica predsednika senata

dr. Mirjam Škrk