Jedro

Vzročna zveza med skritimi napakami stanovanja in in neplačilom drugega obroka kupnine ni izkazana. S tem zatrjevani razlogi za neplačilo drugega obroka kupnine niso izkazani, zato je zaključek, da je bilo prodano oziroma s stani tožnika kupljeno stanovanje za bistveno nižji znesek kupnine od primerljivih stanovanj v istem objektu, zakonit in pravilen.

Z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu, dohodek po tem zakonu pa je vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan oziroma prejet. Dohodek prejet v naravi pa se določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 4210-32571/2011 08-153-09 z dne 30. 10. 2012 tožniku v obnovljenem postopku odmeril dohodnino za leto 2009 v višini 91.650,58 EUR in navedel, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 66.217,00 EUR, znaša 24.433,58 EUR in mora tožnik, ki je po prvotni odločbi plačal dohodnino v višini 1.866,508 EUR, razliko v znesku 23.567,08 EUR plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je po tem, ko je bila tožniku z odločbo z dne 31. 5. 2010 odmerjena dohodnina za leto 2009, prvostopenjski organ izvedel za nova dejstva, na podlagi katerih bi prišlo do drugačne osnove za odmero. Nato se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na drugi odstavek 89. člena ZDavP-2 in pojasni, da je bil tožniku dne 24. 4. 2012 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2009. Po prejemu vabila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, je tožnik na zapisnik dal pripombe. V njih navaja, da ni bil seznanjen s tem, da bi A. d.d. do njega odpisal kakšno terjatev. Dogovor je bil je bil, da se drugi obrok kupnine za stanovanje nakaže šele po tem, ko bo A. d.d. odpravil napake.

Nadalje je opisan potek postopka glede predložitve dokumentacije in izjav tožnika. Obnova postopka je bila uvedena na podlagi ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora pri pravni osebi A. d.d.-v stečaju, kjer je bil opravljen nadzor poslovnih knjig in dokumentacije. O ugotovitvah je bil dne 7. 11. 2011 izdan zapisnik, dne 10. 1. 2012 pa še odmerna odločba. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A. d.d.-v stečaju dne 30. 11. 2009 z neupravičenim odpisom terjatve v višini 110.478,12 EUR tožniku omogočil pridobitev premoženjske koristi. Ker to po vsebini predstavlja drug dohodek iz 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), bi morala biti s strani pravne osebe po določbah 31. člena ZDoh-2 in 321. člena ZDavP-2 obračunana in plačana akontacija dohodnine od drugih dohodkov, kar ni bilo storjeno.

Iz ugotovitev postopka izhaja, da je bila med prodajalcem A. d.d. in tožnikom kot kupcem sklenjena pogodba o prodaji posameznega dela stavbe, katere predmet je bil del stanovanjskega objekta „B.“ in 3 parkirna mesta. Kupnina po pogodbi je znašala 335.920,54 EUR. Banka C. je dne 2. 2. 2007 prodajalcu nakazala kupnino za tožnika v višini 208.646,39 EUR. Iz poslovnih knjig in poslovne dokumentacije prodajalca A. d.d. pa izhaja, da je ta dne 30. 11. 2009 odpisal terjatev do tožnika kot kupca iz naslova plačila drugega obroka kupnine v višini 127.274,15 EUR. Po tem, ko je davčni organ od A. d.d. zahteval predložitev dokumentacije, ki bi verodostojno utemeljila pripoznanje odhodkov iz naslova odpisa kupnine za tožnika, ta ni predložil nikakršne dokumentacije, ki bi dokazovala upravičenost oziroma utemeljenost tako izkazanih odhodkov.

Tožnik je tekom postopka v okviru možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, predložil dokumentacijo in nekaj dopisov v zvezi z reklamacijami glede skupnih del stavbe, posredovanih s strani D. kot upravnika stavbe. Dodatne dokumentacije, ki bi se nanaša na reklamacije v zvezi z obravnavanim stanovanjem, ni predložil. Kasneje je predložil še izvedeniško mnenje sodnega cenilca gradbene stroke E.E. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi obširno pojasnil postopek in zavrnil pripombe tožnika (stran 3 do 7 izpodbijane odločbe). Tožnik je dne 12. 10. 2012 predložil tudi dopis A. d.d.-v stečaju z dne 2. 10. 2012, s katerim ga ta poziva, naj plača še drugi del kupnine z obrestmi. Prvostopenjski organ nato ponovno poudarja, da glede na ugotovitve postopka poslovanje tožnika z A. d.d., ni običajno ravnanje, ki velja za stranke na prostem nepovezanem trgu pri tovrstnih poslih. Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku in ob vestni in skrbni presoji dokazov ugotovil, da je bila, glede na ugotovljeno ravnanje oziroma opustitev ravnanj, resnična volja prodajalca A. d.d. v tem, da se v korist tožnika proda nepremičnine po objektivno nerazumno nižji vrednosti od pogodbeno dogovorjene. To pa je bilo storjeno tako, da prodajalec ni imel namena izterjati dela pogodbeno dogovorjene kupnine, čeprav je za to imel formalne možnosti. Tako opisana volja prodajalca je bila po treh letih dokončno izvršena tako, da je takratna zakonita zastopnica F.F. podpisala listino, na podlagi katere je bila terjatev prodajalca do tožnika kot kupca na dan 30. 11. 2009 dokončno odpisana in izbrisana iz poslovnih knjig A. d.d, kar je davčni organ nedvoumno ugotovil. Nadalje so povzete ugotovitve inšpekcijskega pregleda pri A. d.d., ki so relevantne za obravnavano zadevo (stran 9 in nadaljnje).

Kot je že rečeno, je bila resnična volja A. d.d., da tožniku proda nepremičnino po nižji vrednosti od tržne, saj je za izterjavo pogodbeno dogovorjene kupnine imela vse pravno formalne možnosti, a je terjatev v letu 2009 dokončno odpisala. Opustitev izterjave dolga in odpis terjatve je pravno formalno pokrila z zahtevkom iz naslova odprave skritih gradbenih napak, dejanskega obstoja le-teh pa nobena od strank kupoprodajne pogodbe ni uspela dokazati z verodostojnimi listinami. Posledica navedenega se kaže v dejstvu, da je tožnik dne 30. 11. 2009, ko je bila terjatev za drugi obrok kupnine dokončno odpisana, pridobil premoženjsko korist v višini 110.478,12 EUR. To pa po ZDoh-2 predstavlja drugi dohodek, ki se obdavči. Pojasnjen je tudi izračun dohodnine.

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-01-512/2012-4 z dne 28. 5. 2013 zavrnilo. Drugostopenjski organ najprej pojasni, da je bil v obravnavani zadevi dne 24. 4. 2012 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine po uradni dolžnosti, saj je bilo predhodno ugotovljeno, da so za to izpolnjeni pogoji iz 89. člena ZDavP-2. Ocenjuje, da so bila nova dejstva oziroma novi dokazi kot obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazani in je bila obnova postopka upravičena. Datum izdelave zapisnika (7. 11. 2011) je bil pravilno upoštevan kot dan, ko je začel teči subjektivni rok za uvedbo obnove postopka iz 89. člena ZDavP-2. Ker je bil sklep o uvedbi obnove izdan 24. 4. 2012, je bila obnova postopka uvedena pravočasno. Prav tako v zadevi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

Nadalje drugostopenjski organ povzame bistvene elemente pogodbe o nakupu stanovanja (pogodba o prodaji posameznega dela stavbe DROG-178/06), sklenjene dne 19. 12. 2006 med A. d.d. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem, po kateri je predmet prodaje nepremičnina - stanovanje E.M.3./D s kletjo v izmeri 205,75 m2 in tri parkirna mesta v skupni vrednosti 335.920,54 EUR. Glede na pogodbo je kupec dolžan kupnino plačati v dveh delih, in sicer prvi obrok v višini 208.646,39 EUR do 20. 1. 2007 in drugi obrok v višini 127.274,15 EUR do 30. 6. 2007. Prodajalec so zavezuje v roku 5 dni po plačilu celotne kupnine s strani Banke G. pridobiti izbrisno pobotnico in jo izročiti kupcu, nepremičnino pa bo kupcu izročil takoj po plačilu celotne kupnine (5. člen). Z dnem primopredaje preidejo na kupca vsa bremena in stroški v zvezi z nepremičnino, o primopredaji pa se sestavi zapisnik. K pogodbi je bil sklenjen aneks št. 1, v katerem je rok za plačilo drugega obroka spremenjen na 31. 12. 2007. Dne 7. 3. 2007 je bil sestavljen zapisnik o primopredaji nepremičnine, v katerem kupec izjavlja, da bo navedeno nepremičnino prevzel, našteje pa tudi posamezne vidne pomanjkljivosti prevzetega stanovanja, ki se jih prodajalec zaveže odpraviti v roku 30 dni. Dne 20. 11. 2007 je bil sestavljen ugotovitveni zapisnik iz katerega je razvidno, da se na podlagi poziva kupca zapisniško ugotavlja status odpravljenih očitnih napak iz primopredajnega zapisnika, ugotavljajo pa se skrite napake. Kupec in prodajalec ugotavljata, da kupcu ob primopredaji stanovanja ni bila izročena bančna garancija za odpravo skritih napak v garancijski dobi in zato kupec zadržuje zadnji obrok kupnine do dokončne odprave vseh ugotovljenih napak in neizvedenih del. Dne 21. 10. 2008 je tožnik na prodajalca naslovil zahtevo za takojšnjo odpravo napak, v kateri navaja, da je ponovno prejel opomin prodajne službe za dokončno plačilo, ponovno pa sporoča, da del kupnine zadržuje do odprave napak.

V tem primeru je bistveno vprašanje, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Kolikor bi se izkazalo, da je bil tožnik plačila drugega obroka oproščen neutemeljeno, mu je bil na ta način omogočen nakup končanega (vseljivega) stanovanja v izmeri 205,75 m2 s tremi parkirnimi mesti zgolj za ceno 208.646,39 EUR, kar pa, glede na to, da je povprečna cena za primerljiva stanovanja v istem objektu znašala 1.970 EUR za m2, z davčnega vidika pomeni, da je s strani prodajalca prejel druge dohodke.

Tudi po oceni drugostopenjskega organa tožnik za trditve, da je drugi obrok kupnine zadrževal zaradi neodprave skritih napak s strani prodajalca, ni predložil ustreznih verodostojnih listin. Kot davčno upošteven dogodek se namreč tako šteje le tisti, za katerega ima davčni zavezanec verodostojno listino in je ta dogodek na podlagi takšne listine knjižen v knjigovodskih evidencah. Pri tem v davčnem postopku velja, da je dokazno breme na strani zavezanca, ki mora za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze. Kot pravilen način uveljavljanja gradbenih napak šteje v izpodbijani odločbi opisan primer pod točko 3 na strani 17, kjer so se v končni fazi (že po začetem sodnem postopku) stranke dogovorile, da so vsa medsebojna razmerja, ki izvirajo iz pravde, rešena s tem, da tožeča stranka (kupec) zadrži že zadržano 5 % kupnino, tožena stranka pa mora izdelati še določeno tehnično dokumentacijo. V obravnavnem primeru pa korespondenca med pogodbenima strankama glede odprave skritih gradbenih napak ni obstajala. Listine, predložene v postopku, pa drugostopenjskemu organu potrjujejo prepričanje, da navedene gradbene napake niso predstavljale razloga za neplačilo drugega obroka kupnine. Davčni organ poslovne dogodke presoja po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer na formalnopravno opredelitev poslovnega dogodka ni vezan, kar tudi utemeljuje. Tudi če so napake na nepremičnini dejansko obstajale (glede na opisani primer na strani 17 odločbe očitno so) pa je neplačilo določenega dela kupnine mogoče doseči zgolj s pravilnim in pravočasnim uveljavljanjem oziroma reklamacijo napak. Ob neustreznem odzivu prodajalca oziroma ob neodpravi napak pa v končni fazi z vložitvijo tožbe. Za vse to pa mora obstajati pisna dokumentacija. Tožniku je bila zato s strani prvostopenjskega organa priznana pravica do zadržanja 5 % kupnine skladno s tretjim odstavkom 15. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES), kar je glede na pogodbeno ceno znašalo zgolj 16.796,00 EUR. Utemeljeno pa mu ni bilo priznano zadržanje kupnine iz naslova skritih napak, ker napak ni ustrezno uveljavljal. Nato še pojasni, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu, dohodki pa so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni z ZDoh-2 drugače določeno. Tožnik je dohodek prejel z dnem, ko je A. d.d. terjatev do njega neutemeljeno dokončno odpisal in ga za znesek 127.274,15 EUR ne terja več, to pa je bilo v letu 2009. Na navedeno ne vpliva niti datum sklenitve pogodbe, niti datum izročitve stanovanja. Bistveno je kdaj se je A. d.d. odpovedal terjatvi, saj je tedaj fizična oseba stanovanje prejela po nižji ceni, kar se šteje za dohodek v naravi. Naknadno predložen opomin pred izterjavo na ugotovljeno ne vpliva. Iz poslovnih knjig A. d.d. je bilo namreč ob inšpekcijskem pregledu razvidno, da je bila terjatev odpisana.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Povzema dejansko stanje in navaja, da A. d.d.-v stečaju od tožnika sodno uveljavlja plačilo kupnine in v delu priznava stvarne napake. Tako je zoper tožnika glede na dne 11. 1. 2013 vloženo tožbo v teku civilni sodni postopek, ki negira prejem drugega dohodka, saj A. d.d.-v stečaju zahteva plačilo 144.697,79 EUR (kupnino v višini 93.695,40 EUR in kapitalizirane obresti). Meni, da obstoj civilnega sodnega postopka dokazuje neupravičenost naloženih davčnih posledic.

Nadalje poudarja, da je odločitev prvostopenjskega organa, da se dohodek v naravi - stanovanje vključi v davčno osnovo tožnika za davčno leto 2009 napačna. V primeru, če bi držalo, da naj bi bilo stanovanje prodano pod primerljivo tržno ceno in da naj bi bil prejet dohodek v naravi, bi bil tak dohodek prejet v letu, ko je bilo stanovanje prodano oziroma s strani kupca prevzeto in bi moral biti obnovljen postopek za leto 2006 oz. 2007 in ne za leto 2009. Če pa naj bi A. d.d. del kupnine tožniku odpustil, kar iz izpodbijanega akta ne izhaja, saj se navaja, da naj bi bila resnična volja drugačna od zapisane v pogodbi in da naj bi bil dohodek prejet v naravi, pa bi bil dohodek morebiti res prejet v letu 2009, vendar v denarju in ne v naravi. Odpusta dela kupnine, ki mora biti plačana v denarju, ni mogoče opredeliti kot dohodka v naravi.

Tožnik ugovarja tudi, da davčni organ ugotovitvenega postopka glede obstoja napak ni izvedel. Od tožnika se zahteva, da dejstva, ki so mu v korist, dokazuje s pravnomočno sodbo oziroma je napoten, da dejstva, ki so mu v korist, dokazuje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Takšno stališče krši načelo zaslišanja stranke in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka in kršitev 22. člena Ustave ter krši načelo proste presoje dokazov. Pravica do sodelovanja v ugotovitvenem postopku se izvršuje v postopku, v katerem se odloča o pravicah ali obveznostih stranke in ne šele v postopku na podlagi izrednih pravnih sredstev. Tudi če bi bila odločitev odvisna od rešitve civilnega spora med A. d.d. in tožnikom, bi moral davčni organ bodisi prekiniti davčni postopek ali pa sam rešiti civilnopravno vprašanje, ne pa tožnika napotiti na uporabo izrednih pravnih sredstev.

Meni tudi, da je napačno stališče drugostopenjskega organa, da naj tožnik napak, tudi če so obstajale, ne bi ustrezno uveljavljal in se sklicuje na določbe OZ. Skladno s civilnopravnimi pravili lahko kupec med jamčevalnimi zahtevki izbira. Zato so tudi napačne navedbe, da bi moral tožnik postopati na način, kot je opisano na strani 17 izpodbijane odločbe. Poudarja, da je prvostopenjski organ navedel, da ugotovitve iz davčnega inšpekcijskega nadzora pri A. d.d.-v stečaju vplivajo na odmero davčne obveznosti tožniku in del zapisnika izdanega A. d.d. vnesel v izpodbijani akt. Meni, da takšno ravnanje krši načelo zaslišanja stranke in strankino pravico do pritožbe. Tožnik ne more biti vezan na ugotovitve in rezultat davčnega inšpekcijskega nadzora, pri katerem kot stranka ni bil udeležen in mu pravica do izjave ni bila zagotovljena. Tožniku tudi ni bilo omogočeno zaslišanje prič H.H. in I.I. Nezakonita je razlaga drugostopenjskega organa, da bi tožnik dejstva smel in moral dokazovati izključno z verodostojnimi listinami, saj ne gre za osebo iz 31. člena ZDavP-2, ki je dolžna voditi poslovne knjige in evidence. S tem se tožniku odvzema možnost dokazovanja odločilnih dejstev in pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Meni, da ni pomemben zaključek, da naj tožnik napak ne bi grajal v zadostni meri, saj je za odločitev v zadevi pomembna vrednost stanovanja oz. vrednost stanovanja z napakami, kar je objektivna kategorija. Nepravilna je ugotovitev, da naj bi tožnik z odpisom terjatve pridobil dohodek. Odpis terjatve je interna računovodska operacija, ki ne ustvarja pravic in obveznosti, ne pomeni odpusta dolga in prejema dohodka. V tem okviru je bilo zanemarjeno soglasje volj kot pravna predpostavka po 319. členu OZ, v posledici česar so dejstva napačno ugotovljena. Enako nesprejemljiva je razlaga drugostopenjskega organa, da naj opomin pred izterjavo ne bi bil relevanten, zato ker ni znano, ali je A. d.d. v svojih knjigovodskih evidencah terjatev ponovno vzpostavil. Dejstvo, da je bil tožnik z opominom z dne 2. 10. 2012 pozvan na plačilo kupnine in da je v teku civilni sodni postopek, v katerem A. d.d.-v stečaju v določenem obsegu priznava napake, v preostalem pa toži na plačilo kupnine dokazuje, da so ugotovitve glede neobstoja napak in odpusta dela kupnine nepravilne. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru gre za odmero dohodnine tožniku za leto 2009 v obnovljenem postopku. Po podatkih spisov je bil tožnik v obnovljenem odmernem postopku k sodelovanju izrecno povabljen. To je razvidno iz vabila z dne 25. 4. 2012, ki se nahaja v spisih in s katerim je bil pozvan, da se osebno ali pisno izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, le-te pa so razvidne iz priloženega (in obrazloženega) sklepa o uvedbi obnove postopka. Tožniku pa je bil v obnovljenem postopku vročen tudi del zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri A. d.d., kjer so obširno ter podrobno opisana dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na zadevo, ki je podlaga za obnovo postopka odmere dohodnine in posledično za odločanje v tem primeru. Tožniku je bila tako dana možnost, da se seznani z vsemi (zanj) relevantnimi ugotovitvami v tem postopku. Imel pa je tudi možnost predlagati dokaze ter v izvajanju svoje pravice sodelovanja v postopku ni bil prikrajšan. Sodišče tako ne vidi v tožbi zatrjevanih kršitev postopka.

Kot je navedel že drugostopenjski organ, je v zadevi bistvena ocena, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine za nepremičnino. Če tožnik plačila drugega obroka ni bil utemeljeno oproščen, je na ta način kupil končano (vseljivo) stanovanje v izmeri 205,75 m2 s tremi parkirnimi mesti zgolj za ceno 208.646,39 EUR (1.014,10 EUR/m2). Ker pa je tedaj povprečna cena primerljivih stanovanj v istem objektu znašala 1.970,00 EUR/m2, z davčnega vidika to pomeni, da je tožnik s strani prodajalca prejel druge dohodke. Iz prodajne pogodbe za nakup stanovanja, sklenjene med tožnikom kot kupcem in A. d.d. kot prodajalcem dne 19. 12. 2006 za skupno vrednost 335.920,54 EUR izhaja (4. člen), da je kupec dolžan kupnino plačati v dveh delih, in sicer prvi obrok v višini 208.646,39 EUR do 20. 1. 2007, drugi obrok v višini 127.274,15 EUR pa do 30. 6. 2007. Iz aneksa z dne 23. 7. 2007 pa je razvidno, da je bil spremenjen rok plačila drugega obroka, ki ga je bil kupec po tem dolžan plačati do 31. 12. 2007. V zapisniku o primopredaji nepremičnine, ki je bil sestavljen dne 7. 3. 2007, kupec izjavlja, da bo navedeno nepremičnino prevzel. Naštete pa so tudi posamezne vidne pomanjkljivosti prevzetega stanovanja, ki se jih prodajalec zaveže odpraviti v roku 30 dni. Šele ob sestavi ugotovitvenega zapisnika o dejanskem stanju nepremičnine dne 20. 11. 2007, izdelanega na podlagi poziva kupca stanovanja, kjer se ugotavlja status odpravljenih očitnih napak iz primopredajnega zapisnika, se ugotavljajo skrite napake, ki se pojavljajo tekom bivanja in se prvič ugotavlja zadržanje zadnjega obroka kupnine do dokončne odprave vseh ugotovljenih napak in neizvedenih del. Oba davčna organ ugotavljata, da tožnik za trditve, da je drugi obrok kupnine zadrževal zaradi (še) neodpravljenih skritih napak s strani prodajalca, ni predložil ustreznih verodostojnih dokazil (listin). Sicer je res, kot navaja tožnik v tožbi, da zanj kot fizično osebo neposredno ne velja tak standard za verodostojne listine, kot za pravne osebe. Vendar pa gre v tem primeru za poslovno razmerje med pravno osebo (A. d.d.) kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem in posledično za odpis velikega dela kupnine pri pravni osebi, zato morajo biti tudi standardi dokazovanja temu ustrezni. Sodišče pa ob tem pripominja, da mora, glede na prvi odstavek 76. člena ZDavP-2 zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. To pa pomeni, da je v davčnem postopku dokazno breme na strani davčnega zavezanca, ki mora za svoje izjave v davčnem postopku tudi predložiti dokaze. Tako je na tožniku breme, da ustrezno in verodostojno dokaže vzroke, zaradi katerih je drugi obrok kupnine za stanovanje zadržal oziroma svoje razloge, zaradi katerih ga A. d.d. za plačilo obravnavanega dela kupnine ni terjal. Ker je prvostopenjski organ ustrezno izvedel dokazni postopek in tudi navedel vse relevantne razloge za svojo odločitev (strani 3 do 9 izpodbijane odločbe) sodišče kršitev pravil dokazovanja v konkretnem primeru ne vidi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi, razen z listinami namreč ni bila izključena, obenem pa je bilo pravilno poudarjeno in pri presoji upoštevano, da imajo listinska dokazila v davčnem postopku prednost pred drugimi vrstami dokazov (77. člen ZDavP-2).

Sodišče še pripominja, da je bil dne 7. 3. 2007 med prodajalcem in kupcem sestavljen primopredajni zapisnik za stanovanje z ugotovljenimi pomanjkljivostmi, ki so bile do izdaje zapisnika dne 20. 11. 2007 očitno odpravljene. Tedaj so bile prvič navedene skrite napake in v izjavi na zadnji strani ugotovitvenega zapisnika navedeno, da kupec in prodajalec soglasno ugotavljata, da kupcu ni bila izročena bančna garancija za odpravo skritih napak, zato v ta namen zadržuje zadnji obrok kupnine. Ta navedba je tudi po presoji sodišča nelogična, saj tožnik glede na aneks k prodajni pogodbi z dne 23. 7. 2007 tedaj drugega obroka kupnine (zapadlost do 31. 12. 2007) ni bil dolžan plačati, kar potrjuje odločitev davčnih organov v tem primeru.

Glede tožbenega ugovora, da obstoj civilnega razmerja, ki je nastalo z vložitvijo tožbe A. d.d.-v stečaju zoper tožnika na Okrožno sodišč v Celju dne 11. 1. 2013, dokazuje neupravičenost naloženih davčnih posledic za tožnika sodišče ugotavlja, da je bila s strani A. d.d. terjatev do tožnika, kot je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu poslovnih knjig, odpisana. Da bi v poslovnih knjigah omenjene pravne osebe prišlo do kakršnihkoli sprememb (da bi bila terjatev ponovno vzpostavljena) ali pa bi tožnik morda poravnal preostali del kupnine, v zadevi ni niti zatrjevano, niti izkazano. Kot je navedel že drugostopenjski organ, pa v primeru, če A. d.d.-v stečaju tožnika terja za celoten znesek, to v bistvu pomeni, da gradbenih napak ne priznava. To pa je v nasprotju z navedbami, da s stani A. d.d. plačilo ni bilo zahtevano zaradi neodprave gradbenih napak. Sicer pa tudi po presoji sodišča ob upoštevanju podatkov upravnih spisov in izida ugotovitvenega postopka, ni izkazana vzročna zveza med skritimi napakami stanovanja in in neplačilom drugega obroka kupnine. S tem tudi zatrjevani razlogi za neplačilo drugega obroka kupnine niso izkazani in je zato zaključek, da je bilo prodano oziroma s stani tožnika kupljeno stanovanje za bistveno nižji znesek kupnine od primerljivih stanovanj v istem objektu, zakonit in pravilen. Ob tem je pomembno tudi to, da niti s strani A. d.d. niti s strani tožnika niso bili predloženi podatki in dokazila, ki bi verodostojno in skladno s poslovnimi običaji dokazovali, da drugi obrok kupnine utemeljeno ni bil plačan, kar vse potrjuje pravilnost zaključka, ki sta ga naredila davčna organa.

Glede na določbe ZDoh-2 so z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu, dohodek po tem zakonu pa je vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan oziroma prejet. Dohodek prejet v naravi pa se določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno (15. člen ZDoh-2). Tožnik je tudi po presoji sodišča dohodek prejel z dnem, ko je A. d.d. terjatev do njega dokončno odpisal, to pa je bilo v letu 2009. Zaradi navedenega je pravilna tudi odločitev, da je bil za tožnika obnovljen postopek odmere dohodnine za navedeno leto.

V zvezi s tožbenimi ugovori ki izpostavljajo tožbo, ki jo je A. d.d.-v stečaju zoper tožnika vložil na Okrožno sodišče v Celju dne 11. 1. 2013 sodišče pripominja še, da se v tem postopku obravnava odločba o odmeri dohodnine za leto 2009, ki je bila izdana 30. 11. 2012. Civilni postopek na podlagi omenjene tožbe pa se je začel šele z dnem vložitve tožbe, njegov izid pa je, glede na listine, ki se nahajajo v upravnih spisih, tudi še povsem negotov.

Glede na vse navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa niso utemeljene. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena. Sodišče se zato v preostalem delu, kjer so tožbene navedbe enake pritožbenim sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker sodišče tudi kršitev zakona in nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti ni našlo, je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.