Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka zoper toženko (ki je pravna oseba), nad katero je bil med pravdo začet stečajni postopek, tožeča stranka pa svoje terjatve do nje v stečajno maso ni prijavila, je materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132180/2015 s 5. 11. 2015 še v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje prva tožnica. V pritožbi povzema potek postopka in graja odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu z 11. 5. 2016. Ker je predsednik uprave tožene stranke 10. 5. 2016 z notarskim zapisom priznal, da tožeči stranki dolguje 1.800 EUR, bi morala biti izvršba dovoljena, ta pravdni postopek je bil nepotreben, sodba pa je nesprejemljiva.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ne presega 2.000,00 EUR (gre torej za spor majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo pravila 30. poglavja ZPP), se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožnica oporeka pristojnosti Okrajnega sodišča v Radovljici, kar bi utegnilo predstavljati pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Omenjena kršitev pa ni bila storjena, saj sodišče ni nepravilno odločilo, da je stvarno ali krajevno pristojno, stranke pa pristojnosti sploh niso ugovarjale (kar je predpogoj za uveljavljanje kršitve iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v pritožbi). Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

7. Pritožnica meni, da je bil pravdni postopek nepotreben, kar (celo če bi držalo) na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva1, a tudi ne drži. Ker je očitno, da pritožnica ne razume pomena sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine2, obrazloženega ugovora zoper tak sklep in njegovih posledic, ji pritožbeno sodišče še enkrat pojasnjuje, da mora sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljaviti (in postopek nadaljevati v pravdi), takoj ko mu dolžnik obrazloženo ugovarja (2. odstavek 53. člena, 2. odstavek 61. člena in 2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ) in v tem primeru mu je.

8. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta za pravilnost izpodbijane odločitve bistveni (neizpodbojni in v postopku pred sodiščem prve stopnje celo priznani) dejstvi, da je tožena stranka od 21. 3. 2017 v stečaju, tožeča stranka pa svoje terjatve ni prijavila. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka zoper toženko, nad katero je bil med pravdo začet stečajni postopek, tožeča stranka pa svoje terjatve do nje v stečajno maso ni prijavila, je torej materialnopravno pravilna. Stečajni postopek vpliva na tiste terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale pred njegovim začetkom (252. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP). Te je treba prijaviti v stečajnem postopku (1. odstavek 296. člena ZFPPIPP) in jih zaradi načela koncentracije ni dovoljeno uveljavljati izven njega3 (1. odstavek 227. člena ZFPPIPP). Pritožnica niti ne trdi, da bi bila njena terjatev ena tistih, ki jih ni treba prijaviti oziroma ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ne gre za takšno terjatev, ki je ne bi bilo treba prijaviti. Zamuda roka za prijavo terjatve (ali sploh neprijava) povzroči prenehanje terjatve (5. odstavek 296. člena ZFPPIPP).4 Ker uveljavljana terjatev ni bila prijavljena, je sodišče prve stopnje po tem, ko je (zaradi začetka stečajnega postopka) prekinjeni pravdni postopek nadaljevalo, pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je terjatev prenehala.5

9. Ostale pritožbene navedbe za odločitev o tožbenem zahtevku niso bistvenega pomena, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP); pritožnici zgolj še kratko pojasnjuje, da ne glede na naravo postopka (spor majhne vrednosti) doba 96 dni, kolikor je trajal postopek pred sodiščem prve stopnje do začetka stečajnega postopka, ni bila predolga, upoštevaje določbo 2. in 4. odstavka 289. člena Sodnega reda.

10. Ker torej pritožba ni utemeljena; kot je bilo pojasnjeno, pa tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Pravilnosti sklepa VSL I Ip 1154/2016 z 11. maja 2016 namreč v tem postopku ni več mogoče preizkušati v nobenem primeru. 2 Ker je šlo za postopek na podlagi verodostojne listine, ne izvršilnega naslova, tudi ni pravno pomembna pritožbena trditev, da je tožena stranka (dan pred odločitvijo VSL I Ip 1154/2016, torej 10. maja 2016), v notarskem zapisu “ovekovečila“ obstoj terjatve. 3 Zakon sistematično ureja položaj upnikov, katerih terjatev še ni predmet sodnega postopka, in situacijo, v kateri je terjatev že sodno uveljavljana. V obeh primerih je za učinkovanje terjatve zoper stečajnega dolžnika nujna prijava terjatve v stečajno maso. 4 Prim.: V. Balažic: Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, v: Odvetnik 59 (2013), str. 8-11. 5 In nič drugačen ni učinek opustitve prijave terjatve na tiste terjatve, ki so prisojene s pravnomočno sodbo ali za katere je postal pravnomočen sklep o izvršbi.