Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da I. Š. ni bil oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja, ker je bil lastnik vozila njegov oče. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP). Priča Š. je povedal, da je bil sicer avto pisan na njegovega očeta, vendar pa mu je avto oče dal in ga je uporabljal samo on, kasneje pa ga je tudi dedoval po očetu, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je Š. oškodovanec, saj je bila s kaznivim dejanjem prekršena njegova premoženjska pravica in sicer je bil poškodovan avto, ki ga je oškodovanec uporabljal. Samo dejstvo, da je bilo lastništvo pisano na očeta ne vpliva na položaj

I. Š. kot oškodovanca. Zato pritožnik v tem delu ne more uspeti.

Izrek

Pritožba obdolženega D. V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odst. 224. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter poseben pogoj, da mora v treh mesecih oškodovancu

I. Š. plačati 100.000,00 SIT. V istem znesku je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek. Obdolženemu je v skladu s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu, predlagal zavrnitev pritožbe.

Obdolženi je odgovoril na mnenje višjega državnega tožilca in vztrajal pri pritožbenih navedbah.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da I. Š. ni bil oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja, ker je bil lastnik vozila njegov oče. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP). Priča Š. je povedal, da je bil sicer avto pisan na njegovega očeta, vendar pa mu je avto oče dal in ga je uporabljal samo on, kasneje pa ga je tudi dedoval po očetu, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je Š. oškodovanec, saj je bila s kaznivim dejanjem prekršena njegova premoženjska pravica in sicer je bil poškodovan avto, ki ga je oškodovanec uporabljal. Samo dejstvo, da je bilo lastništvo pisano na očeta ne vpliva na položaj

I. Š. kot oškodovanca. Zato pritožnik v tem delu ne more uspeti.

Pritožnik nadalje navaja, da pričanje Š. ni verodostojno, ker je glede storitve kaznivega dejanja najprej povedal, da se je zgodilo okoli 22 ali 23 ure, nato pa, ko mu je bilo predočeno, da se je ogled kraja dejanja začel ob 2.10 uri dne 2.12.2001, povedal, da se je dogodek zgodil po polnoči. Oškodovanec je sicer glede tega res različno izpovedal, vendar pa gre to odstopanje pripisati časovni oddaljenosti od dogodka, saj je bil oškodovanec na glavni obravnavi zaslišan šele več kot tri leta in pol po kaznivem dejanju, sicer pa je o ostalem poteku dogodka prepričljivo izpovedal, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo njegovi izpovedbi. Čas storitve kaznivega dejanja pa je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo na podlagi zapisnika o ogledu kraja dejanja. Pritožbene navedbe, da se je oškodovanec lažno izdajal, da je imel neuspele poslovne pustolovščine v blejskih lokalih, prav tako ne morejo omajati pravilnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, saj so navedeni konkretni in jasni ralogi zakaj sodišče ne verjame obdolžencu ter zakaj sledi izpovedbi oškodovanca, poleg tega pa takšne pritožnikove navedbe nimajo nobene povezave s konkretno kazensko zadevo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni nobenih dokazov, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje.

Dokaz je izpovedba oškodovanca, ki mu je kot že rečeno sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je povedal, da z obdolžencem ni v nobenem sporu, kar je potrdil tudi obdolženi, oškodovanec pa je tudi natančno opisal kako je opazoval obdolženega pri storitvi kaznivega dejanja, kako je obdolženega videl, ko je šel mimo luči in ga takrat prepoznal ter potrdil, da storilec ne bi mogel biti nihče drug. Obdolženi je v zagovoru tudi dopustil možnost, da se je z oškodovančevega okna videlo dogajanje pri avtu.

Obdolženi neutemeljeno navaja, da je sodišče štelo kot dokaz krivde dejstvo, da je zavrnil oškodovanca, da mu plača

60.000 SIT. Sodišče prve stopnje je z gotovostjo ugotovilo, da je dejanje storil obdolženi na podlagi izpovedbe oškodovanca, s katero je bil tudi izpodbit obdolženčev zagovor. Zato pritožnik s ponavljanjem svojega zagovora, da je tiste noči sicer prišel peš iz mesta po polnoči, vendar se oškodovančevemu avtu sploh ni približal in dejanja ni storil, pravilnih razlogov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Neutemeljeno pa pritožnik še navaja, da je na glavni obravnavi protestiral glede oškodovančeve izpovedbe, da se je pogovarjal z obdolženčevo mamo, saj iz zapisnika o glavni obravnavi to ne izhaja, prav tako ne izhaja, da bi obdolženi podal predlog za zaslišanje svoje mame.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo relevantne razloge za izrek pogojne obsodbe, pri določitvi kazni v okviru pogojne obsodbe je tudi pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, preizkusna doba pa je primerno dolga za utrditev prognoze obdolženčevega bodočega pozitivnega vedenja. Pravilno je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo tudi posebni pogoj, saj je z gotovostjo ugotovilo, da je oškodovancu nastala škoda v znesku 100.000 SIT in da bo to škodo obdolženi glede na dohodke sposoben povrniti.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je na podlagi določbe I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti postopka ter obdolženčevim premoženjskim razmeram.