21. 1. 2021

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Karmen Petkovšek, Ljubljana, ki jo zastopata Brane Sluga in David Sluga, odvetnika v Ljubljani, na seji 21. januarja 2021

odločilo:

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1400/2018 z dne 26. 9. 2018 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. D 5/79 z dne 16. 5. 2018 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil zavržen pritožničin predlog, naj se v zapuščinskem postopku po pokojnem zapustniku, umrlem leta 1969, zaradi naknadno najdenega premoženja izda dodaten sklep o dedovanju. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da je bilo o istem predmetu zapuščine, to je sedaj o nepremičnini parcelna št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje, že pravnomočno odločeno s sklepom o dedovanju št. D 5/79 z dne 10. 10. 1983.

2.Pritožnica uveljavlja kršitev pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave ter iz 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Sodiščema očita, da sta prvi odstavek 221. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, ter Uradni list RS, št. 67/01 in 63/16 – v nadaljevanju ZD) razlagali preveč črkobralsko. Po pritožničinem mnenju se je status spornega premoženja glede na njegov opis v sklepu o dedovanju iz leta 1983 spremenil do te mere, da bi ga lahko šteli za novo premoženje v smislu navedene zakonske določbe. Oziroma pritožnica trdi, da bi moralo zapuščinsko sodišče, ker naj bi to terjalo spoštovanje načela pravne varnosti, izdati dodaten sklep o dedovanju, da bi z njim nadomestilo delno neizvršljiv sklep o dedovanju iz leta 1983. Dediči sami naj namreč obstoječega zemljiškoknjižnega stanja ne bi mogli urediti, saj je pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi še vedno vpisan pokojni zapustnik. Po prepričanju pritožnice bi se sodišči morali zavzemati za to, da – če je le mogoče – o zadevi vsebinsko odločita, še posebej če se ugotovi, da bodo sicer prizadete strankine človekove pravice. Pritožnica zatrjuje, da ima izpodbijana odločitev zanjo hujše posledice, ker nedopustno posega v njene pravice do sodnega varstva in do dedovanja oziroma do zasebne lastnine.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1527/18 z dne 11. 5. 2020 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo v zapuščinski spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. D 5/79.

B.

5.Nosilno stališče izpodbijanih sklepov je, da zaradi obstoja negativne procesne predpostavke pravnomočno razsojene zadeve (res iudicata) pritožničin predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju ni dovoljen, saj je bilo o dedovanju glede istega predmeta zapuščine, to je sedaj nepremičnine parcelna št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje (tedaj parcelna št. 287, k. o. Karlovško predmestje), že pravnomočno odločeno s sklepom o dedovanju št. D 5/79 z dne 10. 10. 1983.

6.Ustavno sodišče je na podlagi vpogleda v zapuščinski spis zadeve št. D 5/79 ugotovilo naslednje. Zapuščinsko sodišče je v sklepu o dedovanju št. D 5/79 z dne 10. 10. 1983, ki je postal pravnomočen 27. 6. 1984, ugotovilo, da obstaja zapuščina (med drugim) iz 2/3 ter (zaradi dedovanja zapustnika po njegovi ženi) dodatno še iz 1/18 "gospodarskega poslopja in dela stavbe Ižanska 117, ki predstavlja streho, sobo v podstrešju s prizidano kuhinjo, shrambo in eno sobo, ki stojita na parceli št. 287 (stavbišče), vpisani v vložek št. 1225, k. o. Karlovško predmestje". Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vložek št. 1225, k. o. Karlovško predmestje, iz leta 1982, ki je v zapuščinskem spisu, izhaja, da je bila tedaj v ta vložek med drugim vpisana nepremičnina parcelna št. 287 (stavbišče) kot zemljiškoknjižno telo I, ki je bila v družbeni lastnini, ter da je bila v tem vložku kot zemljiškoknjižno telo II vpisana "hiša v Ljubljani, Ižanska 117, stoječa na parceli 287 te k. o.", ki je bila v lasti (zapustnika) Ivana Petkovška do celote. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, št. O 486/64, D 5/79 in Dn 5186/90 z dne 12. 6. 1990, dalje izhaja, da je bil z njim (med drugim) izveden vpis na podlagi navedenega sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi, pri čemer so bile poočitene tudi nove izmere parcel, pri tem pa je bila parcela št. 287, k. o. Karlovško predmestje, izbrisana, pri zemljiškoknjižnem telesu I, ki je predstavljalo parcelo št. 456/1 (travnik 1660 m2) in parcelo št. 456/14 (stavbišče 120 m2, stavbišče 90 m2 in dvorišče 415 m2), pa je bilo poočiteno še, da zemljiškoknjižno telo II odslej obsega stanovanjsko stavbo na Ižanski 117 in gospodarsko poslopje, ki stojita na parceli št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje. V sklepu je bilo navedeno, da bo sklep za vknjižbo pravic na parceli št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje, izdan potem, "ko bodo dediči predhodno uredili zemljiškoknjižno stanje te nepremičnine tako, da bo gospodarsko poslopje z ustreznim funkcionalnim zemljiščem imelo svojo parcelno številko, prav tako pa tudi del stavbe Ižanska cesta 117, v kolikor pa delitev tega dela stavbe v svojo parcelo ni možna, ko bodo dediči s posebno listino določili idealni delež tega dela v sorazmerju do celotne stvari".

7.Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je bila v času vložitve pritožničinega predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju pri parceli št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje, lastninska pravica do celote vpisana v korist zapustnika ter da se takšno zemljiškoknjižno stanje vse do odločanja Ustavnega sodišča o tej zadevi ni spremenilo. Iz Prostorskega portala Geodetske uprave Republike Slovenije izhaja, da ta nepremičnina v naravi predstavlja pozidano zemljišče z dvema stavbama s stavbiščema, ocenjenima na 90 m2 in 120 m2, ki sta na naslovu Ižanska cesta 117, Ljubljana.

8.Pritožnica sodiščema očita, da sta z zavrženjem njenega predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju sprejeli pretirano formalistično odločitev: (i) glede na to, da naj bi se status spornega nepremičnega premoženja v vmesnem času spremenil do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za novo premoženje v smislu prvega odstavka 221. člena ZD, in (ii) glede na to, da naj bi bil sklep o dedovanju glede sporne nepremičnine neizvršljiv, pri čemer naj dediči sami vpisa lastninske pravice na svoje ime ne bi mogli doseči. Ti očitki bi bili po vsebini lahko pomembni z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče presojalo najprej, ali je nosilno stališče sodišč nesorazmerno omejujoče za učinkovito uresničevanje te pravice.

9.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave posamezniku zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Sodna odločba, s katero sodišče zavrže tožbo ali predlog kot nedopustna, ni taka odločitev. Odklonitev vsebinskega odločanja o zadevi zaradi neizpolnjenosti ene od procesnih predpostavk zato praviloma pomeni (ne nujno nedopustno) omejitev človekove pravice do sodnega varstva. Ena od procesnih predpostavk, ki se nanašajo na sporni predmet, je tudi (negativna) procesna predpostavka prepovedi ponovnega sojenja (ne bis in idem) o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata). Vendar je zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki je sama po sebi v obliki ustavnega načela določena v 158. členu Ustave, hkrati tudi sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva. Del pravice do učinkovitega sodnega varstva – kar pomeni tudi sodno varstvo pred neutemeljenimi zahtevki – je namreč tudi pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na pravnomočno odločitev sodišča. Zato bo zavrženje ponovnega zahtevka oziroma predloga za sodno varstvo zaradi obstoja procesne ovire res iudicata lahko pomenilo nesorazmeren in s tem nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva le v primeru sprejetja razlage pravil o identiteti tožbenega zahtevka oziroma predloga, ki bo imela za uresničevanje pravice do sodnega varstva tako zožujoč učinek, da bo sicer v zakonu razumna ureditev načina uresničevanja človekove pravice do sodnega varstva v posamičnem primeru prerasla v nesorazmerno omejitev te človekove pravice. Zavrženje pritožničinega predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju bi torej lahko bilo sporno z vidika pravice do sodnega varstva le, če sta sodišči v konkretnem primeru procesni oviri res iudicata pripisali z razlago vsebino, ki je niti zakonodajalec ne bi smel izrecno predpisati v zakonu, ker bi bilo sicer ogroženo bistvo človekove pravice do dostopa do sodišča. To pomeni, da mora Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je v okoliščinah primera razlaga dometa procesne ovire res iudicata nedopustno omejujoča za uresničevanje pravice do sodnega varstva.

10.V tej zadevi je zapuščinsko sodišče že odločilo o dedovanju po pok. Ivanu Petkovšku s pravnomočnim sklepom o dedovanju št. D 5/79 z dne 10. 10. 1983. Dedičem je bila tako že zagotovljena pravica do sodnega varstva njihove pravice do dedovanja. ZD v 220. členu določa, da pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Sodišče prve stopnje je prav s sklicevanjem na 220. člen ZD sklenilo, da v tej zadevi obstaja procesna ovira res iudicata, ter odločilo, da je treba predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju po 221. členu ZD skladno s prvim odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, in nasl. – v nadaljevanju ZPP) kot nedovoljenega zavreči. Višje sodišče je tako odločitev potrdilo. Po presoji Višjega sodišča bi bila izdaja dodatnega sklepa o dedovanju na podlagi prvega odstavka 221. člena ZD mogoča le, ko ni dvoma, da gre pri spornem premoženju za novo najdeno premoženje.

11.Skladno z drugim odstavkom 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena; če ugotovi, da je tako, tožbo zavrže. Določbe ZPP se smiselno uporabljajo tudi v zapuščinskem postopku, če ni z ZD določeno drugače (163. člen ZD). V pravni teoriji in sodni praksi je prevladalo stališče, da so lahko tudi glede pravnomočnosti v nepravdnih postopkih (med te pa sodi tudi zapuščinski postopek) uporabljiva pravila, ki so se izoblikovala v pravdnem postopku. Procesna ovira res iudicata torej tudi v zapuščinskem postopku preprečuje ponovno odločanje o zadevi. Vendar tu ne gre (kot denimo v primeru, ko stranka pridobi pravnomočno sodbo v pravdnem postopku – če se odmisli možnost obnove postopka) za povsem brezizjemno pravilo. Iz določb ZD izhaja, da je mogoče pod pogoji, ki jih predvideva ZD, s tožbo v pravdi doseči spremembo pravnomočne odločitve zapuščinskega sodišča na način, da velja pravnomočna sodba pravdnega sodišča namesto tistega dela sklepa o dedovanju, ki je predmet sodbenega izreka (in to ne le v primeru obstoja razlogov za obnovo postopka, kot določa 224. člen ZD). Pravnomočni sklep o dedovanju ne veže stranke, čeprav je sodelovala v zapuščinskem postopku, med drugim tudi v primeru: (i) ko ji je bila priznana pravica, da lahko uveljavlja svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD) – ne glede na to, ali je ta zahtevek uveljavljala v roku iz napotitvenega sklepa ali morebiti kasneje (peti odstavek 213. člena ZD); (ii) ko je zapuščinsko sodišče ni napotilo na pravdo, pa bi jo moralo (peti odstavek 213. člena ZD); ali (iii) ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka (drugi odstavek 222. člena ZD). Korektivna funkcija pravde pa lahko nastopi tudi v primeru, ko kasneje zahteva zapuščino oseba (novi dedič), ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku (223. člen ter tretji in četrti odstavek 130. člena ZD).

12.Poleg tega ZD vsebuje glede možnosti ponovnega "odpiranja" že pravnomočno končanega zapuščinskega postopka samega posebno določbo. Člen 221 ZD omogoča zapuščinskemu sodišču izdajo dodatnega sklepa o dedovanju za primer, "ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini". Skladno s prvim odstavkom navedene določbe se to premoženje razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Z dodatnim sklepom o dedovanju se torej praviloma ne ugotavlja ponovno, kdo so dediči in kakšni so njihovi dedni deleži, temveč se novo premoženje na isti način, kot je bilo že pravnomočno odločeno, le dodatno razdeli med dediče. V pravnomočnem sklepu o dedovanju je namreč bilo (glede na to, da je zapuščina kot celota že prešla na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti) praviloma že odločeno o celotni usodi zapustnikovega premoženja – ne glede na to, ali se je tedaj zanj vedelo ali ne. Pravna teorija (tej sledi tudi sodna praksa) izpostavlja le naslednjo izjemo: če je novo ali že razdeljeno premoženje zaščitena kmetija – v tem primeru gre za dve zapuščinski masi, saj velja za zaščiteno kmetijo poseben režim dedovanja. V pravni teoriji je sicer sporno še, ali naj se tudi dedni dogovor iz prvega postopka upošteva pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju. Vendar sodna praksa šteje za ključno, ali je mogoče šteti, da se dedni dogovor – glede na njegovo vsebino oziroma glede na tedaj izraženo voljo dedičev – nanaša tudi na morebitno naknadno najdeno premoženje ali ne; pri čemer praviloma šteje, da ni tako, saj da se lahko dedni dogovor nanaša le na znano premoženje. Sodna praksa pa ni povsem enotna glede vprašanja o upoštevnosti v prvem postopku danih dednih izjav, čeprav je v zadnjem času večinsko sprejeto stališče, da praviloma veljajo dedne izjave iz prvotnega postopka.

13.Če torej ne gre za različni zapuščinski masi in če v prvem postopku ni bil sklenjen dedni dogovor, gre po stališču sodne prakse in pravne teorije pri dodatnem sklepu o dedovanju praviloma za deklaratorni sklep, s katerim se le dodatno opredeli obseg zapuščine, ki pa je skladno s 132. členom ZD že v celoti prešla na zapustnikove dediče v trenutku njegove smrti. Prvotni, pravnomočni sklep o dedovanju tako ne veže stranke (in sodišča) glede tega, kaj je bilo v zapuščinskem postopku zajeto kot zapuščina, ampak praviloma le glede odločitve o dedičih in o njihovi dedni pravici. Oziroma, povedano drugače, odločitev v pravnomočnem sklepu o dedovanju, da določeno premoženje sodi v zapuščino, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu zapuščine v tem smislu, da v novem postopku ne bi bilo mogoče ugotavljati dodatnega obsega premoženja, ki še sodi v zapuščino. Teorija poudarja, da se za pozneje najdeno premoženje v smislu 221. člena ZD šteje vse premoženje, ki spada v zapuščino, vendar ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ne glede na to, ali se je tedaj zanj vedelo ali ne. Tudi sodna praksa večinsko zastopa stališče, da to, ali je bilo to premoženje "znano", ni ključno. Pomembno je le, ali je bilo zajeto s sklepom o dedovanju ali ne. Zakonodajalec je prav z namenom, da se v tem postopku razdeli vse zapustnikovo premoženje, v 221. členu ZD predvidel izdajo dodatnega sklepa o dedovanju.

14.Za odločitev sodišč je bilo ključno, da v predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju navedena nepremičnina parcelna št. 456/14, k. o. 1795 Karlovško predmestje (prej parcela št. 287, vl. št. 125, k. o. Karlovško predmestje), ni novo najdeno premoženje zapustnika, saj je bila že predmet dedovanja po njem. Zato po stališču sodišč ne gre za novo najdeno premoženje v smislu 221. člena ZD in izdaja dodatnega sklepa o dedovanju v tej zadevi zaradi procesne ovire res iudicata ni mogoča. Stališča sodišč o razlagi pojma pozneje najdenega premoženja se očitno opirajo na to, da je bilo znano, da je bila predmet zapuščinskega postopka tudi "sporna nepremičnina" in da je bila ta prav zato tudi že predmet dedovanja.

15.Toda iz primerjave podatkov zapuščinskega spisa in zemljiškoknjižnega stanja parcele št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje, nedvoumno izhaja, da predmet dedovanja ob izdaji sklepa o dedovanju ni bila nepremičnina parcelna št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje, ki danes v naravi predstavlja parcelo z gospodarskim poslopjem in stavbo in pri kateri je v zemljiški knjigi lastninska pravica še vedno do celote vpisana v korist zapustnika. Predmet dedovanja je bil le solastninski delež na gospodarski stavbi in delu stavbe, ki sta bili v zemljiški knjigi vpisani kot zemljiškoknjižno telo II. Pritožnica ima tako prav, ko trdi, da je sklep o dedovanju iz leta 1983 v delu, v katerem naj bi se nanašal na domnevno isto nepremično premoženje, danes neizvršljiv – ne le zaradi morebitne neskrbnosti dedičev, ampak tudi zaradi objektivnega dejstva spremenjenega stvarnopravnega pojmovanja nepremičnin v slovenskem pravnem redu. Temu je sledil vpis lastninske pravice na zapustnika v zemljiški knjigi, medtem ko se sklep o dedovanju, izdan leta 1983, spremenjenemu pojmovanju in temu skladni sistemski spremembi v pravnem redu Republike Slovenije ni mogel prilagoditi. Obravnavani primer je v tem pogledu poseben. V času izdaje sklepa o dedovanju je bilo znano in tudi odločeno, da stavbi (kot "nepremičnini" po tedanji ureditvi) sodita v zapuščino (oziroma vsaj njun 13/18-ski del), vendar tedaj ni bilo in tudi ni moglo biti znano ter odločeno, da sodi v zapuščino tudi samo zemljišče, ki ga je mogoče skladno z danes veljavnimi pravili stvarnega prava praviloma šteti za predmet samostojne lastninske pravice (prim. 8. člen v zvezi s 16. členom SPZ).

16.Upoštevati je nadalje treba, da je zapuščinsko sodišče tisto, ki je v tem oficioznem nepravdnem postopku (164. člen ZD), v katerem je uveljavljeno preiskovalno načelo (prvi odstavek 167. člena ZD), odgovorno za izdajo izvršljivega sklepa, na podlagi katerega bo lahko po uradni dolžnosti izveden tudi zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist dedičev (prim. 216. člen ZD), ki so to pravico sicer pridobili na podlagi samega zakona že s trenutkom zapustnikove smrti (132. člen ZD). Zapuščinsko sodišče je namreč tisto, prek katerega lahko zapustnikovi dediči, ki so sodelovali v prvem zapuščinskem postopku, dosežejo pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini ali njenem delu kot delu zapuščine na način, da bo ta imela erga omnes učinke. Pri tem – upoštevaje trenutno zemljiškoknjižno stanje – ne more biti pomembno, kakšna obveznost naj bi izhajala za dediče iz zemljiškoknjižnega sklepa iz leta 1990. Do tega, kakšen pomen ima lahko za odločanje o predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju okoliščina, da je po današnjih podatkih zemljiške knjige zapustnik lastnik nepremičnine do celote, po podatkih pravnomočnega sklepa o dedovanju pa naj bi imel ob smrti na nepremičnini kot stavbi le solastninski delež, se sodišči v izpodbijanih sklepih za zdaj nista opredeljevali. Zato se tudi Ustavno sodišče do tega vprašanja ne more opredeljevati.

17.Sodišči sta razlagali obstoj procesne ovire res iudicata ne ozirajoč se na posebno naravo in namen zapuščinskega postopka ter na posebno naravo dodatnega sklepa o dedovanju (glej 12. in 13. točko obrazložitve te odločbe), pa tudi ne ozirajoč se na posebne okoliščine tega primera, to je (i) na dejstvo, da izvira sklep o dedovanju iz prejšnjega pravnopolitičnega sistema, ki je poznal lastninsko pravico tudi na stavbi kot nepremičnini, zaradi česar po pravilih danes veljavnega pravnega reda ni izvršljiv; in (ii) na dejstvo, da je zapustnik še vedno oziroma po novem vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča do celote. Taka razlaga se ne zdi skladna z namenom zakonodajalca. Smisel ureditve 221. člena ZD je omogočiti razdelitev vsega zapustnikovega premoženja, čeravno je bil že izdan pravnomočni sklep o dedovanju. Ta možnost šele v polni meri omogoča sodišču, da udejanji svojo dolžnost ugotavljanja in zavarovanja pravic strank zapuščinskega postopka (primerjaj 165. člen ZD).

18.Upoštevaje vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanju, trenutno zemljiškoknjižno stanje glede sporne nepremičnine in objektivno dejstvo spremembe lastninskopravnega režima po izdaji pravnomočnega sklepa o dedovanju, zaradi katerega je postal ta glede sporne nepremičnine neizvršljiv, pa tudi namen 221. člena ZD, sprejeta razlaga dometa res iudicata ni združljiva z zahtevo učinkovitega uresničevanja pravice do sodnega varstva dediča v zapuščinskem postopku. Predpis, po katerem je novo najdeno premoženje v smislu 221. člena ZD le tisto, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, je treba ustavnoskladno razlagati. Ozka dobesedna razlaga bi onemogočala razdelitev vsega zapustnikovega premoženja ter s tem uresničitev smisla in namena zapuščinskega postopka. V izpodbijanih sklepih so sodišča 221. člen ZD tolmačila tako, da novo najdeno premoženje ni premoženje, ki sicer pripada zapustniku, a ni bilo v danes upoštevni obliki v celoti zajeto v pravnomočnem sklepu o dedovanju. Če bi zakonodajalec določil tako vsebino pravne norme, kot jo je s svojo opisano interpretacijo določilo sodišče, bi moralo Ustavno sodišče citirano določbo kot neskladno z Ustavo razveljaviti. Tako pravilo bi bilo namreč nesorazmerno omejujoče za uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj bi v položaju, kot je obravnavani, onemogočalo razdelitev vsega zapustnikovega premoženja in s tem uresničitev smisla in namena zapuščinskega postopka.

19.Glede na obrazloženo je bila z izpodbijano odločitvijo o zavrženju predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju kršena pritožničina pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve te človekove pravice izpodbijana sklepa razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče odločitev sodišč razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve pravice do sodnega varstva iz zgoraj navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo utemeljenosti drugih očitkov pritožnice o kršitvah človekovih pravic.

C.

20.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Mežnar in Šugman Stubbs ter sodnik Šorli. Sodnik Šorli je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05, in OdlUS XIV, 110), 12. točka obrazložitve, št. U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10, in OdlUS XIX, 5), 11. točka obrazložitve, in št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 26/19, in OdlUS XXIV, 24), 19. točka obrazložitve. Prim. tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 129.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-200/09, 11. in 12. točka obrazložitve. Prim. tudi A. Galič, nav. delo, str. 139. Novejša ustavnosodna presoja je iz tega pravila (o omejitvi človekove pravice z določitvijo procesnih predpostavk) – glede pozivanja odvetnika k predložitvi pooblastila – zaenkrat izvzela revizijski postopek (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011, Uradni list RS, št. 58/11, 9. do 14. točka obrazložitve).

[3]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003 (OdlUS XII, 116), 3. točka obrazložitve, in odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 90/12), 7. točka obrazložitve, št. Up-893/16, U-I-194/16 z dne 20. 4. 2017, 11. točka obrazložitve, in št. Up-95/16, 19. točka obrazložitve.

[4]Tako Ustavno sodišče v sklepu št. Up-206/02 ter v odločbi št. Up-95/16.

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09, 10. točka obrazložitve.

[6]Prim. z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-699/12 z dne 17. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13), 13. točka obrazložitve (tu je sicer Ustavno sodišče preizkušalo ustavnost razlage glede (ne)obstoja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka), in št. Up-425/13 z dne 14. 1. 2015, 6. točka obrazložitve (tu je sicer Ustavno sodišče preizkušalo ustavnost razlage glede (ne)obstoja procesne predpostavke pravnega interesa).

[7]Glej V. Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 23, ki se sklicuje na delo J. Juharta, Civilno nepravdno pravo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1970, str. 27.

[8]Tako D. Wedam Lukić, A. Polajnar Pavčnik, Nepravdni postopek – zakon s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1991, str. 38. Glej tudi V. Horvat, Smiselna uporaba določb zakona o pravdnem postopku v nepravdnih postopkih, Pravosodni bilten št. 2/2012, str. 91–92.

[9]Tako tudi K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 264.

[10]Glej tudi V. Rijavec, nav. delo, str. 277.

[11]Glej tudi V. Rijavec, nav. delo, str. 253, ter K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 264–265. V pravni teoriji je zato sporno, ali sklep o dedovanju po izčrpanosti pritožbe sploh postane tudi materialno (ali zgolj formalno) pravnomočen (glej V. Rijavec, nav. delo, str. 183–186).

[12]Le za primer, da prej ni bilo zapuščinske obravnave in novo najdeno premoženje obstaja iz nepremičnin, ZD določa obveznost oprave zapuščinske obravnave (drugi odstavek 221. člena ZD); če obstaja novo najdeno premoženje iz premičnin, pa se ta opravi le na zahtevo strank (tretji odstavek 221. člena ZD).

[13]Glej K. Zupančič, Predpisi o dedovanju z uvodnimi pojasnili Karla Zupančiča, četrta, dopolnjena izdaja, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1995, str. 128. Glej tudi K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 266, ter V. Rijavec, nav. delo, str. 174–175.

[14]Tako K. Zupančič, nav. delo, str. 128. Medtem ko se denacionalizirano premoženje že na podlagi samega zakona (prim. prvi odstavek 74. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, in nasl. – ZDen) ne šteje za novo najdeno premoženje, ampak sodišče opravi nov zapuščinski postopek.

[15]K. Zupančič (prav tam) meni, da je dedni dogovor upošteven tudi glede razdelitve naknadno najdenega premoženja. V. Rijavec (nav. delo, str. 175) pa (sklicujoč se na M. Kreč, Đ. Pavić, Komentar zakona o nasleđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, str. 748) meni, da se dogovor ne upošteva; da se torej delitev zapuščine opravi, kot da dogovora ni bilo (oziroma da se lahko sklene nov dedni dogovor).

[16]Glej sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1968/2018 z dne 6. 3. 2019, št. I Cp 1529/2018 z dne 25. 7. 2018, št. I Cp 370/2018 z dne 16. 5. 2018, št. I Cp 1007/2018 z dne 17. 12. 2018, št. II Cp 1148/2017 z dne 6. 6. 2017 in sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1007/2018 z dne 17. 12. 2018 in št. I Cp 1422/2017 z dne 13. 9. 2017.

[17]Glej sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 358/2019 z dne 20. 9. 2019 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 888/2016 z dne 31. 8. 2016 in št. II Cp 3068/2014 z dne 11. 2. 2015. Glej tudi A. Krušič Čotar, Dedna izjava o pozneje najdenem premoženju, Pravna praksa, št. 22 (2018).

[18]Glej M. Kreč, Đ. Pavić, nav. delo, str. 748 (gre za komentar k 235. členu Zakona o nasleđivanju iz leta 1955, ki je po vsebini enak 221. členu ZD). Glej tudi V. Rijavec, nav. delo, str. 190 in str. 174–175.

[19]Tako V. Rijavec (nav. delo, str. 190), ki to stališče med drugim utemeljuje z argumentom, da lahko zahtevke iz razmerij, ki niso dednopravne narave, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju v pravdi uveljavjajo tudi osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku.

[20]Položaj je podoben položaju, ko gre za odločanje o skupnem premoženju, pa se naknadno ugotovi, da o določenem skupnem premoženju še ni bilo odločeno. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem v sodbi št. II Ips 271/2012 z dne 22. 5. 2014 že sprejelo stališče, da "odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde za ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje; zato lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar pa določitev deležev na skupnem premoženju v prvi pravdi zaradi učinka res iudicata zavezuje v naslednji pravdi, katere predmet je druga stvar."

[21]Glej V. Rijavec, nav. delo, str. 174­–175.

[22]Glej denimo sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1968/2018 z dne 6. 3. 2019, št. I Cp 1631/2018 z dne 5. 12. 2018, št. I Cp 884/2017 z dne 14. 9. 3017 in št. I Cp 1581/2016 z dne 19. 10. 2016.

[23]Po izdaji sklepa o dedovanju, natančneje po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991, je namreč v slovenskem pravnem redu prišlo do spremembe sistemske ureditve (lastninsko)pravnih razmerij glede nepremičnin, pa tudi do spremenjenega stvarnopravnega pojmovanja nepremičnin. Pred osamosvojitvijo načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit – prim. 8. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 in nasl. – v nadaljevanju SPZ) ni bilo dosledno izpeljano, ampak je posameznik (v primeru, ko je šlo za stavbna zemljišča) praviloma pridobil lastninsko pravico le na stavbi (ta se je štela za nepremičnino), medtem ko se mu je stavbno zemljišče (v družbeni lastnini) praviloma oddalo le v uporabo "za graditev" (glej drugi in tretji odstavek 1. člena in 13. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list SFRJ, št. 43/65 – prečiščeno besedilo) in 9. člen Zakona o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 42/66), ki sta veljala v času zapustnikove smrti).

[24]Skladno s prvim odstavkom 2. člena v zvezi s 7. členom Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 – ZLNDL) so namreč postala zemljišča v družbeni lastnini z dnem uveljavitve tega zakona (25. 7. 1997) lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Skladno s prvim odstavkom 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, in nasl. – ZTLR) pa se je štelo, da ima lastnik stavbe v primeru, da je bila stavba zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini skladno z zakonom, pravico uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo.

[25]Glej tudi K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 263.

[26]Za lastnika nepremičnine velja namreč tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot njen lastnik (prim. 7. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03 in nasl. – v nadaljevanju ZZK-1; in 11. člen SPZ), pri čemer se lahko skladno z načelom pravnega prednika kot temeljnega načela zemljiškoknjižnega postopka vpis dovoli le proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša (prim. drugi odstavek 9. člena ZZK-1 in drugo alinejo prvega odstavka 150. člena ZZK-1).

[27]Temeljni namen oficioznega zapuščinskega postopka namreč je, da se ta izpelje na način, da se v njem pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo (165. člen ZD) in da se v njem, če je le mogoče, "likvidira" vse zapustnikovo premoženje. Tudi V. Rijavec (nav. delo, str. 250–251) poudarja, da je zapuščinski postopek urejen kot oficiozni nepravdni postopek, ki ni vezan na formalni tožbeni zahtevek, med drugim zato, da je lahko njegova ureditev prilagojena izpeljavi dedovanja.

[28]Tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 163/2008 z dne 26. 5. 2011 ni štelo, da gre za res iudicata v primeru, ko je tožnik najprej tožil na ugotovitev, da je lastnik dela stavbe, in z zahtevkom ni uspel, nakar je tožil na ugotovitev, da je lastnik nepremičnine, na katerem stoji ta stavba. Vrhovno sodišče je menilo, da je tožnik v predmetni pravdi postavil nov, drugačen (popoln oziroma sklepčen) zahtevek, s katerim sicer zasleduje isti cilj, to je ugotovitev lastninske pravice na omenjenem gospodarskem objektu – zidanici, vendar iz tako (pravilno) postavljenega zahtevka izhaja želena pravna posledica, medtem ko z zahtevkom v prvi pravdi želenega cilja ni bilo mogoče doseči.

⇒

9. 2. 2021

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija k odločbi št. Up-1527/18 z dne 21. 1. 2021, ki se mu pridružujeta sodnici dr. Špelca Mežnar in dr. Katja Šugman Stubbs

Odločbe nisem podprl, ker se ne strinjam s presojo, da s sklepom o dedovanju ni bilo odločeno o delu zapustnikovega premoženja, kar naj bi narekovalo izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Očitno drugače kot večina berem in razumem tako ustavno pritožbo kot sklep o dedovanju.

Pritožnica zatrjuje, da bi sodišče problem delne neizvršljivosti sklepa o dedovanju moralo rešiti z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Svoje stališče utemeljuje s trditvijo, da če sodna odločba ni izvršljiva, jo je potrebno nadomestiti z drugo. Pritožnica torej ne trdi, da o nepremičnini še ni bilo odločeno, ampak da je treba o njej ponovno odločati, ker prva odločitev ni izvršljiva.[1] Ne vidim, da bi pritožba sploh zatrjevala, da o delu zapustnikovega premoženja zapuščinsko sodišče ni odločilo. Pritožnica protiustavnost vidi v zavrženju predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, s katerim bi bil po njenem mnenju rešen problem delne neizvršljivosti sklepa o dedovanju.

Nepremičnine, tj. stanovanjska hiša na naslovu Ižanska 117 in gospodarsko poslopje na parc. št. 456/14 (prvotno 287), k. o. Karlovško predmestje, so bile skupaj z zemljiščem najprej predmet pravde pri Občinskem sodišču II v Ljubljani pod II P 16/69, nato pa predmet dedovanja po zakoncih Petkovšek (O 486/64 in D 5/79).

[2]Ovira za neizvršljivost tistega dela sklepa o dedovanju, ki se tiče hiše in gospodarskega poslopja z zemljiščem, tiči izključno v zemljiškoknjižno neizvedljivi (in zato tudi neizvršeni) sodbi II P 16/69 z dne 8. 10. 1975. Sodba je v sklepu o dedovanju v odločitvi o obsegu zapuščine navedena, odločba pa je niti ne omeni. Pa vendar gre po moji oceni za odločilno okoliščino glede vprašanja neizvršljivosti sklepa o dedovanju – sodba ni izvršljiva, ker njen izrek ne omogoča ustrezne vknjižbe.

[3][3]

Nepremično premoženje je bilo v celoti vknjiženo na ime zapustnika (umrl je 15. 7. 1969). Zapustnikova žena je umrla pred zapustnikom (21. 2. 1964). Obseg njene zapuščine je ugotovljen z navedeno sodbo iz leta 1975. Prav glede hiše in gospodarskega poslopja, obeh zgrajenih na isti parceli, pa sodba zemljiškoknjižno ni izvedljiva. Iztoženi solastninski delež 1/3 gospodarskega poslopja in v izreku sodbe konkretno opisani del hiše (tj. streha, soba v podstrešju s prizidano kuhinjo, shrambo in eno sobo) kot taki namreč zemljiškoknjižno niso izvršljivi. Tak izrek sodbe ni napaka sodišča. Sodišče je odločalo v mejah postavljenega zahtevka, izvršljivost pa ni procesna predpostavka. Niti gospodarsko poslopje niti iztoženi del hiše namreč nista vzpostavljena kot samostojni enoti ne v obliki solastninskega deleža, na katerih bi bila vknjižba mogoča. Očitno pa je lastninsko stanje na stanovanjski hiši drugačno kot na gospodarskem poslopju. Prav ta okoliščina je bila in je še danes ovira za neizvršljivost sklepa o dedovanju. Vse to je nedvoumno razvidno tako iz sklepa o dedovanju z dne 10. 10. 1983[4] kot iz sklepa z dne 12. 6. 1990[5], s katerim je zapuščinsko sodišče zemljiškoknjižno hkrati izvršilo izvršljivi del obeh zapuščin po zakoncih Petkovšek. Zapuščinsko sodišče je odločilo popolnoma pravilno in v skladu z zakonom. Ni pa moglo niti ni bilo pristojno na podlagi neizvršljive sodbe urejati zemljiško knjigo. Oficioznost zapuščinskega postopka tako daleč ne gre. Ureditev zemljiške knjige ni isto kot izvršitev sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi. Zapuščinsko sodišče svoj sklep lahko izvrši le, če je zemljiška knjiga urejena. Za urejenost zemljiške knjige morajo poskrbeti stranke. Dokler posamezni del hiše kot etaža ni ustanovljen in ni vpisan v zemljiški knjigi, sodišče sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi ne more izvršiti. Neizvršljivi del podedovanih nepremičnin je ostal neizvršen, tako da je parcela z obema zgradbama ostala v celoti vknjižena na ime zapustnika. V resnici ne gre za spremenjeno zemljiškoknjižno stanje kot posledica "spremembe sistemske ureditve lastninskopravnih razmerij in spremenjenega stvarnopravnega pojmovanja nepremičnin v pravnem redu po osamosvojitvi", kot je pravno zgrešeno navedeno v 15. točki obrazložitve in v 23. opombi odločbe. Spremenjena je le parcelna številka (kot posledica geodetskega postopka, ki je med leti 1977 in 1990 sledil pravdi in je prišlo do preštevilčenja parcele in vrisa stavbišča hiše in stavbišča gospodarskega poslopja – prvotno je bilo stavbišče enotno). Še vedno pa sta obe zgradbi ostali del iste parcele. V nadaljevanju je bila družbena lastnina na zemljišču ex lege izbrisana, pravica uporabe pa preoblikovana v lastnino.[6] Zato je parcela (z obema zgradbama) ostala v celoti vknjižena na ime zapustnika.

Odločba gre po mojem mnenju dlje oziroma mimo trditev ustavne pritožbe, ko v 15. točki obrazložitve ugotavlja, da nepremičnina parc. št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje, ob izdaji sklepa o dedovanju ni bila predmet dedovanja in da je bil predmet dedovanja le solastninski delež na gospodarski stavbi in delu stavbe, z. k. telo II. V 6. točki obrazložitve odločbe je zapisano, da je zapuščinsko sodišče ugotovilo, "da obstaja zapuščina (med drugim) iz 2/3 (zaradi dedovanja zapustnika po njegovi ženi) dodatno še iz 1/8 gospodarskega poslopja in dela stavbe Ižanska 117, ki predstavlja streho, sobo v podstrešju s prizidano kuhinjo, shrambo in eno sobo, ki stojita na parceli št. 287 (stavbišče), vpisani v vložek št. 1225 k.o. Karlovško predmestje". Pri tem odločba očitno prezre, da je v navedenem sklepu o dedovanju pod A točko 1 nadalje navedeno, da zapuščina obstoji tudi "iz preostalih nepremičnin, vpisanih v vložku št. 1225, k. o. Karlovško predmestje". Iz zemljiškoknjižnega izpiska št. 1425/82 z dne 7. 4. 1982 je razvidno, da so bile tam pripisane štiri parcele, med njimi tudi parcela št. 287, o kateri naj ne bi bilo odločeno. Zapuščinsko sodišče je torej odločalo o celotnem premoženju, vključno z zemljiščem in pretežnim delom obeh zgradb (ne samo o iztoženem in po ženi dedovanem delu obeh zgradb).[7] Ne morem se strinjati s presojo večine, da o zemljišču ni bilo odločeno, pa tudi ne z nerazumljivim stališčem pritožnice, da se je "status" tega premoženja spremenil do te mere, da ga lahko štejemo za "novo" premoženje. Ocenjujem, da ustavna pritožba ne zastavlja ustavnopravnega vprašanja, na katerega bi bilo treba odgovoriti in zato sploh ne bi smela biti sprejeta v obravnavo. Odločba Ustavnega sodišča rešuje le konkreten primer, ki bi ga lahko in morale rešiti stranke (dediči).

Navedena kronologija teh postopkov torej kaže, da je bilo o celotnem premoženju že odločeno, ugotovljen je bil obseg vključno z obravnavano parcelo, na kateri stojita stanovanjska hiša in samostoječe gospodarsko poslopje[8], razglašeni dediči in določeni dedni deleži. Izvršljivost neizvršenega dela zapuščine je še naprej izključno v sferi dedičev, ki svojo lastnino izkazujejo z obema že izdanima sklepoma o dedovanju. Za razrešitev vprašanja izvršljivosti dodatni sklep o dedovanju ni potreben.[9]

Odločba zapuščinskemu sodišču nalaga, naj ponovno odloči o predlogu za izdajo dodatnega sklep o dedovanju. Tudi če bo sodišče sledilo stališču, da o delu zapustnikovega premoženja še ni bilo odločeno in bo izdalo dodatni sklep o dedovanju, se ta zaradi neurejene zemljiške knjige še vedno ne bo mogel zemljiškoknjižno izvršiti.

Marko Šorli

Sodnik

Sodnica

dr. Katja Šugman Stubbs, l.r.

[1]Tako je v ustavni pritožbi med drugim navedeno, da dediči po pokojnem Ivanu Petkovšku ne morejo sami urediti zemljiškoknjižnega stanja in bi bilo zato potrebno razpisati zapuščinsko obravnavo, nanjo pozvati njegove sedanje dediče, upoštevaje vstopno pravico, in odločiti glede parcele št. 456/14, k. o. 1695 Karlovško predmestje, pri kateri je vpisan zapustnik z novim sklepom (sic!).

[2]Zemljišče parc. št. 287 je bilo nacionalizirano in je (dn. št. 9056/61) kot z. k. telo I vložka št.1225, k. o. Karlovško predmestje, postalo družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana Vič-Rudnik, hiša na tej parceli pa je brez zemljišča kot z. k. telo II tega vložka ostala lastnina zapustnika. Po 37. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52 z dne 31. 12. 1958) je imel lastnik nenacionalizirane zgradbe na nacionalizirani gradbeni parceli "pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba".

[3]Sodbe v zapuščinskem spisu ni (več), ker je bila ob zemljiškoknjižni izvedbi sklepov o dedovanju vložena v zbirko listin zemljiške knjige v Ljubljani pod dn. št. 5186/90.

[4]Glede zemljiškoknjižne izvršitve sklepa o dedovanju je zapuščinsko sodišče izreklo: "Vknjižba lastninske pravice in eventuelnih drugih pravic v zemljiški knjigi se bo opravila na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, vendar šele po predhodni ureditvi zemljiškoknjižnega stanja na Marijo Petkovšek in na zapustnika."

[5]Glede zemljiškoknjižne izvršitve sklepa o dedovanju zemljišča s hišo Ižanska 117 in gospodarskim poslopljem je zapuščinsko sodišče izreklo: "Sklep za vknjižbo pri preostalem vložku št.1225 k.o. Karlovško predmestje, ki obstoji še iz parc. št. 456/14 (prej 287) in na tej parceli stoječe hiše št.117 ter gospodarskega poslopja, bo izdan po tem, ko bodo dediči predhodno uredili zemljiškoknjižno stanje te nepremičnine tako, da bo gospodarsko poslopje z ustreznim funkcionalnim zemljiščem imelo svojo parcelno številko, prav tako pa tudi del stavbe Ižanska c.117, v kolikor pa delitev tega dela stavbe v svojo parcelo ni možna, s posebno listino določili idealni delež tega dela v sorazmerju do celote."

[6]Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je razločeval dve vrsti pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih. Lastnik zgradbe na pozidanem zemljišču je imel pravico uporabe, dokler na stavbišču in funkcionalnem zemljišču stoji stavba (37. člen), na nepozidanem gradbenem zemljišču pa je imel njen bivši lastnik pravico uporabe, dokler mu z odločbo ni odvzeta (38. člen).

[7]Široka teoretična razlaga v 9.–14. točki obrazložitve odločbe je povsem odveč oz. izhaja iz zgrešene ugotovitve, da ni bilo odločeno o celotnem premoženju.

[8]Po podatkih GURS sta bili obe zgradbi na parceli zgrajeni leta 1910.

[9]Lahko pa se dediči na primer dogovorijo, da svoje deleže pogodbeno prepustijo drugemu, v tem primeru pritožnici.