Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba kot posojilna ni bila izpolnjena. Ali je morda šlo za kakšno drugo pogodbo med strankama, pa ni moglo ugotavljati, ker je tožnik vztrajal, da je bil denar izročen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.893,82 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1996 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 128,85 EUR mesečno od 1.1.1996 dalje do plačila v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke na dan plačila. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 60.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje zaradi "kršitve pravdnega postopka, zmotne, nepopolne in pristranske ugotovitve dejanskega stanja". Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Navaja: Sodišče bi ne smelo njegovih pričevanj obravnavati ločeno, temveč v kontekstu, saj je že na prvem zaslišanju povedal, da je toženec vračilo starega dolga pogojeval z dodatnim posojilom. Sodišče je kljub predloženim dokazom za dokaze jemalo le izjavo toženca. Nedopustno je, da sodišče razsoja zgolj na podlagi laži in klevet in izniči veljavni dokaz o sklenjenem poslu, tj. obojestransko podpisano posojilno pogodbo, ki se po veljavnih običajih šteje za izpolnjeno.

Toženec si je vsevprek sposojal denar, v sodnih postopkih pa se obnaša tako kot v njegovem primeru, češ da posojila ni prejel oziroma da gre za simulirane posle za obresti po nekakšnih prejšnjih pogodbah. Sodišče ni upoštevalo, da je veljavna posojilna pogodba podpisana v trenutnem izvršilniku. Toženec je ob trenutku podpisa pogodbe dobil denar na roke, sicer pogodbe kot izkušen podjetnik gotovo ne bi podpisal. Toženec ni dokazal, da vtoževani dolg predstavlja obresti iz posojilne pogodbe z dne 1.4.1993. Niti teoretično niti računsko ni prikazal, kako priti do zneska 6.600,00 DEM. V spisu III P... sta aneksa k pogodbi z dne

1.4.1993, iz katerih je razvidno, da je toženec ob podpisu aneksov že izplačal obresti po omenjeni pogodbi, torej iz tega naslova ni dolgoval nič. Dolg je bil tožencu posojen zato, da bi v nekaj mesecih dokončal začeti posel in nato vrnil dolg po pogodbi. Logično je, da sovpadajo datumi vtoževane pogodbe z datumom pravde III P ..., saj je v tem času potekel rok za vračilo dolga po pogodbi z dne 1.4.1993. Terjal je vračilo. Ker toženec denarja ni imel, je povpraševal po dodatnem posojilu. Sporazumno rešitev sta pač našla ravno 1.4.1995. Če bi šlo pri pogodbi z dne 1.4.1995 le za prenos obresti pogodbe z dne 1.4.1993, bi toženec gotovo terjal podaljšanje pogodbe z dne

1.4.1993, ko je pogodbo dne 1.4.1995 podpisal. V nadaljevanju nato vztraja pri tem, da je denar posodil. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da posojilo ni bilo dano, torej, da denar ni bil izročen. Ker je tožnik vztrajal, da je izročil denar, sodišče prve stopnje ni moglo ugotavljati, ali morda med strankama velja, kakšna druga pogodba (čl. 212 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ko je toženec trdil, da je pogodba navidezna, taka pogodba sicer med strankama nima učinka (člen 66/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika), vendar pa lahko velja tista pogodba, ki je z navidezno prikrita (člen 66/2 ZOR). Ker pa je tožnik vztrajal, da pogodba ni navidezna, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da pogodba kot posojilna ni bila izpolnjena, ker posojilo ni bilo dano, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tako je odločilnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da denar ni bil izročen, ker naj bi v pogodbi zapisani znesek predstavljal obresti iz posojilne pogodbe z dne

1.9.1993 v zvezi z zneskom 26.240 CHF. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno o tem, zakaj tako šteje, obrazložilo.

Povedalo je, zakaj je verjelo tožencu, ne pa tistemu, kar je zapisano v pogodbi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema te razloge. Dokazna ocena je namreč stvar sodišča, ki odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo, dokazna ocena pa je trdna in prepričljiva (čl. 8 ZPP).

Ko tožnik v pritožbi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z njegovim zaslišanjem, mu ni mogoče pritrditi, češ da je sodišče izjavo obravnavalo ločeno.

Pravilno je ugotovilo, da je tožnik najprej izpovedal (list. št. 39), da je toženec prosil za ponovno podaljšanje oz. za dodatno posojilno pogodbo, sicer mu tudi prejšnjega zneska ne bo mogel vrniti, nato pa, da ga je toženec klical in da rabi denar za dobičkonosen posel (list. št. 63). Ne glede na to, pa tudi če bi držalo to kar trdi tožnik, tudi ni pojasnil, zakaj se je odločil, da tožencu tudi še po letu 1992 še vedno posoja denar. Kot namreč izhaja iz prilog v spisu (pod C, vendar neoznačeno, pri B1 - 6 C6), je tožnik

4.5.1992 ovadil toženca zaradi goljufije, 28.9.1992 pa je bila ovadba zavržena. Kot izhaja iz podatkov v spisu, toženec denarja tožniku ni vrnil po tem datumu. Nerazumljivo je torej, da bi (kot trdi tožnik) kljub temu v letu 1993 tožencu posodil še večjo količino švicarskih frankov, ko tudi tega ni vrnil, pa še sedaj vtoževanih 6.000 DEM. Tako ravnanje ni v skladu z življenjsko izkušnjo. Spredaj zapisanega sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, pritožbeno sodiče pa z zapisanim ne spreminja dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji. Gre le za odgovor na pritožbene trditve in za razloge pritožbenega sodišča o tem, zakaj pritožbene trditve niso prepričljive in zakaj verjame tistemu, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje.

S tem je odgovorjeno na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Tako je bilo torej treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).