Jedro

Pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je, da se akt, ki se s tožbo izpodbija, prisilno izvršuje po ZUP. Z izpodbijano odločbo pa je po vsebini odločeno o dovolitvi izvršbe in načinu izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je odločeno o imetništvu znamke, in sicer z vpisom prenosa pravice v register znamk na imetnika, ki mu je s sodbo pravica priznana; to pa ni odločba, ki bi se prisilno izvrševala po določbah ZUP. Zato predlagane začasne odredbe na tej zakonski podlagi ni mogoče meritorno obravnavati. Tožnica pa ni izkazala vsebinskih pogojev za začasno odredbo iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

1. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne. 2. Odločanje o zahtevi tožnice za povrnitev stroškov postopka se pridrži do odločitve o tožbi.

Obrazložitev

Tožnica je dne 30. 6. 2008 pri tem sodišču vložila tožbo na odpravo odločbe Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) št. ... z dne 30. 5. 2008. Z navedeno odločbo je Urad odločil, da se v register znamk pri znamki št. ... vpiše naslednja sprememba: - prenos pravice imetnika B.B.B. (tožnice), na novega imetnika C.C.C. Iz navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

V tožbi tožnica uveljavlja razloge napačne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo glede vpisa spremembe nosilca znamke ter da odloči, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka. Hkrati predlaga, da sodišče na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijane odločbe glede vpisa spremembe nosilca znamke do odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi ..., tako da do tedaj ostaja tožnica nosilka znamke. Tožnica v tožbi navaja, da je toženka z izpodbijano odločbo spremenila nosilca krovne blagovne znamke C.C.C. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je sodba Okrožnega sodišča v A. ... z dne 6. 9. 2006, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v A. ... z dne 6. 9. 2007, zoper katero pa je tožnica vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS, ki se vodi pod opr. št. .... Bistveno vprašanje v predmetni zadevi je, da je novi nosilec znamke nezakonito obstoječa pravna oseba C.C.C., ki je bila z zaključkom postopka redne likvidacije ... z dne 27. 5. 1993 izbrisana iz sodnega registra, nato pa "ponovno oživela" na temelju določbe 36. člena Zakona o finančnem poslovanju s sklepom opr. št. ... z dne 21. 5. 2001 Okrožnega sodišča v A. Ponovno odprtje zaključene likvidacije je zakonsko nedopustno, zato je sklep Višjega sodišča ... z dne 7. 3. 2003 nezakonit. Po mnenju tožnice je sodba ... Okrožnega sodišča v A., ki je potrjena s sodbo Višjega sodišča v A. ... z dne 20. 9. 2007, nična iz razlogov napačne uporabe materialnega prava. Iz navedenih razlogov pa je nezakonita tudi izpodbijana odločba, ki vzpostavlja upravičenje do zadevne znamke na nezakonito obstoječ subjekt - C.C.C. Tožnica navaja, da pozna razloge za takšen potek postopka, saj gre za identično dejansko stanje, kot v zadevi, ki je bila zaključena s sodbo Vrhovnega sodišče RS ..., ki je vsebovala rešitev, naj se registracija nosilstva prve krovne blagovne znamke vrne na D.D.D., kot nespornega predhodnega nosilca zadevne znamke. Možnost, da se odstopi od prve judikatne sodbe ... je dopustna le Vrhovnemu sodišču v revizijskem postopku opr. št. .... Toženka je kršila materialno pravo, ker od tožnice, kot dosedanje imetnice krovne blagovne znamke ..., ni pridobila soglasja k spornemu vpisu nove imetnice, kot to zahteva 108/4. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), sama sodna odločba št. ... kot ugotovitvena pa navedenega vpisa ni direktno naložila toženki. Toženka je kršila pravico tožnice do zaslišanja, kar predstavlja kršitev načela varstva pravic strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnica nadalje navaja, da krovno blagovno znamko ... uporabljajo na temelju licenc, sklenjenih z dosedanjim nosilcem znamk - tožnico, podjetja iz skupine B.B.B. in E.E.E., pri katerih gre izključno za bivše članice D.D.D. Ta podjetja so konec leta 2007 skupaj zaposlovala 4800 oseb ter so imela skupni letni promet cca 350.000.000 EUR, na domačem trgu pa cca 94.000.000 EUR. Tožnici oz. podjetjem iz skupine B.B.B. in E.E.E. bi utegnila nastati ogromna materialna škoda zaradi: - možnosti D.D.D., da zahteva prepoved prodaje podjetjem iz skupine B.B.B. in E.E.E. na slovenskem trgu ter plačilo odškodnine, - možnosti zlorab s strani tretjih oseb in nezmožnosti ukrepanja, - možnosti izgube registracije krovne blagovne znamke s strani D.D.D., ker slednja kot dejansko neobstoječ subjekt nima sredstev, ne za podaljševanje registracije zadevne znamke, ne za prepovedane tožbe v primeru zlorabe znamke s strani tretjih oseb znamke, - verjetnosti izgube tržne vrednosti zadevne blagovne znamke zaradi nezmožnosti izvajanja promocijskih aktivnosti s strani neobstoječega subjekta D.D.D., - zaradi potrebe po opustitvi krovne blagovne znamke z izdelkov ter z embalaže v promocijske dokumentacije, - zaradi nujnosti pridobitve novih dragih atestov, ki se navezujejo na zadevno znamko.

Potrebo po odlogu izvršitve izpodbijane odločbe tožnica utemeljuje tudi z dejstvom, da je zoper sodbo Višjega sodišča RS ..., s katero je slednje potrdilo prvostopenjsko sodbo ..., sprožena revizija na Vrhovno sodišče RS. Dokler spor še traja, bi bilo nedopustno posegati v upravičenje tožnice oz. podjetij iz skupine B.B.B. in skupine E.E.E., ki zadevno znamko uporabljajo. Ne glede na potek sporov med nekaterimi podjetji, nastalimi iz bivših članic DDD, bo tožnica za podjetja iz skupine B.B.B. upravičena do nosilstva zadevne znamke za večino vrst izdelkov, za katere je zadevna krovna blagovna znamka ... registrirana. Do določitve teh upravičenj oz. upravičencev pa bi bilo pravno nedopustno in zelo škodljivo B.B.B. oz. podjetjem iz njene skupine in iz skupine E.E.E. prepovedovati uporabo zadevne krovne blagovne znamke ..., kar je dejanska posledica spremembe nosilstva iz B.B.B. na D.D.D. Z izpodbijano odločbo je lastnik predmetne znamke postal subjekt, ki v nobenem pogledu krovne blagovne znamke ne more uporabljati. V številnih državah po svetu pa znamko lahko uporabljajo tožnica oz. njeni licenčni uporabniki. Na domačem trgu jo posredno lahko uporabljajo, ker je omenjena krovna blagovna znamka ... homonimna znamka, torej je sestavni del firm teh podjetij. Krovno blagovno znamko ... lahko štejemo za svetovno znano znamko, ki ima za podjetja iz skupine B.B.B. in E.E.E. neprecenljivo vrednost, k čemur je največ prispevala prav tožnica. Zato je utemeljena zahteva tožnice za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta vsaj do revizijske sodbe Vrhovnega sodišča oziroma do jasne določitve o novih nosilcih v primeru razdelitve znamke po nosilcih.

Tožena stranka odgovora na predlagano začasno odredbo ni podala.

Prizadeta stranka C.C.C. v odgovoru na predlog za začasno odredbo, ki ga je podala po svojem pooblaščencu, navaja, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, ker ne izpolnjuje zakonskih pogojev, poleg tega pa pri izpodbijani odločbi ne gre za izvršitev, temveč le za vpis pravnomočne sodbe v register znamk, ki ga vodi toženka. Na podlagi 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. V konkretni zadevi je okrožno sodišče že izdalo pravnomočno sodbo opr. št. ... z dne 6. 9. 2006 o tem, da se ugotovi, da je prizadeta stranka imetnica predmetne znamke. Toženka je z izpodbijano odločbo le vpisala v register znamk, kar je pravnomočno odločilo sodišče, in pravno gledano, ta vpis ni konstitutivne narave. Pri izdaji izpodbijane odločbe ne gre za izvršitev sodbe sodišča, gre le za vpis, ki je bil že izveden, zato ga niti ni mogoče odložiti. Prav tako ni podan pogoj, da naj bi brez odložitve izvršitve tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda. Izpodbijana odločba nima nikakršnega konstitutivnega (ali dajatvenega) učinka, zato z njeno izdajo in z vpisom v register za tožnico ni nastala nobena pravna ali dejanska posledica. Pravna posledica za tožnico je nastala z že omenjeno sodbo sodišča, ki pa je že postala pravnomočna, zato ni nikakršnega razloga, da se prizadeta stranka v skladu s to sodbo ne bi vpisala v register kot imetnica predmetne znamke. Tudi razlogi za zatrjevano škodo, ki jih navaja tožnik, so povsem neutemeljeni. Res je, da je tožnica ena od udeleženk v likvidacijskem postopku prizadete stranke, vendar je to le dodatni razlog, da se mora prizadeta stranka vpisati v register, saj ne more imeti eden od udeležencev v likvidacijskem postopku privilegiran položaj nasproti ostalim udeležencem. Postopek likvidacije prizadete stranke je namenjen ravno temu, da se predmetna znamka ... ustrezno razdeli med udeležence likvidacijskega postopka, med katere spada tudi tožnica. Vpis v register nima konstitutivnega učinka, temveč le informativni učinek. Tožnica popolnoma neutemeljeno zatrjuje, da zaradi vpisa obstoja možnost izgube registracije predmetne znamke, saj naj bi prizadeta stranka ne imela dovolj sredstev za vzdrževanje te znamke. Sredstva za vzdrževanje te znamke in ostale postopke v zvezi z njo so zagotovljena in tožnica ima kot ena od udeleženk v likvidacijskem postopku vso možnost, da sodeluje pri odločanju o tej znamki. Tudi ostale trditve tožnice so neosnovane in nedokazane, namreč, da naj bi škoda nastala zaradi nujnosti pridobitve dragih atestov ter zaradi domnevne opustitve krovne blagovne znamke. Že pred leti se je prizadeta stranka vpisala kot imetnica najstarejše znamke ... št. ... (na podlagi pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišča ...), ki je tudi predmet likvidacijskega postopka, pa tožnici ni nastala nikakršna škoda. Trditev tožnice, da je od leta 1991 le ona prispevala h kakovosti in ugledu znamke ... v Sloveniji in v svetu, ne drži, poleg tega pa je to nerelevantno za upravni postopek pred toženko in zadevni postopek pred Upravnim sodiščem. Ta dejstva so se upoštevala v postopku pred sodiščem, ki se je končal s pravnomočno sodbo, da je imetnica predmetne znamke prizadeta stranka. Predlaga, da se predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne.

Tožnica je z navedeno tožbo izpodbijala še dve odločbi toženke, glede katerih je predlagala izdajo začasnih odredb (št. ... z dne 30. 5. 2008 in št. ... z dne 30. 5. 2008). Ker pa lahko tožnica z eno tožbo izpodbija en akt (35. člen ZUS-1), je sodišče tožbo razdružilo v tri zadeve in vodi tožbo zoper odločbo toženke, št. ... z dne 30. 5. 2008, pod zadevo ... in tožbo zoper odločbo toženke, št. ... z dne 30. 5. 2008, pod zadevo ....

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Tožnica se v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na 32. člen ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06). Iz 1. odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevajoč pri tem skladnost z načelom sorazmernosti, prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V 3. odstavku 32. člena ZUS-1 je določeno, da tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Z institutom začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je torej tožniku omogočeno, da ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta do pravnomočne sodne odločbe, torej sodne odločbe, s katero sodišče odloči o tožbi. Pogoj za izdajo navedene začasne odredbe je, da se akt, ki se s tožbo izpodbija, prisilno izvršuje po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Z izpodbijano odločbo pa je po vsebini odločeno o dovolitvi izvršbe in načinu izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je odločeno o imetništvu znamke, in sicer z vpisom prenosa pravice v register znamk na imetnika, ki mu je s sodbo pravica priznana; to pa ni odločba, ki bi se prisilno izvrševala po določbah ZUP. Zato predlagane začasne odredbe na tej zakonski podlagi ni mogoče meritorno obravnavati.

Sodišče je zato predlagano začasno odredbo obravnavalo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da tožnik lahko iz razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer ni izrecno predlagala izdaje začasne odredbe po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, vendar je njene navedbe mogoče razlagati, da predlaga tako drugačno ureditev spornega pravnega razmerja, da se odloži vpis spremembe nosilca znamke v registru znamk, tako da tožnica še vedno ostane nosilka predmetne znamke na območju RS.

Pri presojanju vsebinskih pogojev za začasno odredbo iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče ocenjuje, da le-teh tožnica ni izkazala.

Temeljni vsebinski pogoj za začasno odredbo je verjetna izkazanost uspeha s tožbo, kajti začasnost (odložitve izvršitve izpodbijanega akta oz.) drugačne ureditve spornega pravnega razmerja mora biti utemeljena na verjetnosti njene kasnejše stalnosti, ki bo vsebovana v pravnomočni sodni odločbi, s katero bo sodišče odločilo v upravnem sporu. V obravnavani zadevi pa tožnica tožbo utemeljuje v glavnem na zatrjevanju nezakonitosti pravnomočne sodbe, s katero je odločeno o imetništvu znamke, in v izvrševanju katere je izpodbijana odločba bila izdana. V postopku, kot je predmetni, v katerem se drug pravnomočni in izvršljiv pravni akt izvršuje, pa nezakonitosti tega akta ni mogoče z uspehom izpodbijati. S tožbo zoper odločbo o vpisu spremembe v registru se lahko uveljavljajo ugovori v zvezi z uporabo določb ZIL-1 v postopku za izdajo odločbe (108. člen), ne pa ugovori, ki se nanašajo na pravnomočno in izvršljivo (sodno) odločbo, s katero je odločeno o pravici, kot izvršilnem naslovu za odločbo po 6. odstavku 108. člena ZIL-1. Tožnica sicer tožbo utemeljuje še s sklicevanjem na nepravilno uporabo določbe 4. odstavka 108. člena ZIL-1 glede potrebnosti soglasja dosedanjega imetnika pravice za vpis spremembe v register. S takimi tožbenimi navedbami pa ni mogoče verjetno utemeljiti uspeha s tožbo, kajti razlaga zakonske določbe 4. odstavka 108. člena ZIL-1, kot jo ponuja tožnica, po mnenju sodišča ni pravilna; 4. odstavek 108. člena ZIL-1 je namreč treba razlagati, da soglasje dosedanjega imetnika za vpis zahtevane spremembe v register ni potrebno v primeru, če vlagatelj predloži kakšno drugo dokumentacijo, iz katere je razvidna pravna podlaga za vpis spremembe; kot drugo dokumentacijo pa je po oceni sodišča šteti tudi pravnomočno sodbo (kot je bila izdana v predmetni zadevi). Glede na povedano po oceni sodišča tožnica ni verjetno izkazala možnosti uspeha s tožbo, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Nadaljnji pogoj za ureditveno začasno odredbo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 je verjetno izkazana potreba po predlagani začasni drugačni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja. Ta mora izhajati med drugim iz predloga drugačne začasne ureditve, kot je podan, in ki mora biti tak, da je z njim mogoče doseči namen začasne odredbe, ki je v tem, da se zaradi učinkovitosti sodnega varstva prepreči pravni učinek izpodbijane odločbe. V konkretni zadevi je izpodbijana odločba dokončna, zaradi česar je na njeni podlagi mogoča njena izvršitev, v konkretnem primeru vpis v register. Iz določb Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) ne izhaja, da bi bila za vpis v register potrebna pravnomočna odločba in da bi se vpis v register izvršil šele na podlagi pravnomočne odločbe. Tožnica pa te okoliščine, da tak vpis, katerega odložitev predlaga, še ni bil izvršen, v predlogu niti ni zatrjevala, niti tega ni izkazala, s tem pa ni izpolnjen še eden od zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Na strani tožnice je tudi, da verjetno izkaže težko popravljivo škodo kot naslednji vsebinski pogoj izdajo navedene začasne odredbe.

Po oceni sodišča tožnica v zadevi tudi ni verjetno izkazala težko popravljive škode. Tožnica navaja, da bi njej oziroma podjetjem iz skupine B.B.B. in E.E.E. utegnila nastati ogromna materialna škoda zaradi različnih okoliščin, ki so bodisi na strani D.D.D., ali na strani tretjih oseb, ter zaradi možnosti izgube registracije krovne blagovne znamke in verjetnosti izgube njene tržne vrednosti in zaradi nujnosti pridobitve novih dragih atestov, ki se navezujejo na predmetno znamko.

Sodišče ocenjuje, da zgolj sklicevanje tožnice, da bi ji utegnila nastali ogromna materialna škoda zaradi različnih okoliščin, ki jih navaja, pri čemer tožnica škode ni utemeljila s konkretnimi dejstvi in za to ni predložila ustreznih dokazov, ne izkazuje nastanka težko popravljive škode, kar kot pogoj izhaja iz določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Škoda namreč ne more biti opredeljena s splošnimi navedbami in trditvami o negativnih posledicah in bi morala tožnica navesti okoliščine, ki bi omogočale presojo o tem, ali bo škoda verjetno nastala ter bo težko popravljiva. Težko popravljiva škoda pa je tista, ki bi jo bilo pozneje, v kolikor bi nastala, če bi tožnik s tožbo uspel, nesorazmerno težko popraviti.

Sodišče še pripominja, da je v konkretni zadevi tožnica predlagala odložitev oziroma začasno ureditev spornega pravnega razmerja za čas do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi ... (o reviziji, ki jo je tožnica vložila zoper pravnomočno sodbo opr. št. ...), tako da do tedaj tožnica ostaja nosilka predmetne znamke na območju Republike Slovenije. Glede na citirane določbe 32. člena ZUS-1 in glede na njihov namen, ki je v suspenzivnosti učinka izvršitve izpodbijanega akta za čas trajanja upravnega spora zaradi zagotovitve učinkovitosti sodnega varstva, bi se tudi sicer z začasno odredbo lahko odložilo izvršitev izpodbijane odločbe oziroma začasno uredilo sporno pravno razmerje le za čas do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu in torej ne za čas, kot predlaga tožnica, to je do odločitve o reviziji zoper pravnomočno sodno odločbo.

Ker v zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Odločanje o zahtevi tožnice za povrnitev stroškov postopka si je sodišče pridržalo do odločitve o tožbi (4. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07, ZPP-UPB3, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).