Jedro

Tudi če bi kot pravilno sprejeli stališče o dobri veri tožnikovega očeta od 10. 6. 1962, ko je bila sklenjena darilna pogodba, to ne utemeljuje sklepa o pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, saj so bila zemljišča že pred potekom priposestvovalne dobe nacionalizirana in so prešla v državno last.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.679,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik parcel, navedenih v izreku sodbe, in izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na teh parcelah. Odločilo je še o pravdnih stroških. Glede darilne pogodbe z dne 10. 6. 1962 je ugotovilo, da bi bila ta lahko le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Ker ni bila izvedena v zemljiški knjigi, tožnik na pravnoposlovni podlagi ni mogel pridobiti lastninske pravice. Kar pa zadeva priposestvovanje, tožnik oziroma njegov pravni prednik zemljišč nista imela v dobroverni posesti toliko časa, kolikor je potrebno za priposestovanje. Tožnikov oče in tožnik nista bila v dobri veri, saj sta vedela, da je zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug. Tudi če je bil tožnikov oče v dobri veri od leta 1956 (ko naj bi bila sklenjena ustna darilna pogodba) ali 1962, ko je bila sklenjena darilna pogodba, pa ni mogel postati lastnik, ker so bila zemljišča (bivša cona B) v letu 1972 nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji gospodarskih podjetij.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče ni spuščalo v vprašanje priposestvovanja po desetletni priposestvovalni dobi od vložitve tožbe pa za nazaj. Tožnikova dobra vera temelji na darilni pogodbi iz leta 1962 in uživanju zemljišč po očetu in nato po samem tožniku. V tem delu izpodbijana sodba nima razlogov. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je uveljavil desetletno priposestvovalno dobo za zakonito in dobroverno posest, zato je tožnikov oče, ki je imel nepremičnine v dobroverni posesti vsaj od leta 1962 do leta 1972, ko je prišlo do nacionalizacije, s potekom priposestovalne dobe postal njihov lastnik po samem zakonu. Sodna praksa v času Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in ZTLR je priznavala zunajknjižno priposestovanje. Tožnikov oče je bil prepričan, da je pridobil lastništvo vsaj s sklenitvijo darilne pogodbe. Tudi v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov. Na ozemlju bivše cone B do nacionalizacije sploh ni prišlo.

Navedbe v odgovoru na revizijo

4. Prva tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se namreč opredelili do bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi in odgovorili na vprašanje, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla oziroma zakona (s priposestvovanjem).

8. Iz obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči navedbe tožeče stranke, ki jih ta izpostavlja v reviziji, vzeli na znanje, pretehtali njihovo relevantnost in se do njih v obrazložitvi tudi opredelili. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da so bile sporne nepremičnine, ki ležijo v bivši coni B, 8. 10. 1972 nacionalizirane in so prešle v državno last, zato je dobra vera tožnika oziroma njegovega pravnega prednika izključena. S tem je smiselno zavrnilo tudi tožnikovo tezo, da je njegov oče priposestvoval sporne nepremičnine, ker je bil v dobri veri vsaj od sklenitve darilne pogodbe 10. 6. 1962. 9. Brez pomena je, da je ZTLR uveljavil desetletno priposestvovalno dobo za zakonito in dobroverno posest (drugi odstavek 28. člena ZTLR), saj je treba pogoje za priposestvovanje od leta 1962 do leta 1972 presojati po ODZ v povezavi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960. To določa, da za priposestvovanje nepremičnin zadostuje 20-letna priposestvovalna doba.(1)

10. Tudi če bi kot pravilno sprejeli stališče o dobri veri tožnikovega očeta od 10. 6. 1962, ko je bila sklenjena darilna pogodba, to ne utemeljuje sklepa o pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, saj so bila zemljišča že pred potekom priposestvovalne dobe (8. 10. 1972) nacionalizirana in so prešla v državno last. 11. Končno je treba zavrniti tudi tožnikov ugovor v zvezi z dopustnostjo nacionalizacije na ozemlju bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Bistvo ustaljene sodne prakse je mogoče strniti v ugotovitev, da je na tem ozemlju na podlagi ZNZGP prišlo do nacionalizacije nepremičnin, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani. Čeprav je nacionalizacija originaren način pridobitve lastninske pravice države oziroma državne lastnine, je bilo treba to ugotavljati za vsak posamezen primer posebej, in sicer v upravnem postopku. V obravnavanem primeru je bilo z odločbo o nacionalizaciji ugotovljeno, da so nepremičnine 8. 10. 1972 prešle v državno last. Na to pravnomočno upravno odločbo, ki jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), je sodišče vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (primerjaj 13. člen ZPP). To pomeni, da sodišče v pravdnem postopku ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno.(2)

12. Stroškovni izrek temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti 1.679,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03) in obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za DDV, in materialne stroške.

Op. št. (1): Načelno mnenje razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, Poročilo Vrhovnega sodišča Slovenije, I/1960, str. 9-12. Op. št. (2): Sodba II Ips 122/2009 z dne 15. 11. 2012 in druge.