Jedro

Čeprav sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve delovne obveznosti, pa te ne more spreminjati, če je dejanski stan storjene kršitve skladen z opisom kršitve o internem aktu oziroma, če sodišče ne ugotovi drugačnega dejanskega stanja. Sodišče pa tudi v primeru, če ugotovi elemente težje kršitve, od tiste za katero je bil delavec spoznan za odgovornega, ne more kršitve prekvalificirati v težjo.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.9.1991, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti po 58. točki 9. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti, ker je gostom izstavljal neregistrirane račune, ter sklep sveta tožene stranke, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep disciplinske komisije in odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna priznati in izplačati vse pravice iz dela za obdobje od 15.11.1991 do 1.6.1992. Drugostopenjsko sodišče je na pritožbo tožene stranke odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Drugostopenjsko sodišče meni, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti iz 4. točke 13.člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti, za katero je predviden izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja in da v tem primeru ni treba ugotavljati motenj, ki bi jih povzročila kršitev in ki bi naj bile pogoj za izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Drugostopenjsko sodišče meni, da je sodišče prve stopnje nezakonito poseglo v sporne sklepe disciplinskih organov.

V reviziji tožnik uveljavlja vse razloge iz 385. člena zakona o pravdnem postopku in predlaga, da sodišče izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne oziroma da se pritožbi deloma ugodi in tožniku izreče javni opomin. Tožnik predvsem meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je bil spoznan za odgovornega kršitve delovne obveznosti po 58. točki 9. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti, ker je izstavljal neregistrirane račune. Ni se mu očitalo, da ni registriral računov ali da jih sploh ni izstavil, kar je kršitev po 4. točki 13. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku), saj sklep disciplinske komisije z dne 11.9.1991, ki ga je sodišče potrdilo, izrecno temelji na 58. točki 9. člena pravilnika, ne pa na kršitvi po 13. členu. Po mnenju tožnika gre za kršitev načela prepovedi reformatio in peius. Tožnik še opozarja, da po 9. členu pravilnika izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja ni obvezen, po 13. členu pa je.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik utemeljeno opozarja na sklep disciplinske komisije, s katerim je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti po 58. točki 9. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti, ker je dne 9.8. in 10.8.1991 izstavljal gostom neregistrirane račune. Taka kvalifikacija tožnikove kršitve je tudi skladna z direktorjevo zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka z dne 13.8.1991, v kateri se tožniku očita kršitev delovne obveznosti, ker naj bi v času od 3.8. do 10. 8. 1991 izstavljal gostom neregistrirane račune, kar pa predstavlja hujšo kršitev delovne obveznosti po 58. točki 9. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti. Po citirani določbi pravilnika se ta hujša kršitev stori z neizstavljanjem registriranih računov gostom. Sodišče res ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve, vendar pa te ne more spreminjati, če je dejanski stan storjene kršitve skladen z opisom kršitve v pravnem aktu, oziroma če sodišče ne ugotovi drugačnega dejanskega stanja. V danem primeru sodišču ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kršitve, kot je bila tožniku očitana in za katero je bil spoznan za odgovornega, saj razen, da je prebralo listine, ni izvajalo drugih dokazov. Sodišče pa tudi v primeru, če ugotovi elemente hujše kršitve od tiste, za katero je bil kršitelj spoznan za odgovornega, ne more kršitve prekvalificirati v hujšo, če v tej smeri ni pritožbe. Kršitev delovne obveznosti določena v 4. točki 13. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti je nasproti tisti, za katero je bil tožnik spoznan za odgovornega, težja. Razen tega pa je tudi dejanski stan te kršitve drugačen, na kar tožnik utemeljeno opozarja v reviziji.

Iz navedenega izhaja, da je drugostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (13. točka 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku), ko pri svoji odločitvi izhaja iz predpostavke, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 4. točki 13. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti, ker za tak zaključek v spisih ni podlage. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določbe 1. odstavka 394. člena zakona o pravdnem postopku razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena zakona o pravdnem postopku.

Zakon o pravdnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).