Jedro

Sodišče druge stopnje sicer ni izrecno navedlo uporabe določbe 3. točke 373. člena ZPP, vendar je iz vsebine utemeljitve razvidna uporaba te določbe, zato revizija v tem delu ni utemeljena.

Uvedba in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala, ker je od najstarejše kršitve delovne obveznosti pa do dokončnosti odločbe delavskega sveta (vročitev te odločbe tožniku) poteklo manj kot eno leto.

Če je disciplinska komisija sestavljena iz petih, namesto iz treh članov, pa revident ni navedel, v čem bi naj takšna nepravilna sestava vplivala na odločitev, je dana relativna ne pa bistvena kršitev postopka.

Izrek

Revizija se v delu, ki zajema disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zavrne kot neutemeljena. s k l e n i l o : Revizija se v delu, ki zajema suspenz, oceno delovne uspešnosti in prerazporeditev v drugo sobo, zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika (predlagatelja) na razveljavitev sklepa o suspenzu z dne 18.6.1980. Zavrnilo je tudi zahtevek v zvezi z oceno uspešnosti za marec, april in maj 1980. Ugotovilo je, da ni pogojev za sodno varstvo glede odločbe o prerazporeditvi iz sobe pravnika v sobo k arhivarju. V zvezi z disciplinsko odgovornostjo tožnika je sodišče prve stopnje odločbi disciplinskih organov odpravilo glede prvih štirih kršitev, ker je ugotovilo, da za te kršitve tožnik ni odgovoren. Ugotovilo pa je, da je storil lažjo in hujšo kršitev delovne obveznosti (žalil in obrekoval je direktorja in sodelavca, predčasno je odhajal z dela in neopravičeno izostal z dela več kot 54 ur).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke (udeleženke) pa je ugodilo tako, da je vse zahtevke tožnika zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik odgovoren za vse kršitve delovnih obveznosti.

V pravočasni reviziji, ki jo je tožnik vložil na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94), je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da je bil zoper njega izveden tako imenovani politični proces.

V zvezi s kršitvami postopka je tožnik navajal, da je drugostopno sodišče prvostopno odločbo spremenilo v nasprotju z določbo 373. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90). Dejansko stanje je spremenilo brez glavne obravnave. Dele prvostopne odločbe, ki se nanašajo na oprostitev tožnika, je drugostopna odločba sprejela v svojo obrazložitev. Niso bile tudi upoštevane določbe prvega odstavka 3. člena ter 7. in 10. člena ZPP. Tožnik ni bil zaslišan, kar je kršitev 5. člena ZPP. Izrek izpodbijane odločbe in njena obrazložitev si nasprotujeta, kar je bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Dokazni postopek je bil izveden v nasprotju z določbami ZPP in njegovi zaključki temeljijo na krivih izpovedbah številnih prič. V dokaznem postopku sta bili uporabljeni dve listini, od katerih je ena lažna, druga pa ni bila vložena v spis.

Napačno je uporabljena določba takrat veljavnega 200. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Disciplinski postopek je bil izveden po izteku zastaralnih rokov, disciplinska komisija (senat) je bil sestavljen v nasprotju z zakonom, ni bil sestavljen zapisnik.

Odločba o suspenzu je bila izdana en mesec pred začetkom disciplinskega postopka.

Neutemeljeno je znižanje ocene tožnikovega dela.

Razporeditev je bila opravljena šikanozno.

Tožnik je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in obe odločbi razveljavi, podrejeno, da zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija glede disciplinske odgovornosti tožnika ni utemeljena.

Tožnik je vložil revizijo na podlagi 73. člena ZDSS, ki v prvem odstavku določa, kaj je lahko predmet revizije, v tretjem odstavku pa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ta določba glede obsega preizkusa izpodbijane odločbe pomeni, da revizijsko sodišče ni dolžno uporabiti določbe 386. člena ZPP. Revidentu navedena določba ZDSS nalaga, da navede revizijske razloge in da jih tudi utemelji.

V tretjem odstavku 385. člena ZPP je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vseh tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, zaradi navedene določbe ZPP ni dovoljeno upoštevati.

Sodišče druge stopnje, ki je delno spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je moralo upoštevati v letu 1980 in 1981 veljavno besedilo 373. člena ZPP, ki se je uporabljal na podlagi 13. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74). Sodišče druge stopnje je v utemeljitvi dela odločbe, ki se nanaša na zavrnitev tožnikovega zahtevka na drugi stopnji, za katerega je treba uporabiti navedeno določbo ZPP, navedlo, da je sodišče prve stopnje tudi glede teh kršitev ugotovilo odločilna dejstva, vendar jih je v zvezi z drugimi, tudi nebistvenimi dejstvi, napačno ocenilo. Čeprav sodišče druge stopnje ni navedlo pravne podlage, je iz takšne vsebine utemeljitve in tudi iz utemeljitev, ki se nanašajo na posamezne kršitve delovnih obveznosti, razvidna uporaba 3. točke 373. člena ZPP. Očitek revidenta, da je bila prvostopna odločba spremenjena v nasprotju s 373. členom ZPP, torej ni sprejemljiv, sodišče druge stopnje pa tudi ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave, ker o spremembi prvostopne odločbe ni odločalo na podlagi 1. točke 373. člena ZPP.

Tožnik je na glavni obravnavi dajal pripombe na zaslišanje prič, izvedba dokaza z zaslišanjem strank pa je le subsidiarnega značaja (drugi odstavek 264. člena ZPP). V disciplinskem postopku je bil zaslišan, kar je razvidno iz priloženih listin (B 23, B 24). Ni torej podana kršitev določb 5. člena ZPP.

Revident v reviziji zatrjuje tudi kršitve prvega odstavka 3. člena ter na 7. in 10. člena ZPP, vendar ni obrazložil, v čem bi naj bile kršitve navedenih določb ZPP. Glede na vsebino tretjega odstavka 73. člena ZDSS teh revizijskih razlogov zato ni bilo mogoče upoštevati. Kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP bi naj bila po navedbah revidenta v tem, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo in da je sodišče druge stopnje v utemeljitev sprejelo tudi tisti del prvostopne odločbe, ki se je nanašal na kršitve, za katere je sodišče prve stopnje oprlo oprostilni del odločbe. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi odločbe posebej sprejelo dokazne zaključke v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, kot so navedene v točkah a) do d) izreka disciplinske komisije. Bistvena kršitev določb postopka po navedeni točki drugega odstavka 354. člena je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ali če v njej obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi. Revizijsko sodišče pri preizkusu pravnomočne odločbe ni našlo kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V času, ko je bil začet in voden disciplinski postopek zoper predlagatelja, ki je storil kršitve delovne obveznosti v prvi polovici leta 1980, je v zvezi z zastaranjem veljala določba 154. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78). V prvem odstavku navedenega člena je bilo določeno, da uvedba in vodenje postopka zaradi kršitve delovnih obveznosti zastarata v roku, ki ne sme biti daljši od enega leta, od dneva, ko je bila storjena kršitev. Enoletni zastaralni rok je bil določen tudi v prvem odstavku 142. člena pravilnika tožene stranke, ki je bil sprejet 13.12.1978. Zahteva za začetek disciplinskega postopka je bila vložena 11.7.1980, prvostopna odločba disciplinske komisije je bila izdana dne 11.8.1980, o tožnikovem ugovoru je delavski svet odločil s sklepom št. DS-327/2 z dne 26.9.1980. Iz priloženih listin sicer ni mogoče ugotoviti, kdaj je bil sklep delavskega sveta vročen tožniku, kdaj je torej postal dokončen, vendar je tožnik predlog v disciplinski zadevi vložil na sodišče prve stopnje dne 16.10.1980, kot je razvidno iz žiga sodišča prve stopnje. Navedeno pomeni, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala, ker je od najstarejše kršitve delovne obveznosti pa do dokončnosti odločbe delavskega sveta poteklo manj kot eno leto.

V reviziji tožnik ni navedel, v čem in kakšna bi naj bila kršitev takrat veljavnega 200. člena ZDR, ki je bil v tretjem delu zakona, ki je urejal delovna razmerja delavcev z delovnimi ljudmi, ki samostojno opravljajo dejavnost z osebnim delom s sredstvi v lasti občanov, oziroma civilnopravnimi in fizičnimi osebami. Sklicevanje revizije na navedeno določbo ZDR je torej brezpredmetno, ker pa revizija v tem delu ni utemeljena, tudi ne ustreza zahtevam, ki so navedene v tretjem odstavku 73. člena ZDSS.

V četrtem odstavku 55. člena ZDR, ki je veljal leta 1980, je bilo določeno, da se za odločanje o odgovornosti zaradi kršitve delovnih obveznosti delavcev ustanovi posebna disciplinska komisija. Sestava disciplinske komisije je bila določena v 111. členu takrat veljavnega pravilnika o delovnih razmerjih. Po prvem odstavku navedenega člena je disciplinsko komisijo sestavljalo sedem članov, odločala pa je v senatih treh članov (tretji odstavek navedenega člena). Ker je disciplinska komisija v zadevi zoper tožnika odločala v senatu petih članov, to ni bilo v skladu s pravilnikom.

Ker je bil senat komisije sestavljen iz več kot treh članov, to ni bila absolutna, temveč relativna kršitev postopka, ki ni vplivala na odločitev. Sicer pa revident v reviziji ne navaja, v čem bi naj bile posledice nepravilne sestave senata in kako naj bi to vplivalo na pravilnost odločitve.

V prilogi listin (B 24) je zapisnik o obravnavi, ki jo je opravila disciplinska komisija dne 29.7.1980. Iz zapisnika je med drugim razvidno, da je tožnik podal svoj zagovor.

Revident v reviziji ne utemeljuje, v čem bi naj bilo v zvezi s kršitvami posameznih delovnih obveznosti zmotno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar ta del revizije ni v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDSS. Revizijsko sodišče se sicer ne more strinjati z nekaterimi deli utemeljitve odločbe sodišča druge stopnje, vendar ugotavlja, da po uradni dolžnosti ni dolžno upoštevati kršitev materialnega prava (tretji odstavek 73. člena ZDSS v zvezi s 386. členom ZPP).

Ker v zvezi z disciplinskim ukrepom zoper tožnika niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je bilo treba v tem delu zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

V delu, ki zajema suspenz tožnika, oceno njegove delovne uspešnosti in prerazporeditve v drugo sobo, revizija ni dovoljena.

Iz prvega odstavka 73. člena ZDSS izhaja, da je zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona (to je do 13. maja 1994), dovoljeno vložiti revizijo le, če je predmet spora sklenitev ali prenehanje delovnega razmerja ali razporeditev na drugo delovno mesto. Zoper odločbo o suspenzu, oceni delovne uspešnosti in prerazporeditvi v drug prostor torej revizija ni dovoljena, zato jo je bilo treba na podlagi 392. člena ZPP zavreči. Določbe ZPP je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.