Jedro

... da so terjatve, povezane z dostopom do kabelskih televizijskih programov glede na svojo naravo in izvor smiselno že vsebovane v določilu 2. točke I. odstavka 378. člena ZOR,...

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpobijana sodba sodišča prva stopnje s p r e m e n i , tako da pravilno glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v M. S. opr. št. I ... z dne 22.9.2003 se razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 10.117,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 8.218,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

22.9.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pravdnega postopka." Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v M. S. v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo plačilo

10.117,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje do plačila ter 8.218,00 SIT stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2003 dalje do plačila, toženo pa zavezalo še k plačilu 10.513,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je toženo stranko zavezalo k plačilu 29.771,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje do plačila ter preostalih izvršilnih stroškov v višini 24.654,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2003 dalje do plačila.

Zoper citirano sodbo in sklep je vložila tožena stranka pravočasno laično pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v kateri navaja, da bi sodišče prve stopnje za obravnavano pravno razmerje moralo uporabiti Obligacijski zakonik (OZ), ki je za potrošnika bolj ugoden.

Smiselno uveljavlja tudi pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V okviru slednjega navaja, da ima terjatve za leto 2001 plačane, kar v pritožbi dokazuje s fotokopijami položnic. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje v smeri pritožbenih navedb. Pritožbe zoper sklep tožena stranka ne obrazloži. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa se kot nedopustna zavrže. K točki I. sodbe sodišča druge stopnje: Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožnikove terjatve iz leta 2001 še niso zastarale.

Ugovor zastaranja je tožena stranka pravočasno podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (29.9.2003), pri tem se je sklicevala na pravna določila OZ. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno za vtoževane terjatve, ki izvirajo iz leta 2001 v skladu s pravnim določilom 1060. člena OZ uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Vendar pa je prvostopno sodišče napačno razsodilo, da za vtoževano terjatev velja triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR. Res je sicer, da 378. člen ZOR med tako imenovanimi "gospodinjskimi terjatvami", za katere je določen enoletni zastaralni rok, eksplicitno ne našteva tudi terjatev, povezanih z dostopom do kabelskih televizijskih programov. Po mnenju pritožbenega sodišča pa se ni mogoče strinjati s stališčem prvostopnega sodišča, da je razvoj tehnologije navedene terjatve prinesel šele po uveljavitvi ZOR, zato jih je bilo glede na njihovo naravo potrebno v novem OZ izrecno navesti, sicer zanje enoletni zastaralni rok ne bi veljal. Nasprotno pritožbeno sodišče meni, da so terjatve, povezane z dostopom do kabelskih televizijskih programov glede na svojo naravo in izvor smiselno že vsebovane v določilu 2. točke I. odstavka 378. člena ZOR, ki enoletni zastaralni rok določa za terjatve radijske in radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika, sicer pa jih je v vsakem primeru mogoče pod to določilo subsumirati po analogiji. Smisel omenjene določbe ZOR je namreč ravno v tem, da "gre za manjše dolgove, katerih potrdila se nabirajo in jih ljudje ne shranjujejo zadosti skrbno. Po daljšem času je plačilo ponavadi težko dokazati, zato je primeren kratek, enoletni zastaralni rok." (ZOR s komentarjem, str. 361). Slednje pa vsekakor velja tudi za obravnavane terjatve.

Ker je zastaralni rok za vtoževane terjatve od januarja do avgusta 2001 v skladu z 2. točko I. odstavka 378. člena ZOR potekel že leta 2002, predlog za izvršbo pa je bil vložen šele 1.9.2003, so terjatve tožeče stranke skupaj s pripadajočimi obrestmi ob vložitvi predloga za izvršbo že zastarale. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ta del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v M. S. opr. št. I ... v naložitvenem in stroškovnem delu razveljavilo in tožeči stranki naložilo, da sama nosi svoje pravdne stroške, kot izhaja iz izreka sodbe pod točko I. Pri tem se je pritožbeno sodišče oprlo na pravno določilo 4. točke I. odstavka 358. člena ZPP.

Po obrazloženem in ker je pritožbeno sodišče pritožbi zoper prvostopno sodbo v celoti ugodilo, se z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami ni več ukvarjalo.

Izrek o stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil. K točki II sklepa sodišča druge stopnje: Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom razveljavilo del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v M. S. opr. št. I ... v naložitvenem delu glede preostale glavnice in v stroškovnem delu glede preostalih izvršilnih stroškov ter v tem obsegu pravdni postopek ustavilo, navedena odločitev pa je pritožniku v korist, pritožnik za pritožbo zoper citirani sklep nima pravnega interesa, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu I. odstavkom 351. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.