Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Novo mesto DT-0610-4377/2011- 11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku kot nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 5. 2011 v znesku 8.360,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 79,23 EUR ter DDV za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 7. 2011 v znesku 1.852,20 EUR in pripadajoče obresti v znesku 10,39 EUR. Odmerjeni DDV in obresti skupaj znašajo 10.301,82 EUR (I. točka izreka), kar mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe (II. točka izreka). Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da se zahtevek za povračilo stroškov zavrne ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v maju 2011 nabavil osnovno sredstvo – drobilni stroj za pripravo lesnih sekancev Willibald MZA 4300 in dodatno opremo v skupni vrednosti brez DDV 253.390,00 EUR, na kar je bilo obračunanega 50.678,00 EUR DDV. Vrednost opreme z DDV je bila 304.068,00 EUR. Opremo je dobavil od družbe A. d.o.o. Od istega dobavitelja je v juliju 2011 nabavil še bager nakladalec terex 840 in univerzalno žlico za nakladanje v vrednosti 63.700,00 EUR brez DDV, obračunan DDV v znesku 12.740,00 EUR, vrednost z DDV pa je 76.440,00 EUR. Tožnik je omenjenemu dobavitelju v celoti plačal oba računa, od katerih je uveljavljal tudi odbitek vstopnega DDV.

Prvostopenjski organ je opravil preveritev družbe A. d.o.o., ki obveznost po DDV-O za mesec maj 2011, v katerem je prodala tožniku drobilni stroj, ni poravnala. Prav tako ni poravnala obveznosti za mesec julij 2011, v katerem je tožniku prodala bager. V postopku je družba A. d.o.o. za drobilni stroj predložila nemški račun prodajalca B. v vrednosti 213.500,00 EUR s 1.800,00 EUR transportnih stroškov, kar je skupaj 215.300,00 EUR. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je na nemškem računu zajeta tudi dodatna oprema. Nadalje ugotavlja, da sta na nemškem računu kot kontaktni osebi navedeni tožnik in C.C., ki je tožnikov solastnik družbe D. d.o.o. in direktor družbe D. d.o.o. Zato zaključuje, da sta omenjena aktivno sodelovala pri nakupu drobilnega stroja v Nemčiji preko družbe A. d.o.o. in da sta vedela, da je v vrednosti tega računa zajeta tudi dodatna oprema in ne samo vrednost samega stroja. Dodatno opremo za drobilni stroj, ki jo je družba A. d.o.o. zaračunala tožniku, pa naj bi le-ta nabavila od družbe E. d.o.o. Slednja ji je za navedeno opremo izdala račun 27. 5. 2011 v vrednosti 41.800,00 EUR, z DDV v višini 8.360,00 EUR oziroma v vrednosti z DDV v višini 50.160,00 EUR. Za bager nakladalec terex je družba A. d.o.o. predložila prejeti račun od družbe F. d.o.o, v katerem je navedena cena brez DDV v višini 54.250,00 EUR, DDV v višini 10.850,00 EUR, vrednost z DDV v višini 65.100,00 EUR. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je na navedenem računu že zaračunana tudi bagerska zajemalka. Družba F. d.o.o. je predložila račun, iz katerega izhaja, da je pridobila navedeni bager od prodajalca G. Za univerzalno žlico za nakladanje je družba A. d.o.o. prvostopenjskemu organu predložila račun, po katerem naj bi od družbe E. d.o.o. nabavila univerzalno žlico za kopanje 600 mm po ceni 9.261,00 EUR in DDV v višini 1.852,20 EUR, kar skupaj znaša 11.113,20 EUR.

Prvostopenjski organ na podlagi ugotovitev, ki jih povzema, zaključuje, da dobava dodatne opreme za drobilni stroj in dobava univerzalne žlice za bager terex s strani družbe E. d.o.o. družbi A. d.o.o. in naprej tožniku ni bil dejanski posel, ampak navidezen ter da v resnici družba E. d.o.o. družbi A. d.o.o. ni dobavila nič, slednja pa družbi E. d.o.o. tudi ni nič plačala. Prvostopenjski organ je preveril podatke za družbo E. d.o.o. in zaključil, da gre za „missing trader družbo“ oz. „neplačujoči gospodarski subjekt“ (v nadaljevanju MT), ki je obstojal zgolj na papirju, dejansko pa ni posloval. Nadalje zaključuje, da je bila davčna utaja storjena tako, da si je na podlagi obračunanega DDV na obeh navideznih oz. fiktivnih računih družbe E. d.o.o., ki nikoli ni bil plačan v državni proračun, družba A. d.o.o., ta DDV odbila od svojih davčnih obveznosti. Pri prodaji tega navideznega blaga naprej tožniku je obračunala DDV, s čimer se je prvotno obračunan in neplačan DDV na računih od MT družbe, prenesel kot vstopni DDV h končnemu prejemniku blaga – tožniku, ki je od države ta DDV zahteval kot vračilo DDV. Zaključuje tudi, da sta tako družba A. d.o.o. kot tudi tožnik vedela, da sta računa od družbe A. d.o.o. „napihnjena“ z navidezno vrednostjo dodatne opreme od družbe E. d.o.o. oziroma sta pri utaji DDV oba sodelovala. Sklicuje se na prvi odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in ugotavlja, da si je tožnik v svojih obračunih DDV neupravičeno odbijal 10.212,20 EUR DDV ter da se mu navedeni odbitek vstopnega DDV ne prizna. Tožnikove pripombe pa zavrača, saj tožnik ni predložil nobenih nasprotnih dokazov.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in se sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa. Tožnik ni predložil nobenega dokaza o dobavi dodatne opreme. Prav tako ne obstojajo niti dokazi o dobavi med pravnima osebama E. d.o.o. in A. d.o.o. Družbi E. d.o.o. je bila odvzeta ID številka za DDV 1. 8. 2011. V postopku ugotovljene okoliščine pa dokazujejo, da je tožnik vedel, oziroma, da bi moral vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija. Meni, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Ne strinja se z zaključki obeh davčnih organov, da sta bila posla, na podlagi katerih sta bila tožniku dobavljena drobilni stroj z dodatno opremo ter bagar nakladalnik terex z bagersko zajemalko, vse preko družbe A. d.o.o., dejanska posla, medtem, ko naj bi bila posla, na podlagi katerih je bila tožniku (prav tako preko družbe A. d.o.o.) dobavljena še dodatna oprema za drobilni stroj ter univerzalna žlica za bager terex, navidezna posla. Davčni organ sam ugotavlja, da je tožnik v celoti plačal oba stroja kot tudi celotno dodatno opremo, ki jo je naročil pri istem dobavitelju. Tožnik si je dobavitelja A. d.o.o. izbral zato, ker se je direktor navedene družbe na te posle spoznal. V konkretnem primeru dodatna oprema (odlagalni trak, samopodpornik ter hidravlični izvlek za osovine), v skupni vrednosti 51.708,00 EUR, ki je predmet računa 2158/2011, ni bila zajeta v ceni samega stroja in ni bila sestavni del le-tega. Torej ni bila zajeta v ceni, ki jo je dobavitelj A. d.o.o. plačal nemškemu dobavitelju. Tožniku je A. d.o.o. dobavila stroj, kakršnega je tožnik naročil, vključno z dodatno opremo. Dogovorjena cena je bila nekoliko višja oz. enaka, kot bi bila cena za stroj in dodatno opremo pri drugih ponudnikih. Tožnik je A. d.o.o. plačal znesek, ki je bil primerljiv oz. enak ostalim ponudnikom. Kakšne ekonomske koristi iz posla je dosegla ta družba, tožnika ni zanimalo, omenjena družba pa je bila v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010 dobro delujoča družba. Prav tako tožnik ni poslovno sodeloval z družbo E. d.o.o. in mu razmerja in odnosi med to družbo in družbo A. d.o.o. niso poznani. V ceni nemškega dobavitelja za drobilni stroj Willibald nikakor ni mogla biti zajeta tudi dodatna oprema.

Po mnenju tožnika enako velja tudi glede nabave bagra nakladalca terex z univerzalno žlico. Davči organ ni strokovno usposobljen, da bi presojal ali gre za isto oz. enako bagarsko zajemalko ali za drugačno – nadgrajeno bagersko zajemalko. V konkretnem primeru gre za dve različne stvari, kar povsem jasno izhaja tudi iz tehničnih podatkov za bagerski nakladalnik Terex TLB 840. Eno je nakladalna žlica, drugo pa kopalna žlica. Tožniku je družba A. d.o.o. dobavila bager, ki je imel obe žlici, in je zanj plačal 76.440 EUR (vključno z DDV), kar je popolnoma tržno primerljiva cena z drugimi dobavitelji. Davčni organ v postopku ni dokazal, da naj bi bil račun fiktiven, saj za to sploh ni pristojen. Tožnik je s prodajalci sodeloval pri dogovorih glede količine in vrste opreme, medtem ko se je glede samega finančnega dela posla dogovarjal z direktorjem družbe A. d.o.o. Neupravičeni so očitki davčnega organa, da naj bi tožnik vedel, da sodeluje pri utaji DDV, ker naj bi imel korist iz naslova vrnjenega DDV in iz naslova višje državne subvencije za nakup strojev. Tožnik navaja, da je v času, ko je tožnik posloval z družbo A. d.o.o., ta družba poslovala povsem normalno. Davčni organ pa tožnika tudi ni opozoril, da bi bila dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačila DDV in ga tudi ni opozoril na njegovo solidarno odgovornost za plačilo. Tožnik za domnevno utajo DDV ni vedel in tudi ni mogel vedeti, zaradi česar so vsi očitki davčnega organa neutemeljeni in neupravičeni. Po mnenju tožnika so neupravičeni tudi očitki davčnega organa, da je stroje kupoval preko posrednika, ne pa preko neposrednega proizvajalca. Takšna je namreč običajna poslovna praksa, pri čemer je splošno znano, da se nakup preko posrednikov celo mnogokrat finančno bolj izplača, kot pa direkten nakup pri proizvajalcu.

Tožnik se sklicuje na načelo nevtralnosti DDV, sodbe Sodišča EU in na Direktivo Sveta 77/388/EGS Evropskih Skupnosti z dne 17. maja 1977 (Šesta direktiva), ki je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995 ter na najnovejšo prakso Sodišča EU (zadevi C-80/11 in C 142/11 z dne 21. 6. 2012). Iz slednje izhaja, da je pravica do odbitka DDV sestavni del sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Davčnemu zavezancu pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti samo, če je vedel ali bi moral vedeti, da je transakcija povezana z goljufijo. V konkretnem primeru je bil posel izveden, stroji dobavljeni in plačani ter je bil DDV s strani tožnika plačan. Tožnik ima tudi račun, ki ima vse obvezne sestavne dele, stroje pa uporablja za opravljanje svoje obdavčljive dejavnosti. Davčni organ tožniku ni dokazal, da je vedel ali bi mogel vedeti, da posluje z goljufivimi gospodarskimi subjekti. V konkretnem primeru davčni organ neutemeljeno tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru prvostopenjski organ tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV za dodatno opremo, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi dveh računov, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o. Glede slednje je davčni organ ugotovil, da je za navedeno dodatno opremo prejel računa s strani družbe E. d.o.o., glede katere ugotavlja, da je t. i. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma MT v smislu Uredbe Komisije (ES), št. 1925/2004. To so subjekti, registrirani kot davčni zavezanci za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljalo to blago ali storitve z DDV, vendar ne plačajo dolgovanega DDV ustreznemu davčnemu organu (2. člen). Tožnik je od omenjenih dveh računov, ki mu jih je izdala družba A. d.o.o., uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ pa je v postopku ugotovil, da sta računa, ki jih je tožnikovemu dobavitelju izdala družba E. d.o.o., fiktivna in da omenjena družba tožnikovemu dobavitelju ni ničesar dobavila. Ob preverjanju računov dobaviteljev (račun nemškega dobavitelja in račun družbe F. d.o.o.), ki sta tožnikovemu dobavitelju (družbi A. d.o.o.) dostavila stroja (drobilni stroj in nakladalec), pa davčni organ zaključuje, da je z navedenima računoma - v njuni ceni že zajeta tudi dodatna oprema k strojema. Zato je slednja na računih družbe A. d.o.o., ki sta bila izdana tožniku, neupravičeno še enkrat zaračunana, saj je bila vrednost dodatne opreme že zajeta v ceni za stroja. V tem delu (glede vrednosti dodatne opreme) sta zato računa „napihnjena“. Tožniku pa očita, da je pri nakupu teh dveh strojev sam sodeloval in da je, glede na to, da ima znanje na tem področju, vedel, da sta računa družbe A. d.o.o. napihnjena z navidezno vrednostjo dodatne opreme. Ob nadaljnjih ugotovitvah, da tožnik v zvezi z navedeno opremo ni predložil listin, ki bi izkazovala njihovo dobavo, in ob ugotovitvah, da družba E. d.o.o. dobave navedene dodatne opreme ni mogla opraviti, ker zato ni imela pogojev (MT), je prvostopenjski organ zaključil, da dobava navedene dodatne opreme ni bila opravljena in da sta računa družbe E. d.o.o. glede nabave navedene opreme fiktivna in da sta izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Na podlagi ugotovitev, ki jih pojasnjuje, prvostopenjski organ tudi zaključuje, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da pri poslih s tema družbama sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 11. točke te obrazložitve. Ta pravica se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Med osnovnimi pogoji za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi prejetih računov je dobava blaga oziroma storitev (1. pogoj v 11. točki te obrazložitve). Prvostopenjski organ je v predmetni zadevi ocenil, da dodatna oprema na računih tožnikovega dobavitelja (družba A. d.o.o.) tožniku ne bi smela biti zaračunana, saj je zaključil, da je vrednost le-te zajeta že v vrednosti (ceni) za omenjena stroja (drobilni stroj in nakladalec). Vendar pa je po presoji sodišča v navedenem delu dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, omenjeni zaključki pa preuranjeni.

Pri zgoraj navedenem zaključku je davčni organ izhajal predvsem iz navedb na računih, in na tej podlagi zaključil, da je cena dodatne opreme že zajeta v ceni strojev. Pri tem se sklicuje na nemški račun, ki se nanaša na drobilni stroj, iz katerega izhaja, da vključuje (na računu navedeno „included“): „discharge convayor, magnetic drum, ABS, wheel drive, remote control unit, central lubrication system, hydr. axle extractor, cooler fan reversible, extended hopper, hydravlic draw bar support“. Po presoji sodišča pa ni mogoče nesporno pritrditi navedenemu zaključku davčnega organa, da omenjena dodatna oprema, kot je navedena na nemškem računu, res predstavlja dodatno opremo: „odlagalni trak, samopodpornik, hidravlični izvek za osovine“, za katero je tožnik prejel s strani družbe A. d.o.o. račun št. 2158/11. Davčni organ namreč sploh ni ugotavljal, katera dodatna oprema iz nemškega računa naj bi se ujemala z dodatno opremo, ki je navedena na računu A. d.o.o. št. 2158/11, s katerim je tožniku zaračunan drobilni stroj z navedeno opremo. V nemškem računu je našteta dodatna oprema v tujem jeziku (10 postavk), iz obrazložitve davčnega organa pa ne izhaja, katera dodatna oprema iz tega nemškega računa je identična opremi iz spornega računa. Tako ni mogoče nesporno pritrditi davčnemu organu, da je na omenjenem nemškem računu zajeta prav dodatna oprema iz spornega računa. Prav tako davčni organ za tak zaključek ni pridobil drugih dokazov (npr. informacij s strani nemškega dobavitelja glede nakupa predmetnega stroja oz. vprašanja, kaj naj bi bilo zajeto v ceni tega stroja, itd...). Glede navedenega zato po presoji sodišča dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zaključki davčnega organa pa preuranjeni.

Prav tako je bilo po presoji sodišča nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, ki se nanaša na zaključek davčnega organa, da je dodatna oprema k nakladalcu – „univerzalna žlica za kopanje 600 mm“ že zajeta v vrednosti stroja – nakladalca, za kar je bil tožniku s strani družbe A. d.o.o. izdan račun št. 2169/11. Pri tem se davčni organ sklicuje na račun, izdan s strani družbe F. d.o.o., v katerem je zajeta tudi „bagerska zajemalka 600 mm“. Slednja po zaključku davčnega organa predstavlja univerzalno žlico za kopanje 600 mm, za katero je izdala račun družba E. d.o.o, ki je zato po oceni davčnega organa fiktiven. Po presoji sodišča so tudi navedeni zaključki davčnega organa preuranjeni, saj ni mogoče nesporno zaključiti, da gre pri „bagarski zajemalki 600 mmm“, ki je navedena na računu družbe F. d.o.o. ter pri „univerzalni žlici za kopanje 600 mm“, ki je navedena na računu družbe E. d.o.o., za isto stvar, zaradi česar naj bi tudi bil račun družbe E. d.o.o. fiktiven. Davčni organ je pri tem zaključku izhajal predvsem iz navedb na računih. Vendar pa v zvezi z navedenimi zaključki ni pridobil še drugih dokazov (npr. informacij s strani dobavitelja stroja, itd...). Tožnik je v postopku zatrjeval, da gre za dve različni stvari in sicer nakladalno žlico in kopalno žlico ter da je tožniku družba A. d.o.o. dobavila stroj z obema žlicama. Na navedeno pa se sklicuje tudi v tožbi. Ker tudi po presoji sodišča v zadevi ni mogoče nesporno zaključiti, da gre pri navedenih žlicah za isto žlico, je tudi v tem delu dejansko stanje po presoji sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno, zaključki davčnega organa pa zato preuranjeni.

Nadaljnji zaključki davčnega organa, da sta računa za dobavo dodatne opreme za omenjena stroja fiktivna, pa se nanašajo na ugotovitve glede družbe E. d.o.o., za katero je ugotovljeno, da je MT, pri čemer davčni organ tožniku očita tudi vedenje, da je sodeloval pri davčni utaji. Ker pa so bili podlaga za presojanje tožnikovega subjektivnega elementa zaključki davčnega organa, ki so po presoji sodišča preuranjeni, je preuranjen tudi nadaljnji zaključek davčnega organa, da je pri tožniku podan subjektivni element ter da je tožnik sodeloval pri davčni utaji.

Iz pojasnjenih razlogov izpodbijana odločitev, po kateri je tožniku dodatno odmerjen DDV, ni pravilna in zakonita. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, sodišče vseh ostalih tožbenih ugovorov niti ni presojalo. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter v skladu s tretjim odstavkom, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena, zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, ob upoštevanju DDV pa je upravičen do povračila stroškov postopka v skupni višini 420,00 EUR.