Jedro

Če toženec poroštvene izjave pred podpisom ni prebral, je ravnal neskrbno pri oblikovanju svoje izjave volje, kar pa ga ne razbremenjuje z njo prevzete obveznosti.

Sklenitev sodne poravnave glede uveljavljene terjatve med upnikom in glavnim dolžnikom sama zase še ne bi imela za posledico prenehanja obveznosti drugega solidarnega dolžnika – poroka. Takšna posledica bi zanj nastopila (še)le v primeru, ko bi bila solidarna obveznost, na katero bi se nanašala, tudi popolnoma izpolnjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 19.347,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da je že v odgovoru na tožbo priznal, da je podpisal poroštveno izjavo, je protispisna. Toženec je vseskozi zatrjeval, da je res nekaj podpisal, ni pa to bila poroštvena izjava, saj je to listino, ki jo je glavni dolžnik uporabil kot poroštveno izjavo, podpisal bolj v šali, vsekakor ne s potrebnim zavedanjem, da prevzema kakršnokoli odgovornost. Toženec pred podpisom obravnavane listine ni nikoli prebral in ni vedel niti mogel vedeti, kaj podpisuje, prav tako je bil že takrat izredno slabega finančnega stanja. Pri glavnem dolžniku je bil zaposlen, kar dokazuje, da ni imel razloga, da bi bil pri podpisu posebej pozoren, saj je šlo zgolj za preizkus medsebojnega zaupanja med delavcem in delodajalcem. A. S. je izkoristil toženčevo zaupanje, zato je sporna izjava, ki tudi ni bila overjena, nična. Sodišči sta preveč verjeli tožniku; iz spisa ne izhaja, da bi toženec kadarkoli pristopil kot solidarni porok h kakršnikoli obveznosti A. S. Tožnik kot strokovnjak na področju sklepanja leasing pogodb ni ravnal zadosti skrbno; pred odobritvijo kakršnihkoli denarnih sredstev glavnemu dolžniku bi moral preverjati, ali je toženec zares podpisal poroštveno izjavo in ali je bil seznanjen s tem, kaj podpisuje, ter ali je sploh plačilno sposoben. Zaradi nestrokovnega in nedoslednega ravnanja tožnika toženec ne more in ne sme nositi škodljivih posledic. Priča G. je izpovedal, da so pri leasing pogodbah sklepali tudi premoženjska zavarovanja, pri čemer tožnik ni predložil nobenega dokaza, ali je bilo v konkretnem primeru takšno zavarovanje sklenjeno. Toženec utemeljeno dvomi, da ni tožnik že dosegel poplačila iz sporne pogodbe, in sicer od zavarovalnice. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno presodili izpovedbi toženca in glavnega dolžnika ter prišli do zmotnega sklepa, da je poroštvena izjava veljavna. Poleg tega sta v celoti prezrli predložene pisne izjave glavnega dolžnika. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, saj pri podpisu sporne listine toženec ni imel potrebne pravno zavezujoče volje. Poleg tega je glavni dolžnik izpovedal, da je s tožnikom sklenil poravnavo, na podlagi katere je mesečno dolžan odplačevati določen znesek; tožnik je torej privolil v novacijo leasing pogodbe. Toženec opozarja, da ima sodna poravnava, ki jo je s tožnikom sklenil glavni dolžnik, vpliv na pravno razmerje med njim in tožnikom, saj ta ne more biti dvakrat poplačan. Na takšen način bi tožnik neupravičeno obogatel, kar je v nasprotju z osnovnimi načeli pravnega sistema. Sodišče tega ni preverjalo, čeprav je toženec to predlagal. Konkretna pravda je nedopustna, saj je glede zahtevka že sklenjena sodna poravnava.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), izhaja, da je toženec podpisal Poroštveno izjavo z dne 22. 1. 1998 (v nadaljevanju Poroštvena izjava), pri čemer je vedel, da podpisuje listino, s katero prevzema solidarno poroštveno jamstvo za obveznosti iz Pogodbe o leasingu št. 0997/LO z istega dne.

Precej

obširne revizijske kritike dokazne ocene izpovedbe toženca in zaslišanih prič ni moč upoštevati; takšne navedbe (lahko) pomenijo zgolj izpodbijanje (problematiziranje) na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja.(1) Iz istega razloga je neutemeljeno (večkratno) revizijsko zatrjevanje tako imenovane protispisnosti; ta procesna kršitev je namreč podana (zgolj) takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume (tolmači) drugače kot stranka. Ne drži, da sta sodišči nižjih stopenj v celoti prezrli v postopku predložene pisne izjave glavnega dolžnika A. S.,(2) pri čemer pa velja pripomniti, da sodišče ni zavezano k izrecni obrazložitvi presoje tudi tistih dokazov, ki niso (bili) pomembni za njegovo odločitev .

6. Upoštevajoč zgoraj povzete (relevantne) dejanske ugotovitve, je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišč nižjih stopenj, da Poroštvena izjava ni neveljavna; toženčeva volja je (bila) izražena pravno relevantno in zavezujoče. Da bi bila sporna izjava dana v okoliščinah, iz katerih bi izhajalo, da ta ni (bila) resna,(3) toženec ni dokazal. Glede na njegove ugovore, pri katerih vztraja ves čas postopka, je treba posebej poudariti, da neizjavljena volja (tako imenovani miselni pridržek – reservatio mentalis) že zaradi svoje narave ne more imeti pravnih učinkov. Če toženec Poroštvene izjave pred podpisom res ni prebral, kot trdi, je ravnal neskrbno pri oblikovanju svoje izjave volje, kar pa ga ne razbremenjuje z njo prevzete obveznosti; povsem zgrešeno pa je revizijsko opozarjanje, da naj bi neskrbno ravnal tožnik. Toženec je torej solidarni porok za obveznost (glavnega dolžnika) A. S. iz Pogodbe o leasingu št. 0997/LO z dne 22. 1. 1998 in je (tudi on) dolžan plačati uveljavljano terjatev tožnika (

997.

člen in tretji odstavek 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR(4) )

7. V zvezi z revizijskimi navedbami o (možnem) poplačilu uveljavljane terjatve s strani zavarovalnice je treba pojasniti, da toženec ustreznih trditev v tej smeri v postopku pred sodiščema nižjih stopenj ni podal, zaradi česar ugotavljanje te okoliščine ni bilo mogoče. P

ravdni postopek namreč temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) ,(5)

kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Toženec mora torej navesti dejstva (in predlagati dokaze zanje), na katera opira svoje ugovore, ki vsi spadajo v njegovo trditveno (in dokazno) breme.(6) Pri tem revizijsko sodišče opozarja, da izpovedba priče –

torej del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti –

ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Povedano velja tudi za revidentove trditve o obstoju sodne poravnave glede uveljavljane terjatve, ki naj bi jo s tožnikom sklenil glavni dolžnik,(7) pri čemer Vrhovno sodišče poudarja, da sklenitev takšne sodne poravnave sama zase še ne bi imela za posledico prenehanja obveznosti drugega solidarnega dolžnika –

toženca v tej pravdi (in torej ne bi preprečevala tožnikove tožbe za njeno poplačilo zoper njega). Takšna posledica bi za toženca nastopila (še)le v primeru, ko bi bila solidarna obveznost, na katero bi se nanašala (tudi) sodna poravnava med upnikom in glavnim dolžnikom kot solidarnim (so)zavezancem, tudi popolnoma izpolnjena (primerjaj prvi odstavek 414. člena ZOR). Pri tem ni moč prezreti, da je toženec na zadnjem naroku za glavno obravnavo izrecno izjavil, da višina terjatve ni (več) sporna.

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Kršitev 8. člena ZPP je podana (le) v primeru neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje ta določba (torej kadar dokazna ocena ni vestna in skrbna ter analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).

Op. št. (2): Primerjaj predzadnji odstavek na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (3): Dodati velja, da se za presojo, ali je izjava volje dana resno, upoštevajo objektivna merila.

Op. št. (4): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (5): Navedeno pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Op. št. (6): Sodišče ne le, da ni dolžno, temveč ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje .

Op. št. (7): Toženec je v zvezi s tem navedel zgolj to, da iz pisne izjave glavnega dolžnika izhaja, da je zaposlen in da redno odplačuje dogovorjene zneske po poravnavi.