Jedro

Zakon poleg nakupa in sprejema v zastavo inkriminira tudi vsakršno drugo obliko pridobitve oziroma t. i. splošno obliko pridobitve, v katero so zajeta tudi vsa ravnanja, ki sicer ne ustrezajo tipiziranim pravnim poslom in jih torej niti ni mogoče opisati drugače kot s splošnim pojmom pridobitve.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve sedmih kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za vsako izmed sedmih dejanj mu je določilo kazen dva meseca zapora in mu nato izreklo enotno kazen eno leto zapora, ki se izvrši tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist, ki ga mora obsojenec opraviti v obdobju enega leta od izvršljivosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo oziroma povrnitev stroškov kazenskega postopka.

2.Obsojenec in njegov zagovornik sta zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik pa še dopolnitev zahteve. Obe zahtevi sta po uvodnih navedbah vloženi zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve ustavnih pravic z identičnim predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3.Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevi in predlagala njuno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se je o njem obširno izjavil in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5.Vrhovno sodišče se uvodoma pridružuje opažanju vrhovne državne tožilke, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti obeh vložnikov v vseh odločilnih delih enaki in se razlikujeta le v nebistvenih podrobnostih, zaradi česar terjata enovit odgovor. Težišče obeh zahtev je v uveljavljanju kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, na katero vložnika smiselno navezujeta še zatrjevanje kršitev 22., 28. in 29. člena Ustave RS. Vložnika uveljavljeno kršitev utemeljujeta z zelo obširnimi in deloma ponavljajočimi se navedbami, katerih srž je v zatrjevanju odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka

načina pridobitve

premične stvari, pridobljene s kaznivim dejanjem. Sodišču prve stopnje očitata, da je v abstraktni del opisa vključilo le zakonski znak "pridobil" in izpustilo prilastek (pravilno: prislovno določilo načina) "si kako drugače". Navedeno prislovno določilo po stališču vložnikov vzpostavlja analogijo

intra legem

, ki zahteva navedbo načina pridobitve stvari v konkretnem delu opisa dejanja tako, da bo ta v skladu z vrednostnim merilom (

tertium comparationis

) v odločilnem primerljiv z ostalimi v zakonu naštetimi načini pridobitve. Tega sodišče po stališču vložnikov ni storilo, saj dejanski opis vsebuje zgolj navedbo, da si je obsojenec stvari pridobil na neugotovljen način, kar ne pomeni konkretizacije načina pridobitve, pač pa ustvarja novo in prazno alternativno dispozicijo, ki jo v nasprotju z načelom razločnosti (

lex distincta

) ni mogoče ločiti od preostalih alternativnih dispozicij.

6.S tako zastavljenimi očitki vložnika ne moreta uspeti. Zakonsko besedilo prvega odstavka 217. člena KZ-1 določa tri alternativne izvršitvene načine: (i) pridobitev, (ii) razpečanje ali (iii) prikritje premične ali nepremične stvari, za katero storilec ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Pridobitev, ki se očita obsojencu, pomeni sprejem stvari v neposredno ali posredno posest s soglasjem prejšnjega posestnika oz. imetnika, ki je bodisi storilec izhodiščnega kaznivega dejanja bodisi tisti, ki je stvar pridobil od storilca.

Odločilno je, da storilec sprejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal, pri čemer gre lahko za pridobitev v lastniško posest (

cum animo domini

) z nakupom ali nelastniško posest s sprejemom stvari v zastavo. Zakon poleg nakupa in sprejema v zastavo inkriminira tudi vsakršno drugo obliko pridobitve oziroma t. i. splošno obliko pridobitve,

v katero so zajeta tudi vsa ravnanja, ki sicer ne ustrezajo tipiziranim pravnim poslom in jih torej niti ni mogoče opisati drugače kot s splošnim pojmom pridobitve. Vrhovno sodišče je v podobnih primerih že presodilo, da morata biti v opisu dejanja določno zatrjevana storilčev sprejem stvari v posest in njegovo zavedanje, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa potrebno, da bi bil podrobno opisan tudi način pridobitve.

7.Tej zahtevi je v obravnavani zadevi zadoščeno v opisih vseh sedmih kaznivih dejanj, saj je v vsakem izmed njih navedeno, (i) da je obsojenec registrski tablici pridobil (sprejel v posest) bodisi od neznane osebe bodisi na neugotovljen način, (ii) da sta bili tablici predhodno odtujeni z osebnih vozil, ki so označena z navedbo znamke, registrske številke in lastnika ter (iii) da se je obsojenec pri pridobitvi zavedal, da so tablice pridobljene s kaznivimi dejanji, saj jih v nobenem primeru ni pridobil na podlagi vnaprej predpisanega upravnega postopka pred pristojnim upravnim organom. Na povzeti način opisano splošno (netipsko) obliko sprejema protipravno pridobljene stvari v posest je mogoče razločiti od drugih izvršitvenih načinov (

lex distincta

), hkrati pa konkretizacija (individualizacija) stvari ter časovnih in krajevnih okoliščin njihove predhodne odtujitve povsem zadoščajo za konkretizacijo opisa dejanja, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. V zvezi z nadaljnjim očitkom o odsotnosti konkretizacije subjektivnih elementov kaznivega dejanja je vložnika potrebno napotiti na utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da so notranja subjektivna dejstva v opisu dejanja zadostno opredeljena že s sklicevanjem na zakonske prvine. Ta dejstva namreč niso neposredno zaznavna, nanje pa je mogoče sklepati iz posrednih dokazov (indicev), ki jih sodišče v okviru dokazne ocene navede v razlogih sodbe in ne sodijo v sodbeni izrek.

8.Zaradi navedenega vložnika tudi ne moreta uspeti z obširnimi izvajanji o po njunem neupravičeni diskreditaciji komentarja posebnega dela KZ-1 dr. Mitje Deisingerja in sklicevanju na komentar posebnega dela KZ-1 mag. Karin Merc, ki ji očitata neustrezno naslanjanje na nemško literaturo kljub drugačnemu zakonskemu besedilu 217. člena KZ-1 in § 259 nemškega KZ (StGB). Že sodišče druge stopnje je vložnikoma na enako pritožbeno navedbo pravilno odgovorilo, da komentarji zakonov in druga dognanja pravne stroke sodišča neposredno ne zavezujejo, ker niso formalni pravni vir, lahko pa so vir argumentov, ki jih sodišče ocenjuje z vidika njihove kakovosti in prepričljivosti.

V zvezi s sklicevanjem na komentar dr. Deisingerja je poleg tega Vrhovno sodišče vložniku že v zgoraj navedeni zadevi I Ips 64548/2021 z dne 11. 4. 2024 (točka 10) pojasnilo, da napačno povzema vsebino komentarja, iz katerega izhaja, da mora biti pri kaznivem dejanju prikrivanja podana ena izmed primeroma naštetih izvršitvenih oblik,

ali pa, kot v obravnavani zadevi, splošna oblika pridobitve

.

9.Zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, načela zakonitosti (28. člen Ustave RS) in pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave RS) zato niso podane.

10.Prav tako ni podana zatrjevana kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki naj bi izvirala iz drugačne odločitve o istem pravnem vprašanju konkretizacije načina pridobitve v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 44533/2021 z dne 11. 1. 2023. Pritrditi je stališču vrhovne državne tožilke, da zgolj drugačna odločitev prvostopenjskega sodišča v drugi zadevi ne pomeni, da je sodišče v obravnavani zadevi prekršilo obdolženčevo pravico iz 22. člena Ustave, saj takšna (nepravnomočna) odločitev ne pomeni enotne sodne prakse in ne zavezuje prvostopenjskega sodišča, ki odloča v konkretni zadevi. Vrhovno sodišče po vpogledu v podatke elektronskega vpisnika (iK sistema) ob tem dodaja, da je bila citirana sodba razveljavljena s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 44533/2021 z dne 7. 12. 2023, v ponovljenem postopku pa je bila izdana obsodilna sodba.

11.Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidna ustrezna presoja pritožbenih navedb, ki se nanašajo na konkretizacijo zakonskega znaka pridobitve,

uporabo znanstvenih komentarjev

in zatrjevano kršitev načela enakega varstva pravic zaradi drugačne odločitve drugega sodišča v primerljivi zadevi,

zato navedba, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo prvega odstavka 395. člena ZKP, ni utemeljena.

12.Navedba v zvezi z neobrazloženostjo očitka o obsojenčevem zavedanju, da so bile registrske tablice odtujene, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča nerazumljiva, saj se je obsojencu očitalo zgolj zavedanje, da so bile tablice pridobljene s kaznivim dejanjem.

Enako nerazumljiva je tudi navedba, da iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, ali so bila obsojenčeva ravnanja usmerjena k zasledovanju nenačrtovane pomoči storilcu predhodnega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v nasprotju s posplošenimi zatrjevanji v zahtevah za varstvo zakonitosti podrobno obrazložilo svoje dokazne zaključke glede vseh elementov krivde, vključno z zavestjo o protipravnosti in naklepom, pri čemer je zavestno in voljno sestavino direktnega naklepa obrazložilo v povezavi z vsemi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja.

Podrobno je obrazložilo, da je obsojenec zavestno in hote sprejel v posest registrske tablice, za katere je vedel, da so bile pridobljene s kaznivimi dejanji, to pa je storil zato, ker zaradi odvzema vozniškega dovoljenja ni mogel registrirati osebnih vozil, ki jih je uporabljal, zato ni mogoče sprejeti trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da kazenskopravni očitek v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe temelji zgolj na objektivnem posestnem stanju. Nadaljnja izvajanja o neoklasično-finalističnem konceptu kaznivega dejanja, v skladu s katerim o objektivnem pomenu ravnanja ni mogoče sklepati brez vključitve naklepa v bit kaznivega dejanja, se posledično izkažejo za brezpredmetna.

13.Z vztrajanjem pri zagovoru, da si je obsojenec tablice izposodil, ker avta ni mogel registrirati, oziroma, da jih je pridobil zaradi začasne uporabe, do česar se je sodišče prve stopnje sicer podrobno opredelilo,

vložnika ne presežeta uveljavljanja izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14.Obsojenčev zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni odprl vprašanj razmerja med pojmoma "premičnina" in "javna listina", razmerja med kaznivim dejanjem prikrivanja in drugimi kaznivimi ravnanji ter zatrjevane protiustavnosti prvega odstavka 217. člena KZ-1, zato Vrhovno sodišče teh navedb zaradi njihove materialne neizčrpanosti (peti odstavek 420. člena ZKP) ni preizkušalo.

C.

15.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

16.Obsojenec je prejemnik denarne socialne pomoči, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

17.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki Barbara Zobec, Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok in Maja Baškovič. Vrhovni sodnik mag. Aleksander Karakaš je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

-------------------------------

1K. Merc: 217. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - posodobljena izdaja (ur. D. Korošec et al.), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 632-633. Enako v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 30336/2019 z dne 22. 4. 2021.

2Prim. M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem - Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 432.

3Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 64548/2021 z dne 11. 4. 2024 (točki 9 in 10) in I Ips 30336/2019 z dne 22. 4. 2021 (točka 15).

4Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 19627/2013 z dne 16. 5. 2025, I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023 (točka 15 razlogov), I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 in številne druge.

5Prim. M. Pavčnik, Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 253.

6M. Deisinger, navedeno delo, str. 432.

7Točki 7 in 8 razlogov sodbe sodišča druge stopnje.

8Točka 9 razlogov sodbe sodišča druge stopnje.

9Prav tam.

10Povsem enak odgovor je zagovornik prejel že v 12. točki sodbe sodišča druge stopnje.

11Točke od 13 do 16 razlogov sodbe sodišča prve stopnje.

12Točka 13 razlogov sodbe sodišča prve stopnje.

*********************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA MAG. ALEKSANDRA KARAKAŠA

Povezava na PDF dokument

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 217, 217/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.