Jedro

Da je mogoče neko dejstvo vzeti kot podlago sodne odločbe, mora biti dokazano s tako stopnjo, da je izključen vsak razumen dvom; da v resničnost ugotovljenih dejstev ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženi stranki naložilo v plačilo 1.470,00 EUR nepremoženjske škode in 387,31 EUR premoženjske škode, oboje s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžna povrniti tožeči stranki tožena, in sicer v višini 2.184,77 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, višjemu sodišču pa predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožečo stranko pa zaveže k povrnitvi vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da prvostopenjsko sodišče v izvedenem dokaznem postopku ni imelo podlage za zaključek, da so zdravniki prekršili dolžno skrbnost. Iz medicinske ekspertize prof. dr. S. ne izhaja, da bi ravnali v nasprotju s pravili stroke oziroma medicinsko doktrino. Prav nobenih razlogov ni za ločevanje med samim potekom oziroma postopkom zdravljenja od revizije rane. Za to ni podlage v izvedeniškem mnenju, sodišče pa ne razpolaga z ustreznim medicinskim znanjem in je na laični podlagi sprejelo napačne odločitve o odločilnih medicinskih dejstvih. Izhajalo je iz napačnega izhodišča, da bi morala zdravnika revizijo rane opraviti bolj natančno in odkriti tujke v poškodovanem predelu roke. Tožena stranka je z mnenjem izvedenca, ki je zapisal, da je bil dejanski potek zdravljenja tožnika v zvezi s pregledom in operacijo 15.4.2003 v skladu z medicinsko doktrino, dokazala, da v postopku zdravljenja tožnika ni bila storjena očitana strokovna napaka. Izvedenec sicer ni mogel podati ocene o tem, ali je bila revizija rane opravljena v skladu s pravili stroke, vendar pa je pri tem poudaril, da se pri majhnih operacijah, kot je kirurška oskrba rane, praviloma ne vpisuje potek operacije in tudi ne potek revizije. Sodišče ne pove, zakaj verjame tožniku, ne pa zdravnikom, pri čemer iz anamneze ne izhaja, da je tožnik povedal, da je padel v vejevje. Ugotovitev sodišča, da je bila prijava nezgode namerno uničena, da se prikrije napako zdravnikov, ni podprta z dokazi. Poleg tega pa ta listina ni relevantna, saj ni v ničemer vplivala na drugačno ravnanje zdravnikov. Ob neposrednem pregledu in tudi z RTG posnetkom ni bilo opaziti tujkov, zato je ocena in ugotovitev sodišča o neskrbnem ravnanju zdravstvenega osebja nepravilna. To je potrdil tudi izvedenec. Ker gre za oceno izkušenega kirurga, je očitek sodišča, da bi morala biti prvi pregled in revizija rane skrbnejša, neprimeren. Tudi na druge izvedene dokaze sodišče svoje ugotovitve o malomarnem ravnanju zdravnikov ni moglo opreti. Zaslišani zdravniki so izpovedali, da tujki takrat niso bili vidni niti tipni, saj bi sicer bili odstranjeni. Dr. M. je izpovedala, da če bi pri vsaki vbodni ali vrezni rani delali globoke in široke revizije, bi lahko naredili večjo škodo. Zdravnikovo ravnanje je treba presojati za nazaj tako, da se upoštevajo vse okoliščine v trenutku, ko se je odločal. Dejstva, da ob prvem pregledu leseni tujki niso bili opaženi, ni mogoče šteti za napako. Dejstvo, da mehanizem poškodovanja ni zapisan na prvem zdravniškem izvidu, pa se izkaže za nepomembnega, ker to ne vpliva na izvedbo prvega pregleda. Podrejeno pritožba ugovarja tudi odločitvi sodišča glede vzročne zveze med zatrjevano škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi domnevno prepozno odkritih tujkov in nastalim vnetjem. Vsaka poškodbena rana je okužena, tudi če v njej ni tujkov. Izvedenec ni ugotovil, da gre v konkretnem primeru za prepozno najdene tujke, ampak za naknadno najdene tujke. Glede drugačnega zdravljenja pa izvedenec govori o tem, da bi bila rana verjetno brez vnetja in brez iztoka. Ker se vsak organizem na poškodbo odziva drugače, je z enako verjetnostjo mogoče sklepati tudi, da bi tožniku enaka škoda nastala tudi v primeru, če bi tujke odstranili že ob prvem pregledu 15.4.2003. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je tožnik uspel le s 37% glede na vrednost postavljenega zahtevka. Edina zakonska kriterija za odločitev o stroških postopka sta uspeh v pravdi in potrebnost oziroma koristnost stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Stranski intervenient uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na izpovedbo dr. F. in izvedeniško mnenje v zvezi z anamnezo meni, da odgovarjanje na vprašanja izvedenec šteje za opis dogodka poškodovanca. Zato je sodišče napačno zaključilo, da dr. F. tožnika ni vprašal po nastanku poškodbe oziroma da ni ravnal skladno s pravili stroke. Glede obrazca prijave škode opozarja, da ne predstavlja jemanja anamneze. Anamneza ob sprejemu pacienta se oblikuje izključno na podatkih, ki jih daje poškodovanec ali očividec in je poškodovančev opis dogodka, ki ga zdravnik ne sme spreminjati ali kakorkoli preoblikovati. Prijava poškodbe, ki ni ambulantna medicinska dokumentacija, se po štirih letih uniči, zato se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da jim ta listina verjetno ni bila v prid. Tožnik se je na to prijavo skliceval šele na naroku 9.7.2008, ko je bila listina že uničena. Zdravnika sta rano pregledala v skladu z medicinsko doktrino. Ni pravilno stališče prvega sodišča, ko ločuje postopek zdravljenja od dejstva, ali je bila revizija tožnikove rane narejena s potrebno skrbnostjo oziroma natančnostjo. V času prve operacije tujka v rani nista bila vidna niti tipna. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podredno pa, da samo odloči in „tožbo zavrne“.

Na vročeni pritožbi tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in ob uradnem preizkusu odločitve po pooblastilu iz 2. odstavka 350. člena ZPP ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo - 1. odstavek 147. člena v zvezi s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti, pri odmeri višine odškodnine pa 179. člen OZ za nematerialno škodo in 174. člen OZ pri dosoji premoženjske škode. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, zato pritožbeno sodišče sprejema njegovo dokazno oceno in se sklicuje na pravilne, jasno in življenjsko logično utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

Upoštevajoč celotno zbrano procesno gradivo, je prvo sodišče pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva. Pritožnici pritožbo utemeljujeta s sklicevanjem na posamezne stavke in stališča predvsem izvedenca dr. V. S., pa tudi s sklicevanjem na izpovedbe zaslišanih zdravnikov. Vse to je upoštevalo tudi prvo sodišče. Dejstev, za katerih ugotovitev je potrebno posebno strokovno znanje, sodišče ni ugotavljajo samo, temveč s pomočjo izvedenca kot strokovnega pomočnika sodišča, kar je skladno 143. členu ZPP. Izvedenec medicinske stroke kot strokovnjak ugotovi dejstva, ki se nanašajo na zdravstveno stanje oškodovanca, potek konkretnega zdravljenja, obrazloži pa tudi druga dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, kot npr. kakšne so metode diagnosticiranja oziroma zdravljenja pri določenih boleznih ali poškodbah in kakšen je običajen potek zdravljenja. Pravilna uporaba prava pa je naloga sodišča, ki najprej izvedensko mnenje presoja po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP), nato pa na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi pravno pravilo. Ravno to je prvostopenjsko sodišče storilo. Sledilo je izvedencu medicinske stroke v njegovih strokovnih ugotovitvah, je pa te nadgradilo še z drugimi dejanskimi ugotovitvami, ki vse izhajajo iz zbranega dokaznega gradiva. Dejanske zaključke je torej naredilo skladno z 8. členom ZPP, s celostno obravnavo tako izvedenskega mnenja dr. S. kot tudi ostalih izvedenih dokazov: upoštevalo je izpovedbe vseh zaslišanih zdravnikov, tožnika, pa tudi listinsko dokumentacijo v spisu. Nobena dejanska ugotovitev sodišča ni v nasprotju z izpovedbami prič v delih, ki jih izpostavljata pritožbi, ali izvedenskim mnenjem, če se ga obravnava celostno in ne parcialno.

Višje sodišče poudarja, da se od zdravnikov (in drugega osebja) stranskega intervenienta pri delu zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ). Standard skrbnosti dobrega strokovnjaka se presoja v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih okoliščinah storjeno, kar določajo trenutne zmožnosti, praksa in standardi zdravljenja. To je sodišče v obravnavanem primeru storilo.

Tožeča stranka zavarovancu tožene stranke ni očitala napačnega poteka zdravljenja samega, pač pa prepozno zaznavo tujkov v rani, zaradi česar je bilo zdravljenje dolgotrajnejše. Za razsojo je zato odločilno, ali so zdravniki stranskega intervenienta prekršili pravila stroke, ko so šele ob četrtem pregledu tožnika zaznali dva relativno velika tujka (1 cm x 0,5 cm in 2 cm in 1,2 cm x 1,2 cm x 1,2 cm x 0,5 cm) v rani na dlani. Ker tožbeni očitki ne letijo na zdravljenje rane, temveč sam pregled rane, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno ločiti potek oziroma postopek zdravljenja, za katerega je izvedenec ugotovil, da je bilo v skladu z medicinsko doktrino, od pregleda rane, za katerega pa izvedenec ni mogel ugotoviti ali je bil opravljen v skladu s pravili stroke.

Izvedenec je v mnenju jasno zapisal, da je potrebno pacienta povprašati tudi o načinu nastanka rane in sredstvu, s katerim je rana nastala. Iz anamneze, ki jo je zapisal dr. F., ni razvidno, kako in s čim se je tožnik poškodoval. In ker je dr. F. izpovedal, da je v anamnezo zapisal to, kar mu je tožnik povedal, je logičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ga o podrobnostih poškodovanja ni vprašal, kar pa bi ga glede na izvedensko mnenje moral. Da je mehanizem nastanka poškodbe pomemben za pravilno zdravljenje, izhaja iz mnenja izvedenca, da je potrebno v anamnezi poškodovanca o tem vprašati (prim. tč. 1.1. izvedenskega mnenja). Izvedenec pa je tudi zapisal, da če bi tožnik zdravnikom povedal, da je z roko udaril v vejevje in se pri tem ranil,“bi lahko rano temeljiteje pregledali, našli tujke in jih odstranili“ (tč. 2.0 izvedenskega mnenja).

Ob obrazloženem se izkaže, da za razsojo ni bistveno, kaj je tožnik napisal v prijavo poškodbe, zato višje sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene očitke sodišču prve stopnje, ki se nanašajo na uničenje prijave poškodbe. Za razsojo tudi ni relevantno, ali je tožnik sam od sebe seznanil sprejemnega zdravnika, kako in kam je padel. Potrebna skrbnost zdravnika, ki sprejme poškodovanca po padcu, namreč zahteva, da ga ob pobiranju anamneze vpraša o načinu nastanka poškodbe. Da bi to dr. F. storil, toženi stranki in stranskemu intervenientu ni uspelo dokazati. Dokazno breme za razbremenitev odgovornosti zaposlenih pri stranskem intervenientu pa je na njuni strani.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z dokazno oceno v izpodbijani sodbi, da je dr. L. bila ali pa bi vsaj morala biti seznanjena z načinom nastanka poškodbe. Glede na to pa bi morala biti ob pregledu rane še posebej pozorna na morebitne tujke v rani. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je dejstvo, da zdravnika v konkretnem primeru in okoliščinah nista opazila tujkov, mogoče pripisati ne dovolj skrbnemu in natančnemu pregledu rane. Po mnenju izvedenca je potrebno vsako rano „revidirati do njenega dna in vse morebitne žepe“; po pravilih stroke je potrebna tako natančna revizija rane, da se odstrani vse tujke, da pa se pri tem ne napravi nove škode na tkivu (gl. tč. 3.2 mnenja izvedenca). Ali je bila v konkretnem primeru revizija rane skladna prej navedenemu, pa izvedenec ni mogel ugotoviti. Kot rečeno, je dokazno breme za razbremenitev odgovornosti delavcev zavarovanca stranskega intervenienta na toženi stranki, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogla. Glede na velikost tujkov in mesto, kjer so se nahajali, je ocena prvostopnega sodišča, da bi morala zdravnika v danih okoliščinah ob dovolj skrbni reviziji rane tujka opaziti, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Zato je tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o podani odgovornosti stranskega intervenienta za škodo, ki je nastala tožniku kot posledica ne dovolj skrbnega ravnanja zdravnikov stranskega intervenienta, povsem pravilen.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke glede vzročne zveze drugostopenjsko sodišče poudarja, da ne tožeča stranka ne sodišče prve stopnje nista navedla, da so bili v konkretnem primeru tujki najdeni prepozno, temveč, da so bili najdeni kasneje kot bi lahko bili in bi ob dovolj skrbnem pregledu tudi morali biti. In ker so bili tujki zato tudi odstranjeni kasneje, je tudi po oceni izvedenca tožniku nastala dodatna oziroma večja škoda kot bi mu zaradi same poškodbe ob padcu (prim. tč. 8. in 9. izvedenskega mnenja). Da je mogoče neko dejstvo vzeti kot podlago sodne odločbe, mora biti dokazano s tako stopnjo, da je izključen vsak razumen dvom; da v resničnost ugotovljenih dejstev ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Čeprav je izvedenec pri zapisu odgovora na vprašanja o vzroku za gnojno vnetje, ki je tožniku povzročilo dodatno škodo, uporabil izraz verjetno, pa je iz celotnega konteksta izvedenskega mnenja moč zanesljivo sklepati, da sta vzrok tujka, ki nista bila odkrita že pri prvem pregledu. Izvedenec namreč pove, da sta vzrok zelo verjetno zgolj tujka, da je vnetje prenehalo kakor hitro so tujka odstranili in da bi zdravljenje, če bi bila tujka odkrita že pri prvem pregledu, zelo verjetno potekalo brez vnetja in iztoka ter bilo končano bistveno prej kot je bilo pri tožniku. Ob teh dejanskih ugotovitvah izvedenca pa ni moč govoriti o razumnem dvomu v zaključek sodišča o podani vzročni zvezi.

Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP, po katerem je v primeru delnega uspeha strank v pravdi potrebno upoštevati razen doseženega uspeha tudi vse druge okoliščine primera. V obravnavanem primeru so pravdni stranki in stranski intervenient v pretežni meri navajali dejstva in predlagali dokaze, ki so se nanašali na temelj zahtevka, pa tudi pretežni del dokaznega postopka je bil namenjen dokazovanju oziroma izpodbijanju temelja. Ugotavljanje temelja je tako povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da pri ugotavljanju uspeha v pravdi upošteva uspeh ločeno po temelju in ločeno glede višine dosojene odškodnine, materialnopravno pravilen (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 530/2005).

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.