Jedro

Za pravno presojo zmožnosti samostojnega hranjenja kot osnovne življenjske potrebe po 1. odst. 139. čl. ZPIZ-1 je odločilnega pomena vprašanje, ali se je upravičenec zmožen samostojno hraniti do te mere, da mu je še zagotovljena fiziološka eksistenca. Upravičenec, ki se samostojni hrani le, ko je v primernem psihičnem stanju, ko je hrana narezana na koščke in ko hrana ni tekoča, se ni zmožen samostojno hraniti, ker se ni zmožen ohranjati pri življenju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravijo se dokončna odločba tožene stranke št. 957491 z dne 30. 10. 2007 in odločba tožene stranke št. 35 0957491 z dne 22. 3. 2007 ter dokončna odločba tožene stranke št. 957491 z dne 2. 11. 2007 in odločba tožene stranke št. 35 0957491 0 z dne 14. 5. 2007. Tožeča stranka ima še nadalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po odločbi tožene stranke št. 35 957491 z dne 16. 11. 2005. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati razlike med izplačanimi in pripadajočimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo ter odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posamičnega zneska razlike med izplačanimi in pripadajočimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo do plačila v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 319,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ in

s k l e n i l o : Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 209,98 EUR v roku 15 dni.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 30. 10. 2007 in z dne 22. 3. 2007 ter odločb z dne 2. 11. 2007 in z dne 14. 5. 2007 ter ugotovitev, da tožnica potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh življenjskih potreb, zato ji pripada dodatek za pomoč in postrežbo v polni višini tudi od 25. 11. 2006 dalje in preplačilo ni nastalo, pri čemer je o dodatku za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb toženec dolžan izdati odločbo v 30 dneh po izdaji te sodbe in tožnici priznati in izplačati dodatek od 25. 11. 2006 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega dodatka za pomoč in postrežbo.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po pooblaščenki, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Prepričana je, da je bilo v postopku dokazano, da se njeno zdravstveno stanje ni izboljšalo, ampak poslabšalo. Poudarja, da je predlagala, da sodišče za ugotovitev zdravstvenega stanja pridobi mnenje sodnega izvedenca nevrološke stroke, ki bi ugotovil, v čem se je njeno zdravstveno stanje izboljšalo, kar je podlaga za toženčevo ugotovitev, da ne potrebuje več pomoči za opravljanje vseh življenjskih potreb. Navaja, da nobena od prič ni izpovedala, da se je tožnica v obdobjih, ko je pri sebi, zmožna samostojno hraniti v takšni meri, da bi se ohranjala pri življenju. Priče so namreč izpovedale, da tožnica včasih sama kaj poje, če se ji hrana nareže. Meni, da je določbo 137. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju potrebno razlagati v vsaki življenjski situaciji posebej glede na okoliščine primera. Zakonodajalec ni določil, da je do dodatka upravičen le tisti upravičenec, ki nenehno in kontinuirano potrebuje pomoč pri vseh življenjskih potrebah. Meni, da je bilo v dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno, da tožnica potrebuje pomoč pri vseh življenjskih potrebah. Če občasno lahko zajame in prenese do ust posamezni grižljaj hrane, to še ne pomeni, da se je sposobna samostojno hraniti s smislu, da se ohranja pri življenju. Vztraja, da toženec z odločbo za nazaj ne more poseči v pridobljene pravice. Tožnica ni bila neupravičeno obogatena, saj je odločbo prejela šele dne 14. 5. 2005 (?). Toženec je domnevno spremenjeno zdravstveno stanje ugotovil že dne 25. 11. 2006, zato do preplačila ne bi prišlo, če bi toženec prej izdal odločbo. Priglasila je stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo z odločbo toženca št. 35 957491 z dne 16. 11. 2005 odločeno, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb v znesku 59.392,11 SIT na mesec od 6. 10. 2005 dalje. Odločba je bila izdana na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 19. 10. 2005, iz katerega izhaja, da tožnica potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb. To mnenje temelji na odpustnici Splošne bolnišnice X z dne 28. 4. 2005. Zaradi predvidenega kontrolnega pregleda je tožničina osebna zdravnica dne 10. 10. 2006 podala nov predlog za uvedbo postopka za uveljavitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, v katerem je navedla, da tožnica potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb. Invalidska komisija I. stopnje je dne 25. 11. 2006 na podlagi osebnega pregleda in brez dodatne medicinske dokumentacije ocenila, da tožnica sedaj potrebuje pomoč pri večini življenjskih potreb, saj se sama hrani in umiva. Na podlagi takšnega mnenja je toženec izdal odločbo z dne 22. 3. 2007, s katero je odločil, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine življenjskih potreb od 25. 11. 2006 dalje, da se nov znesek dodatka za pomoč in postrežbo v višini 129,32 EUR izplačuje od 1. 12. 2006 dalje, da se že izplačani zneski dodatka za pomoč in postrežbo poračunajo ter se s to odločbo nadomesti odločba z dne 16. 11. 2005. Tožničina pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z dokončno odločbo toženca z dne 30. 10. 2007, prvostopenjska odločba pa je bila v 2. odstavku izreka spremenjena tako, da dodatek za pomoč in postrežbo znaša 129,31 EUR mesečno in se izplačuje od 1. 12. 2006 dalje. Invalidska komisija II. stopnje je dne 17. 7. 2007 podala mnenje, da izvidi (?) pri tožnici kažejo na ugoden učinek rehabilitacije, saj se je njeno funkcionalno stanje izboljšalo. Toženec je že dne 14. 5. 2007 izdal tudi odločbo, s katero je odločil, da je bilo z odločbo z dne 22. 3. 2007 ugotovljeno, da je dodatek za pomoč in postrežbo od 1. 12. 2006 do 30. 4. 2007 preveč izplačan, in sicer v znesku 646,64 EUR, kar je dolžna tožnica tožencu povrniti. Pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z dokončno odločbo z dne 2. 11. 2007. Tožnica v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 tako izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 30. 10. 2007, s katero je bilo odločeno o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, ter dokončno odločbo toženca z dne 2. 11. 2007, s katero je bilo odločeno o vrnitvi preveč izplačanega dodatka za pomoč in postrežbo.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je urejena v določbah ZPIZ-1. Gre za pravico, ki jo upravičenec pridobi za poplačilo stroškov zaradi tuje nege in pomoči, ki jo potrebuje za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, ki jih zaradi zdravstvenih razlogov kljub osebnem prizadevanju in ob uporabi ortopedskih pripomočkov ne more sam opravljati. Tako 137. člen ZPIZ-1 določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega. Pomoč in postrežba je uživalcu pokojnine skladno s 1. odstavkom 139. člena ZPIZ-1 neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Pomoč in postrežba je uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo (2. odstavek 139. člena ZPIZ-1). V tej določbi so kot osnovne življenjske potrebe opredeljene primarne potrebe za fiziološko eksistenco upravičenca. Odmera dodatka za pomoč in postrežbo je določena v 141. členu ZPIZ-1. Dodatek za pomoč in postrežbo se upravičencu, ki mu je stalna pomoč in postrežba neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ter slepim in nepokretnim osebam iz 138. člena tega zakona odmeri v višini najmanj 70% zneska osnove iz 57. člena tega zakona. Dodatek za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb ter za slabovidne se odmeri v višini polovice zneska iz prejšnjega odstavka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo, da je v tej zadevi sporno, ali je pri tožnici prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da lahko vsaj eno od osnovnih življenjskih funkcij, opredeljenih v 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1, opravlja samostojno. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič je zaključilo, da tožnica potrebuje pomoč pri gibanju v in izven stanovanja, oblačenju, slačenju, obuvanju, sezuvanju, skrbi za osebno higieno in opravljanju fizioloških potreb. V pritožbenem postopku je tako sporno, ali se je tožnica glede na svoje zdravstveno stanje (levostranska hemipareza, demenca) zmožna samostojno hraniti. Tožnica namreč v pritožbi vztraja, da se njeno zdravstveno stanje ni izboljšalo tako, da bi se bila sposobna samostojno hraniti v takšni meri, da bi se ohranjala pri življenju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede zmožnosti hranjenja ugotovilo, da iz izpovedi prič izhaja, da se tožnica lahko samostojno hrani, ko je psihično pri sebi, kadar ni pri sebi in kadar ima druge zdravstvene težave, pa pri hranjenju potrebuje pomoč. Glede na tako ugotovljeno tožničino zmožnost hranjenja je presodilo, da se je tožnica še zmožna samostojno hraniti, saj njena potreba po pomoči pri hranjenju ni trajna. Po stališču pritožbenega sodišča pa za pravno presojo zmožnosti samostojnega hranjenja po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1 ni odločilna stalnost nezmožnosti hranjena, konkretno, vprašanje, ali se je tožnica stalno, torej ves čas nezmožna samostojno hraniti, ampak vprašanje, ali se je tožnica zmožna samostojno hraniti do te mere, da ji je še zagotovljena fiziološka eksistenca. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 9/2000 namreč zavzelo stališče, da med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo štejejo primarne potrebe za fiziološko eksistenco upokojenca oziroma upravičenca. Pogoj za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo so po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1 sicer tudi trajne spremembe v zdravstvenem stanju, vendar se pogoj trajnosti nanaša na zdravstveno stanje upravičenca. To stanje mora biti takšno, da se z medicinskega vidika ne bo več izboljšalo, oziroma da izboljšanja ni pričakovati. Šele ko je določeno zdravstveno stanje ugotovljeno kot trajno, se ugotavlja, ali je upravičenec zaradi takšnega trajnega zdravstvenega stanja še zmožen samostojno opravljati osnovne življenjske potrebe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prepričljive izpovedbe tožničine osebne zdravnice nedvomno ugotovilo, da se tožničino stanje po preboleli možganski kapi ne bo izboljšalo. To pomeni, da je tožničino zdravstveno stanje trajno, oziroma ni pričakovati izboljšanja, zato je izpolnjen pogoj za nadaljnje ugotavljanje, ali je tožnica zmožna samostojno opravljati osnovne življenjske potrebe, torej tudi hranjenje, za ohranitev njene fiziološke eksistence. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnica lahko samostojno hrani, ko je psihično pri sebi, kadar ni pri sebi in kadar ima druge zdravstvene težave, pa pri hranjenju potrebuje pomoč. Vse priče so namreč skladno izpovedale, da se tožnica včasih lahko samostojno hrani, in sicer kadar je v takšnem psihičnem stanju, da je tega zmožna, kadar je hrana razrezana na koščke in kadar hrana ni tekoča. Tako ugotovljena zmožnost hranjenja pa po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da se je tožnica zmožna samostojno hraniti v smislu 139. člena ZPIZ-1, torej tako da se ohranja pri življenju, kar tožnica pravilno poudarja v pritožbi. Zmožnosti samostojnega hranjena po 1. odstavku 139. členu ZPIZ-1 ni mogoče tolmačiti na način, kot ga je tolmačilo sodišče prve stopnje, zato je z izpodbijano sodbo, ob na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in torej neutemeljenem tožničinem vztrajanju pri pridobitvi mnenja sodnega izvedenca, zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v že omenjeni zadevi opr. št. VIII Ips 9/2000 zavzelo tudi stališče, da racionalno samostojno hranjenje zajema zmožnost razreza hrane oziroma zmožnost nositi hrano v usta.

Ker se tožnica torej po stališču pritožbenega sodišča tudi ni zmožna samostojno hraniti, ni zmožna samostojno opravljati nobene osnovne življenjske potrebe tudi od 25. 11. 2006 dalje, ima tudi od 1. 12. 2006 dalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb po 1. odstavku 141. člena ZPIZ-1. Dokončna odločba toženca z dne

30. 10. 2007 in prvostopenjska odločba toženca z dne 22. 3. 2007 sta zato nezakoniti in nepravilni in je po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 podana podlaga za njuno odpravo in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb tudi od 1. 12. 2006 dalje. Ta pravica pa je bila tožnici priznana že z odločbo toženca z dne 16. 11. 2005, na podlagi katere je toženec še nadalje dolžan tožnici izplačevati dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb z vsemi uskladitvami po 150. in 151. členu ZPIZ-1 oziroma po Zakonu o usklajevanju trasferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 114/06 s spremembami – v nadaljevanju: ZUTPG), in ji tudi izplačati še ne izplačane razlike med po odpravljeni odločbi z dne 22. 3. 2007 izplačanimi in po odločbi z dne 16. 11. 2005 pripadajočimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 5. 2007 dalje.

Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je tožnica do 30. 4. 2007 prejemala dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb v znesku 61.981,89 SIT oziroma 258,65 EUR. Ker je tožnica tudi od 1. 12. 2006 dalje upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za vse življenjske potrebe, od 1. 12. 2006 do 30. 4. 2007 tudi ni prišlo do preplačila zneskov dodatka za pomoč in postrežbo, zato sta nepravilni in nezakoniti tudi dokončna odločba toženca z dne 2. 11. 2007 in prvostopenjska odločba toženca z dne 14. 5. 2007. Tožnica v tem postopku vtožuje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče v skladu s 3. odstavkom 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago zahtevka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 465/2006 opozorilo, da so v določbah 276. člena ZPIZ-1 in 277. člena ZPIZ-1 urejeni trije pravni inštituti.

Zamudne obresti ZPIZ-1 tako ureja v 277. členu, ki izrecno določa, da je zavod dolžan plačati zakonske zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih prejemkov ne plača v 60-dneh od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Ta določba se nanaša na zamudo v izpolnitvi dajatve, do katere pa pride šele po preteku 60-ih dni od izvršljivosti posamičnega upravnega akta o priznanju pravice. Po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnica ne uveljavlja odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Njen zahtevek je v tem delu utemeljen na podlagi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda, ko je izdana neustrezna odločba prvostopenjskega organa, z odločbo drugostopenjskega organa ali po odločbi sodišča pa je dajatev priznana ali pa priznana v višjem znesku za nazaj. ZPIZ-1 v takem primeru vzpostavlja odškodninsko odgovornost za posledico, na podlagi katere je zavod, ne glede na svojo krivdo, dolžan upravičencu izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Zadošča že dejstvo, da je bila izdana neustrezna odločba, o pravici oziroma višini dajatve pa je bilo kasneje z odločbo drugostopenjskega organa ali po odločbi sodišča za zavarovanca odločeno drugače (ugodneje) z učinkom za nazaj. Le izjemoma, če je bila neustrezna odločba izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, se toženec razbremeni te odgovornosti. Po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. S strani toženca je bila namreč izdana neustrezna odločba o denarni dajatvi, to je odločba z dne 22. 3. 2007, potrjena z dokončno odločbo toženca z dne 30. 10. 2007, s katero je bil tožnici priznan dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od 1. 12. 2006 dalje .

O pravici oziroma višini dajatve-dodatka za pomoč in postrežbo je bilo kasneje po odločbi sodišča za tožnico odločeno drugače z učinkom za nazaj, saj je bil tožnici s to sodbo z dne 18. 2. 2009 priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb tudi od 1. 12. 2006 dalje, torej v višjem znesku kot z neustrezno odločbo.

Neustrezna odločba toženca (odločba z dne 22. 3. 2007 in dokončna odločba z dne 30. 10. 2007) pa tudi ni bila izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, temveč zato, ker je toženec najprej ugotovil, da tožnica ni zmožna samostojno opravljati le večine življenjskih potreb, v sodnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnica ni zmožna samostojno opravljati nobene življenjske potrebe. Toženec je zato dolžan tožnici plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posamičnega zneska razlike med po (odpravljeni) odločbi z dne 22. 3. 2007 izplačanimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo ter po odločbi z dne 16. 11. 2005 pripadajočimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo do plačila.

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi 1. odstavka 139. člena ZPIZ-1 in nadalje 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijane odločbe toženca ter odločilo, da ima tožnica še nadalje (od 1. 12. 2006 dalje) pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po odločbi toženca z dne 16. 11. 2005, in ji je toženec dolžan izplačati razlike med že izplačanimi in pripadajočimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo ter odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posamičnega zneska razlike med izplačanimi in pripadajočimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo do plačila ,

ter sklenilo, da je toženec na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena tožnici dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji.

Stroški postopka na prvi stopnji so na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 – v nadaljevanju: ZodvT) odmerjeni po tarifni številki 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami – v nadaljevanju: OT), oziroma kot so priglašeni, ter predstavljajo 200 točk za tožbo, 200 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 11. 4. 2008, 20 točk za vlogo z dne 18. 4. 2008, 100 točk za drugi narok za glavno obravnavo dne 20. 6. 2008 in 50 točk za trajanje tega naroka, skupaj torej 570 točk oziroma 261,63 EUR. Poleg tega še 2 % materialnih stroškov (5,23 EUR) ter 20 % DDV na odvetniško storitev (52,32 EUR), kar skupaj znaša 319,18 EUR. Višje priglašeni stroški za trajanje naroka za glavno obravnavo dne 20. 6. 2008 po 7. členu OT niso utemeljeni, saj je narok trajal eno uro.

Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbe v višini 375 točk, 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniško storitev v skupni višini 209,98 EUR. Višje priglašeni stroški pritožbe po 4. točki tarifne številke 15 OT niso utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1, odločalo o tem, ali v tem socialnem sporu dopusti revizijo. Ker je predmet spora pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, vtoževani znesek odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti pa tudi ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP) revizija ni dovoljena, lahko pa jo dopusti sodišče. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.