Jedro

Pravnomočnost ima svoje subjektivne, objektivne in časovne meje in sodišče druge stopnje je v danem primeru zmotno presodilo objektivne meje, to je predmet in obseg pravnomočnosti. Čeprav gre v tej zadevi za isti pravdni stranki (le v obrnjeni vlogi), kot v zadevi I P 864/92 istega sodišča, sta drugačna tožbeni zahtevek ter pravna in dejanska podlaga, na katero se opira.

S pravnomočnostjo sodbe pod opr. št. I P 864/92, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora ob izpraznitvi stanovanj v C., ki jih tožnica sedaj nezakonito zaseda, vrniti toženki prejšnje stanovanje v R. T., so postale toženkine pravice na stanovanju v R. T. pogojne. Odvisne so od tožeče stranke, ki se bo odločila, če bo zahtevala izpraznitev dveh dvosobnih stanovanj v C. Če se bo za to odločila in kdaj se bo odločila, je negotovo dejstvo. Šele tedaj bo mogoče določiti način izvršitve sodbe, ki bo odvisen od pravnega reda, ki bo tedaj v veljavi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim se toženki odpoveduje stanovanjsko razmerje na štirisobnem stanovanju v R. T., U., v izmeri 93,75 m2. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek, da mora toženka izprazniti navedeno stanovanje in ga izročiti tožeči stranki. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženki 48.550 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (glede odpovedi stanovanjskega razmerja in pravdnih stroškov) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožeča stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi višjega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku na odpoved stanovanjskega razmerja, oz. podrejeno, da se sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema očita pristranost, čeprav tega ne obrazloži. Navaja, da s toženo stranko ni sklenila najemne pogodbe, zato bi moralo sodišče prve stopnje po določilu 159. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) uporabiti določila Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 do 14/84), konkretno določilo 60. člena, ki omogoča odpoved stanovanjskega razmerja imetniku te pravice, če je lastnik prazne družinske stanovanjske hiše. Izpodbija tudi stališče drugostopenjskega sodišča, da s tožbo uveljavlja okoliščine, ki bi lahko pomenile obnovitveni razlog v prejšnji pravdi in da ne more z novo tožbo uveljavljati razlogov v že pravnomočno odločeni zadevi. Po njenem gre za povsem nov tožbeni zahtevek, ki je utemeljen z dejstvi in dokazi, do katerih je tožeča stranka prišla šele po pravnomočnosti prve pravde, v kateri se je tožbeni zahtevek nanašal na izpraznitev in izročitev dveh dvosobnih stanovanj. Zato meni, da bi moralo sodišče odločati o zahtevku za odpoved stanovanjskega razmerja po določilu 60. člena ZSR in natančneje preučiti vprašanje ustreznosti bivanja v toženkini stanovanjski hiši. Na to je opozarjala že v pritožbi, kjer je predlagala ogled, toda drugostopenjsko sodišče o tem ni zavzelo nobenega stališča. V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena ZPP, tožena stranka ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka sicer pravilno opozarja, da je sodišče druge stopnje, ki je potrdilo izpodbijani del sodbe, ker je štelo, da gre za odločanje o že razsojeni stvari, napačno uporabilo določilo 333. člena ZPP. Ta se nanaša na nedopustnost ponovnega sojenja o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno. Toda pravnomočnost ima svoje subjektivne, objektivne in časovne meje in sodišče druge stopnje je v danem primeru zmotno presodilo objektivne meje, to je predmet in obseg pravnomočnosti. Čeprav gre v tej zadevi za isti pravdni stranki (le v obrnjeni vlogi), kot v zadevi I P 864/92 istega sodišča, sta drugačna: (1) tožbeni zahtevek ter (2) pravna in dejanska podlaga tožbenega zahtevka, na katero se opira: - (1) v prvi zadevi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izpraznitev dveh dvosobnih stanovanj in zavrnilo njene ugovore proti nasprotni tožbi, češ da ob izpraznitvi stanovanj ni dolžna vrniti toženi stranki prejšnjega štirisobnega stanovanja v R. T. V tej pravdi tožeča stranka odpoveduje stanovanjsko razmerje na štirisobnem stanovanju v R. T. - (2) Pravna podlaga ugovorov tožeče stranke proti zahtevku iz nasprotne tožbe, češ da mora toženki izročiti stanovanje v R. T., se je nanašala na neuporabo stanovanja po določilu prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka 58. člena ZSR in na dokazovanje, da toženka od vselitve v c. stanovanji ni uporabljala stanovanja v R. T. Pravna podlaga v tej pravdi se nanaša na odpoved stanovanjskega razmerja po 60. členu ZSR in na dokazovanje, da ime toženka lastno družinsko stanovanjsko hišo na naslovu J. Čeprav je pritožbeno sodišče pri presoji, če gre za pravnomočno razsojeno stvar, zmotno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na objektivne meje pravnomočnosti, pa tožbe ni zavrglo po določilu drugega odstavka 369. člena ZPP, temveč je zavrnilo tožbeni zahtevek. S tem je omogočilo pravno presojo sodbe sodišča prve stopnje, ki je pravilna.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek na odpoved stanovanjskega razmerja, kot tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja v R. T. Očitno je s svojo razlago prepričalo tožečo stranko, da ne more zahtevati izpraznitve in izročitve stanovanja, ki ga toženka že od leta 1991 ne zaseda več, saj se proti temu delu sodbe ni pritožila in sedaj ni revizije.

Enaki razlogi za zavrnitev veljajo tudi za zahtevek na odpoved stanovanjskega razmerja, ki ga prav tako ni več. S pravnomočnostjo sodbe pod opr. št. I P 864/92, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora ob izpraznitvi stanovanj v C., ki jih tožnica sedaj nezakonito zaseda, vrniti toženki prejšnje stanovanje v R. T., so postale toženkine pravice na stanovanju v R. T. pogojne. Odvisne so od tožeče stranke, ki se bo odločila, če bo zahtevala izpraznitev dveh dvosobnih stanovanj v C. Če se bo za to odločila in kdaj se bo odločila, je negotovo dejstvo. Šele tedaj bo mogoče določiti način izvršitve sodbe, ki bo odvisen od pravnega reda, ki bo tedaj v veljavi. V primeru, da bodo tedaj še veljala določila SZ, bo morala tožnica ob izpraznitvi stanovanj v C. skleniti s toženko najemno pogodbo za stanovanje v R. T. (in ne stanovanjske pogodbe po ZSR). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odpoved stanovanjskega razmerja na stanovanju v R. T., ki ga toženka nima, ni mogoča. Zato tožbenega zahtevka na odpoved ni mogoče utemeljevati z razlogi, ki so bili predvideni v 60. členu ZSR.

Ker določilo 60. člena ZSR ne pride več v poštev, tudi pritožbene navedbe o natančnejši ugotovitvi dejanskega stanja z ogledom hiše na J. niso pomembne in ne morejo vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku.

Zavrniti je treba tudi očitek revizije o pristranskosti sodišč, ki ni obrazložen in je kot splošna trditev povsem neprimeren.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v reviziji, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP in v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov.