Jedro

Ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini je dopuščeno le v odškodninskih pravdah.

Izrek

1. Pritožba se zavrne ter v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo (I.) ustavilo postopek za znesek 2.666,76 EUR zaradi umika tožbe, (II.) toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.937,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2011 do plačila, (III.) v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek ter (IV.) vsaki stranki naložilo, da krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper stroškovno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter izda nov sklep, s katerim bo pritožniku priznalo priglašene pravdne stroške. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče odločitve ni obrazložilo, tožeča stranka pa je z zahtevkom uspela po temelju v celoti, po višini pa s pretežnim delom, upoštevajoč že umaknjeni del tožbe. Če bi sodišče upoštevalo vse okoliščine primera, bi moralo odločiti, da je toženka tožniku dolžna plačati pravdne stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v drugem odstavku 154. člena daje sodišču možnost, da glede na dosežen uspeh v pravdi odloči o pravdnih stroških tudi tako, da vsaka od strank krije svoje stroške pravdnega postopka. Sodišče to možnost uporabi, ko glede na okoliščine primera oceni, da gre za pravično in razumno stroškovno odločitev. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo 5.946,45 EUR, na prvem naroku pa je zahtevek skrčila na 3.279,78 EUR, uspela pa je z zneskom 1.937,53 EUR. Njen uspeh je bil torej glede na prvotno vloženo tožbo 32% (kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri nagrade pooblaščenca za postopek skladno s 158. členom ZPP), po skrčitvi zahtevka pa je bil tožnikov uspeh 59% (glede stroškov, nastalih z zastopanjem strank na naroku). Sodišče je glede na navedeno pravilno uporabilo zakonsko možnost, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka, razloge za tako odločitev pa pritožbeno sodišče dopolnjuje s tem sklepom. Napačno je stališče tožnika, da bi sodišče moralo ločeno vrednotiti njegov uspeh po temelju in višini, saj ne gre za odškodninsko pravdo, ko je mogoč zgolj delen uspeh po temelju in je včasih za njegovo izkazovanje potreben obsežen dokazni postopek. Le v teh primerih sodna praksa dopušča ločeno vrednotenje kriterija uspeha po temelju in višini.

5. Glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep o stroških potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.