Jedro

Prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojen s pripadništvom tuji armadi (JLA), ima značaj take odsotnosti njenega pripadnika, ki pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji in zato njegova vrnitev v Slovenijo ni nadaljevanje prejšnjega stanja, ampak pomeni povsem novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odst. 40. člena ZDRS ni imela namena reševati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je tožnik, ki je bil v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba, zaposlen pri VP, po predaji kasarne v mesecu oktobru 1991, kot poklicni pripadnik bivše JA zapustil Slovenijo in se ponovno in dokončno vrnil v Slovenijo 15. maja 1992. Glede na navedeno ni mogoče šteti njegove odsotnosti iz Slovenije kot opravičeno odsotnost, saj je nesporno, kar je pojasnil tudi sam, da je bil kot aktivna vojaška oseba v času odsotnosti iz Republike Slovenije aktiven in odvisen od odredb vojaških oblasti (dolžnost prijaviti se v eno od vojnih pošt v Srbiji), ne glede na okoliščine, ki so vplivale na njegovo odločitev, da kot pripadnik tujih oboroženih sil začasno zapusti Slovenijo (da si uredi dokumentacijo za upokojitev). Ker gre v navedenem primeru za prekinitev prejšnjega dejanskega življenja v Sloveniji, ki ga prehodna določba 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) nima namena reševati, vlogi tožnika na tej pravni podlagi ni bilo mogoče ugoditi. Zoper navedeno odločbo je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je oktobra 1991 res odšel v Srbijo, in sicer zato, da bi tam uveljavil pravico do pokojnine v okviru JLA. Tam je bil le toliko časa, kot je bilo potrebno za urejanje dokumentacije o upokojitvi in odplačilu kredita NBJ. Ker je moral imeti nižjo izhodiščno točko, da je lahko vložil zahtevek za prekinitev dela v JLA zaradi upokojitve, se je prijavil v vojno pošto v Srbiji. Tam pa ni delal za JA in tudi sicer ne. Po ponovni vložitvi vloge za prekinitev delovnega razmerja v JLA zaradi upokojitve, se je v začetku novembra 1991 ponovno vrnil k družini v Slovenijo in je tu ostal do 15. decembra 1991, ko ga je brat obvestil, da se mora zaradi dodatnih pojasnil zglasiti na VP. Vrnil se je 24.12.1991 in ostal v Sloveniji do 6.1.1992, ko je ponovno odšel v Srbijo zaradi ureditve odplačila kredita NBJ. Vojaške pokojnine ni dobil z obrazložitvijo, da mu je služba v JLA prenehala in da mu je bil odvzet čin. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ki je po 1. odstavku 40. člena ZDRS eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva RS na tej pravni podlagi, ker je v mesecu oktobru 1991, po predaji kasarne kot poklicni pripadnik bivše JLA zapustil Slovenijo in se ponovno in dokončno vrnil v Slovenijo 15. maja 1992. Navedenemu dejanskemu stanju tožnik oporeka in trdi, da se je prijavil v vojno pošto v Srbiji le zato, ker je moral imeti nižjo izhodiščno točko, da je lahko vložil zahtevek za prekinitev dela v JLA zaradi upokojitve. V omenjenem obdobju naj bi bil v Srbiji le toliko časa, kolikor je bilo potrebno za ureditev zahtevka za pokojnino in odplačilo kredita pri NBJ.

Vsebina pogoja "in tukaj dejansko živi" v zakonu ni določneje opredeljena. Ugotavlja se v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih ugotovi upravni organ v upravnem postopku. V tem primeru je upravni organ v postopku ugotovil in tega tožnik ne izpodbija, da je bil tožnik kot aktivna vojaška oseba v času odsotnosti iz Republike Slovenije odvisen od odredb vojaških oblasti (ko se je moral prijaviti v eno od vojnih pošt v Srbiji). To po mnenju sodišča pomeni, da je bilo od poveljstva armade odvisno, kje naj njen pripadnik dejansko živi; to pa je bilo po njenem umiku iz Slovenije območje druge države. Pri tem, tako kot to ugotavlja že tožena stranka, okoliščine, ki so vplivale na tožnikovo odločitev, da kot pripadnik tujih oboroženih sil začasno zapusti Slovenijo, niso bistvene. Splošno znano namreč je, da je JLA v času njenega umika iz Slovenije bila tuja armada. Iz navedenega sledi, da ima prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojena s pripadništvom tuji armadi, značaj take odsotnosti, ki pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja v Sloveniji. Ponovna vrnitev v Slovenijo zato ni nadaljevanje prejšnjega stanja, ampak pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odstavka 40. člena navedenega zakona sploh ni imela namena reševati. Druge okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, na odločitev v tej stvari same zase ne morejo vplivati.

Ker torej v tem primeru ni sporno, da je tožnik v oktobru 1991 kot pripadnik JLA zapustil Republiko Slovenijo, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik od 23.12.1990 dalje ni ves čas dejansko živel v Sloveniji in je na tako dejansko stanje pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena ZDRS. Zato je sodišč tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).