Jedro

Za zahtevek po 59. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč po 13.5.1994 ni več sodnega varstva pred samoupravnim sodiščem. Za tak zahtevek tudi ni določena pristojnost delovnega in socialnega sodišča, niti pristojnost sodišč splošne pristojnosti prve stopnje v civilnih sporih. Ker je zahtevek za varstvo zaradi nezakonite izključitve iz lovske družine po svoji naravi zahtevek za varstvo ustavne pravice do združevanja po II.

odst. 42. čl. Ustave RS in ker ustava v II. odst. 157. čl. določa, da tedaj, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posameznih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, je za zahtevek tožnika pristojno Vrhovno sodišče RS v upravnem sporu.

Ker je bila tožba vložena pri rednem sodišču v zadevi, v kateri bi bilo treba sprožiti upravni spor, sodišče prve stopnje ne bi smelo tožbe zavreči, temveč bi se moralo izreči za nepristojno in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da se glasi: "Okrajno sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Zadeva se odstopi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v odločanje v upravnem sporu."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in tožbo zavrglo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da zadeva ne sodi v sodno pristojnost. Redna sodišča namreč niso prevzela pristojnosti za spore na podlagi 59. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, potem ko je z uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih prenehal veljati Zakon o samoupravnih sodiščih.

Zoper ta sklep se je pritožil tožnik iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno, ker iz njega izhaja, da v Sloveniji ni nobenega sodišča za reševanje sporov kot je njegov. Z Zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč je bila določena za take spore pristojnost samoupravnih sodišč, vendar taka sodišča ne opravljajo več svoje funkcije oziroma ne delujejo več. Zakon o sodiščih res ne določa stvarne pristojnosti okrajnega sodišča za odločanje v takih sporih, vendar lahko redna sodišča ob smiselni uporabi 187. čl. Zakona o pravdnem postopku obravnavajo tudi take spore. Še posebej zato, ker gre za spor o predhodnem vprašanju za kasnejši zahtevek za povrnitev nematerialne škode, nastale zaradi nezakonitih sklepov. Če bi obveljala odločitev v izpodbijanem sklepu, bi bili člani lovskih družin onemogočeni pri uveljavljanju svojih temeljnih ustavnih pravic biti član društva po Zakonu o društvih oz.

biti član društva po Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in upravljanju lovišč. Tožnik zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da sta sklep disciplinske komisije in občnega zbora tožene stranke (sklep z dne 14.10.1993 in sklep z dne 26.2.1994), o njegovi izključitvi iz članstva, nezakonita, da je še vedno član tožene stranke, ker mu članstvo ni prenehalo in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice kot članu društva od 14.10.1993 dalje. Za reševanje takih sporov je v 59. čl. Zakona varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč določena pristojnost samoupravnega sodišča pri zvezi lovskih družin. Z uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je bil razveljavljen Zakon o samoupravnih sodiščih (II.odst. 75. člena), s čemer je odpadla podlaga za delovanje teh sodišč. Po 13.5.1994 zato res ni več sodnega varstva zaradi izključitve iz članstva v lovski družini pred samoupravnim sodiščem. Zakon o socialnih in delovnih sodiščih za tovrstne spore ni določil pristojnosti delovnih in socialnih sodišč kot specializiranih sodišč. Vprašanje je zato, ali je v smislu 1. odst. 97. čl. in 1. odst. 98. čl. Zakona o sodiščih za odločanje v tej zadevi podana pristojnost katerega od sodišč splošne pristojnosti (okrajnega, okrožnega, višjega ali Vrhovnega sodišča Republike Slovenije). Sodišče druge stopnje je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da določanje o zahtevku tožnika ne spada v njegovo pristojnost, napačno pa je zaključilo, da spor sploh ne spada v sodno pristojnost in nato odločilo, da se tožba zavrže. Predmetnega spora ni mogoče opredeliti kot katerega od civilnopravnih sporov, za katere je pristojno okrajno sodišče (II.

odstavek 99. čl. Zakona o sodiščih). Prav tako ga ni mogoče opredeliti kot katerega od civilnopravnih sporov, za katere je pristojno okrožno sodišče (II.odst. 101. čl. Zakona o sodiščih). Spor se namreč ne nanaša na osebno, rodbinsko, delovno ali premoženjskopravno razmerje in tudi ne gre za spor iz "drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravdnih oseb" v smislu 1. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Temeljna značilnost civilnopravnih razmerij je namreč ta, da nastajajo na ravni prirejenosti oziroma enakopravnosti subjektov, na podlagi volje strank ali na podlagi zakona. V teh razmerjih ena stranka ne nastopa nasproti drugi avtoritativno z zapovedjo ali prepovedjo.

Obravnavani spor je po svojem bistvu in naravi povsem različen od sporov iz civilnopravnih razmerij in ga ni mogoče uvrstiti med nje niti ob širokem pojmovanju, ki presega ozek okvir civilnopravnega razmerja v materialnopravnem smislu (stvarnopravni, obligacijski, dednopravni, spori iz avtorskih pravic, pravic industrijske lastnine, zaradi nelojalne konkurence, spori med družbeniki, gospodarski, menični, čekovni in pd.).

Ob trditvah tožnika, da mu je tožena stranka onemogočila uveljavljanje temeljne ustavne pravice biti član društva in glede na postavljeni tožbeni zahtevek je po mnenju sodišča druge stopnje za obravnavanje te zadeve podana pristojnost Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v upravnem sporu. Tožnikov zahtevek je zahtevek zaradi kršitve njegove pravice do združevanja in delovanja v društvu, kar lovska družina nedvomno je, (v smislu Zakona društvih in v smislu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč).

Kršitev take pravice je mogoče opredeliti kot kršitev ustavne pravice posameznika do združevanja, ki je določena v 2. odst. 42. čl. Ustave Republike Slovenije. Ustava Republike Slovenije v 2. odst. 157. čl. določa, da tedaj, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posameznih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

Smiselno podobno določa tudi 66. čl. Zakona o upravnih sporih, ki velja do 31.12.1997. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je za to zadevo podana pristojnost Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v upravnem sporu. Pritožbi tožnika je zato delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 380 čl. ZPP v zvezi s 17. in 21. čl. ZPP).