Jedro

ZPIZ ni z nobeno določbo omejil priznanja pravice do družinske pokojnine v primeru, ko zavarovanec umre v tuji državi v času vojne kot pripadnik vojske v tej državi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in sicer tako, da je razveljavilo odločbi toženca, št. 34-4.035.452 z dne 20.6.1995 ter št. P-4.035.452, z dne 16.10.1995 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 17.3.1993 do plačila ter izreklo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožnik v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščenki, prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z bistveno pravilnimi razlogi. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje. Tako iz spisa toženca, št. 4.035.452, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, kot iz spisa prvostopenjskega sodišča, št. Ps 1376/95, izhaja, da je v obravnavani zadevi sporno samo naslednje. Toženec se je namreč ob ugotovitvi, da je tožnikov oče F. Š., umrl dne 17.3.1993 v okolici V. v R BiH kot pripadnik brigade Armade BiH, postavil na stališče, da rizika, torej smrti, ki je nastala zaradi opravljanja vojaške službe v tuji državi, ne pokriva in da bi ga morala pokrivati država, ki je zavarovanca vpoklicala v svojo vojsko, oz. v kateri je prostovoljno opravljal vojaško službo, ne pa tuja država (v konkretnem primeru Slovenija), v kateri je bil tak pripadnik tuje vojske zaposlen in zavarovan pred nastopom vojaške službe, ne glede na to, ali je v času opravljanja vojšake službe prekinil zavarovanje ali ne. Iz tega razloga je toženec, kar izhaja tudi iz obrazložitve obeh že navedenih odločb, zavrnil zahtevo tožnika za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu F. Š. Iz tega razloga se, kot izhaja iz pritožbe, tudi ne strinja s sodbo prvostopenjskega sodišča ter povdarja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju takšnih rizikov ne pokriva. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98) v zvezi z okoliščinami smrti zavarovanca, kot so podane v konkretnem primeru, ne določa posebnih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine. Temu tudi pritožba ne oporeka. Zakon razlikuje le smrt zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ter smrt zaradi poškodbe izven dela oz. bolezni. Pogoje, ki morajo biti na strani umrlega zavarovanca izpolnjeni, če naj družinski člani pridobijo pravico do družinske pokojnine, zakon alternativno določa v 1. odst. 71. člena. Izpolnjevanje pogoja iz 1. alinee navedene določbe očitno doslej ni sporno. V 2. odst. 71. čl. zakon družinskim članom zavarovancev, umrlih zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zagotavlja pravico do družinske pokojnine ne glede na pokojninsko dobo zavarovanca. Nadalje pa zakon še glede odmere družinske pokojnine (85. čl.) razlikuje vzroke smrti zavarovanca (bolezen, poškodba izven dela, poškodba pri delu in poklicna bolezen). Družinska pokojnina je namreč izvedena pravica, ki jo družinski člani pridobijo na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja umrlega zavarovanca. Zato se odmerja od pokojnine, kakršno bi zavarovanec uveljavil v času svoje smrti. Šteje se, da je zavarovanec ob smrti izpolnil pogoj invalidnosti zaradi bolezni oz. poškodbe izven dela, saj je s tem nedvomno izgubil delovno zmožnost. Zato se družinska pokojnina, ki se načeloma odmeri od starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec imel glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, če je za upravičenca ugodnejše, odmeri od invalidske pokojnine, ki bi jo imel zavarovanec za invalidnost zaradi bolezni (oz. poškodbe izven dela). Vse navedeno izhaja iz določb 1. alinee, 1. odst. 85. čl. zakona. Vzroke za nastanek invalidnosti zakon določa v 29. členu. Pri tem za poškodbo pri delu (1. odst. 30. čl.) ter za poklicno bolezen (1. odst. 32. čl.) določa pogoj vzročne zveze z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan, oz. vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Zaradi vzpodbujanja dejavnosti, določenih v 21. in 22. čl. zakona (posebni primeri zavarovanja) ter pod pogojem, da osebe iz zadnje alinee 1. odst. 21. čl. zakona ter osebe iz 22. čl. zakona niso zavarovane na drugi podlagi, zakon določa še, da so te osebe zavarovane za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni (osebe iz 21. čl.) ter za invalidnost, telesno okvaro ali smrt kot posledico poškodbe pri delu (osebe iz 22. čl. zakona). Samo za primera iz 183. čl. ter iz 198. čl., za kar pa v obravnavani zadevi nedvomno ne gre, zakon predpisuje izključitvene okoliščine za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti ter za pridobitev pravice do družinske pokojnine. Tudi v 254. čl., ki glede na čas zavarovanja določa krog oseb, ki lahko pri tožencu uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zakon v primeru, ko je vzrok invalidnosti ali smrti bolezen ali poškodba izven dela, ne določa nobenih omejevalnih pogojev oz. okoliščin v zvezi z vzrokom. Enako velja tudi za določbo 23. čl. zakona. Ta določa, da so osebe, ki so bile obvezno zavarovane za vse primere zavarovanja, zavarovane za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela še po prenehanju delovnega razmerja oz. lastnosti, na podlagi katere so bile obvezno zavarovane, če ob nastanku invalidnosti (oz. telesne okvare) izpolnjujejo pogoje pokojninske dobe za pridobitev pravice. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju torej ni z nobeno določbo omejil priznanja pravice do družinske pokojnine v primeru, ko zavarovanec umre v tuji državi v času vojne kot pripadnik vojske v tej državi. Na takšno omejitev ni moč sklepati ne iz ostalih že navedenih zakonskih določb in tudi ne iz namena celotnega zakona. Po 2. čl. zakona se namreč z obveznim zavarovanjem zavarovancem na podlagi dela ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primer starosti, zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Po 3. čl. zakona je tudi pravica do družinske pokojnine pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po 1. čl. zakona pa se s tem zakonom ureja sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v R Sloveniji. Zato ni moč pritrditi stališču pritožbe, da je iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji kot celote povzeti, da so v danem primeru okoliščine smrti, v katerih je izgubil življenje zavarovanec F.Š. pravno relevantne. Po izrecni določbi 3. odst. 4. čl. zakona pravic po tem zakonu ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Zakonodajalec pa pravice do družinske pokojnine v smeri, za katero se zavzema pritožba, ni omejil ne z zakonom, uveljavljenim s 1.4.1992, ne ob kasnejših spremembah, sprejetih že po tem, ko se je pričela in končala vojna v R Hrvaški ter potem, ko se je pričela in končala v R Bosni in Hercegovini. Pritožba se sklicuje tudi na to, da je R Slovenija varstvo ter pravice žrtev vojaške agresije na R Slovenijo v letu 1991 uredila s posebnim zakonom, to je z Zakonom o varstvu žrtev vojaške agresije na R Slovenijo v letu 1991 (Ur.l. RS, št. 12/91). Iz tega po pritožbenem stališču nesporno izhaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju rizika zavarovanja za primer vojne ne pokriva. To sicer drži, vendar samo glede rizika zavarovanja za primer vojne v R Sloveniji v letu 1991. Iz dopisa prvostopenjskemu sodišču Veleposlaništva Bosne in Hercegovine, Ljubljana, z dne 23.12.1997 (prevod na l.št. 32) izhaja tudi, na kar se pravtako sklicuje pritožba, da je R BiH tožniku priznala pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu od 17.3.1993 dalje, s pravico do izplačila od 28.9.1996 dalje v določenem mesečnem znesku, da je bila pokojnina izplačana za september 1997 ter da je bilo izplačevanje z 12.11.1997 ustavljeno, ker živita tožnik in njegova mati v Sloveniji ter da se izplačilo ne izvaja, ker BiH nima sklenjenih bilateralnih pogodb s Slovenijo, s katerimi bi se moralo rešiti vprašanje v vzezi z izplačili iz ene v drugo državo. Vendar glede na vse že obrazloženo v zvezi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnem v R Sloveniji ter glede na citirano določbo 3. odst. 4. čl. tega zakona, oboje navedeno po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti pravno relevantno, saj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni omejil priznanja pravice do družinske pokojnine v R Sloveniji, če je le-to priznala druga država. Zakon v 199. čl. omejuje le tistega zavarovanca, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin v R Sloveniji s tem, da lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, ne pa zavarovanca, ki je pravico do pokojnine pridobil v R Sloveniji ter tudi v drugi državi. Ker pritožba ne oporeka dejstvu, da je prvostopenjsko sodišče odločilo ob uporabi 3. odst. 35. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94), se pritožbeno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali so podani pogoji za uporabo te zakonske določbe. Glede napotkov prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe s tem v zvezi tožencu pri novem odločanju pa pritožbeno sodišče pripominja, da se bo moral toženec jasno izreči tudi, ali je umrli zavarovanec izpolnil pogoje iz 71. čl. zakona, ali je izpolnjen pogoj iz 1. odst. ali pa iz 2. odst. 254. čl. zakona za uveljavitev pravice pri tožencu ter v kolikor bo ugotovil, da je pristojni nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v R BiH dejansko priznal pravico do družinske pokojnine, pri odločanju zavzeti stališče tudi glede na že citirano določbo 199. čl. zakona. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.