Jedro

Ker ni bilo ugotovljeno, da bi se iz stanovanja tožencev širil hrup, sta sodišči utemeljeno kot nepotreben zavrnili dokaz z izvedencem, ki naj bi ugotovil intenziteto, vir, vrsto in vzorec tega hrupa, ugotovil ustreznost zvočne izolacije stanovanja tožencev in izvedel "rekonstrukcijo" hrupne dejavnosti. Iz istega razloga sta utemeljeno zavrnili dokaz z izvedencem medicinske stroke in ogled.

Ne glede na zapis, da se opredeljuje predvsem do dokazov, ki so za odločitev relevantni, dokazna ocena ustreza zahtevam iz 8. člena ZPP, saj je iz argumentacije sodišč prve in druge stopnje razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožencev zahteval, da v stanovanju št. 15 v 5. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu Ulica 1, opustijo dejanja, ki povzročajo hrup, ki v skladu s tehnično smernico presega dopustno mero in moti mir tožnika, in s tem opustijo vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na stanovanju št. 9 v isti stavbi ter se jim v bodoče prepoveduje vznemirjanje lastninske pravice tožnika; zahteval je tudi, da toženci sprejmejo ustrezne ukrepe za zmanjšanje oziroma preprečitev povzročanja hrupa, ki izvira iz njihovega stanovanja in moti tožnikov dnevni in nočni počitek v njegovem stanovanju ter da izvršijo ustrezno zvočno izolacijo svojega stanovanja.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa, da razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Tožnik trdi, da toženci v svojem stanovanju povzročajo hrup, ki presega dopustno mero, in tako motijo njegov dnevni in nočni mir ter posegajo v njegovo lastninsko pravico na stanovanju.

6. Prva dva toženca skupaj z dvema otrokoma prebivata v stanovanju številka 15 v 5. nadstropju stanovanjske stavbe .... Na tem naslovu ima registriran sedež tudi tretja toženka, katere dejavnost je „proizvodnja drugih vrhnjih oblačil“, in sicer se ukvarja z dizajniranjem in proizvodnjo plesnih oblek. Tožnikovo stanovanje je dve nadstropji pod stanovanjem tožencev, torej v 3. nadstropju stavbe.

7. Tretja toženka svoje pridobitne dejavnosti ne opravlja v stanovanju, ampak na naslovu Ulica 1 oziroma sedaj na Ulica 30. Toženca v zvezi z dejavnostjo podjetja doma opravljata le administrativna dela (pregled službene pošte). Konec januarja in v začetku februarja 2015 so bile v tožnikovem stanovanju na njegovo zahtevo opravljene meritve. V spalnici v dnevnem času je bilo od 0,27 do 0,47 % prekoračitev nad 30 dB (ta hrup ustreza tihemu šepetu) in od 0,01 do 0,07 % v nočnem času, pri čemer vir ni bil identificiran. V enem tednu meritev je približno 50 do 100 dogodkov presegalo 30 dB. Iz zapisnikov inšpekcijskih ogledov, ki so bili po tožnikovi prijavi opravljeni v stanovanju tožencev, izhaja, da v stanovanju ni znakov o morebitnem izvajanju dejavnosti, prav tako tudi ne v kletnih prostorih in garažnem boksu. Iz zapisnika Inšpektorata RS za okolje in prostor nadalje izhaja, da so bila v stanovanju vsa dela (prva dva toženca sta stanovanje v letih 1993 in 1994, ko toženec še ni bival v tem bloku, renovirala) izvedena na način, ki ne zahteva soglasja lastnikov drugih stanovanj. Stanovanjska inšpekcija je zaključila, da registracija sedeža tretje toženke na naslovu stanovanja ne pomeni kršitve 14. člena Stanovanjskega zakona in s tem povezanega prekrška.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi zanj moteč hrup izhajal iz stanovanja tožencev, verjame pa mu, da v njegovem stanovanju prihaja do določenih zvokov in hrupa jakosti nad 30 dB. Toženec ni dokazal, da bi prva dva toženca uporabljala stanovanje neobičajno glede na krajevne razmere. Stanovanje uporablja štiričlanska družina za običajno bivanje, dejavnost tretje toženke pa se ne izvaja v stanovanju. Dokazni predlog po ogledu je glede na zaslišanja in predložene fotografije, ki prikazujejo stanovanje, po oceni sodišča postal nepotreben in tudi izvajanje dokazov z izvedencem za meritve hrupa in izvedencem medicinske stroke ni bilo potrebno.

9. Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi tožnikove pritožbe soglašalo, da tožnik ni uspel dokazati, da hrup, ki se pojavlja v njegovem stanovanju, izvira iz stanovanja tožencev. Potrdilo je pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in odgovorilo na pritožbeno grajo o napačni oceni izpovedbe prič, katerih povzetki naj bi bili iztrgani iz konteksta. Na očitke o nepravilni zavrnitvi dokaznih predlogov je odgovorilo v 5. in 6. točki obrazložitve (tožnik ni navedel, kaj z dokaznim predlogom po ogledu dokazuje, kasnejši predlog, naj se preveri, ali tožena stranka v stanovanju opravlja dejavnost, pa je prepozen, pa tudi neprimeren; izvedba dokazov z izvedenci je bila predlagana po potrebi, naknadno substanciran predlog pa je, tudi če bi bil ustrezno postavljen, nepotreben glede na to, da ni izkazano, da tožena stranka v stanovanju povzroča prekomeren hrup). Dodalo je, da je zavrnitev dokaznih predlogov sicer skopa, a zadostna, saj gre za nesubstancirane in tudi sicer neustrezno postavljene dokazne predloge.

**Navedbe tožnika v reviziji**

10. Tožnik trdi, da se pritožbeno sodišče pri zaključku, da ni uspel dokazati, da hrup, ki se pojavlja v njegovem stanovanju, izvira iz stanovanja tožencev, opira na izpovedbe prič, ki jih napačno in nepopolno povzema. Višje sodišče je samovoljno in arbitrarno ugotovilo dejansko stanje, ki je napačno ugotovljeno že v sodbi prve stopnje, o uporabi materialnega prva pa ni reklo ničesar. Že s tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju revizije – enako kot v pritožbi – izpostavlja dele izpovedb prič A. A., B. B. in C. C. in trdi, da je glede na njihovo izpovedbo protispisen zaključek, da priče niso zaznale opravljanja kakršnekoli dejavnosti v stanovanju tožencev in da priča C. C. ni zaznal nobenega nenavadnega hrupa v tožnikovem stanovanju. Tožnik že ves čas postopka trdi in dokazuje, da je vzrok hrupa ne le opravljanje pridobitne dejavnosti, temveč tudi nepridobitne dejavnosti ter neustrezne zvočne izolacije stanovanja tožene stranke. Podana je torej kršitev po 15. in tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče tako navaja, da dokaza z ogledom sodišče prve stopnje ni izvedlo, ker tožnik ni navedel, kaj z njim dokazuje, ter da iz sedanjega načina uporabe ni mogoče sklepati na način uporabe v preteklosti, zlasti ker je pretekla uporaba stanovanja izkazana s prepričljivimi dokazi, ne navede pa s kakšnimi. V tem delu sodba nima razlogov, zaključki pa so povsem napačni. Sodišče prve stopnje se do vseh dokaznih predlogov tožnika sploh ni opredelilo, saj je navedlo, da se je opredelilo le do tistih, ki naj bi bili relevantni. Tako iz sodbe niti jasno ne izhaja, katere dokaze je upoštevalo in katere ne in zakaj ne. Sodba prve stopnje je glede odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov neobrazložena. Navedba, da dokazov ni izvajalo, ker je to postalo nepotrebno, ne zadošča kriterijem obrazložene odločitve. S pavšalnim sledenjem sodbi prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči bi se morali opredeliti do zavrnjenih dokazov in specificirati, zakaj njihova izvedba ni bila potrebna. Izvedba predlaganega dokaza se lahko zavrne samo, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi, kar mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaza bodisi iz končne odločbe. S tem, ko sodišče pojasni razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti ali očitne neprimernosti predlaganega dokaza, je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga, in jih z morebitno pritožbo napade. V konkretni zadevi tudi ni jasno, katere izpovedbe prič oziroma pravdnih strank in listine, na katere se sodišči sklicujeta, dajejo podlago za ugotovitev odločilnih dejstev. Kljub zapisu v 10. točki obrazložitve sodbe prve stopnje, katera so pravno pomembna dejstva za odločitev, se je sodišče omejilo zgolj na ugotavljanje opravljanja dejavnosti tožencev v stanovanju, enako pa je storilo tudi sodišče druge stopnje. Do sicer ugotovljenega prekomernega hrupa, ki se širi v stanovanje A. A. in tožnika, pa se sodišči ne opredelita in sodišče prve stopnje v zvezi s tem opusti izvedbo dokaza z izvedencem za hrup. Sodišči nista upoštevali, da toženci ogrožajo življenje, zdravje in delazmožnost tožnika iz treh razlogov, ne le zaradi namerne pridobitne dejavnosti, ampak tudi z namerno nepridobitno dejavnostjo in zaradi neustrezne zvočne izolacije stanovanja tožencev (neustrezna zvočna izolacija tal in netipske masažne kopeli). Sodišči sta odločitev oprli zgolj na izpovedbe tožencev in zapisnike inšpekcijskih organov in policije, ki so bili nepopolni. Ogledi nikoli niso bili istočasno na naslovih stanovanja in opravljanja dejavnosti in tudi ne v nočnem času, ko so toženci najbolj hrupno aktivni. Povsem napačen je tudi zaključek, da izvor hrupa ni identificiran. Toženec je skupaj s pričo A. A. v njenem stanovanju v 4. nadstropju zaznal hrup, ki se je vertikalno prenašal iz stanovanja tožencev, skupaj s pričo B. B. pa sta zaznala hrup v njegovem stanovanju, ki je prav tako prihajal iz stanovanja tožencev. Blok ima 5 nadstropij, drugi dve priči, ki živita v 5. nadstropju, pa sta zanikali, da bi v svojih stanovanjih povzročali zdravju škodljiv hrup, ki se prenaša v nižja nadstropja. Sodišči prezreta objektivne dokaze, in sicer izvedene meritve hrupa v tožnikovem stanovanju, ki kažejo prekoračeno dopustno mejo hrupa, izsledke raziskav o škodljivih učinkih hrupa in medicinke dokumentacije o zdravstvenih okvarah tožnika zaradi hrupne dejavnosti tožencev. Sodišči nista ugotavljali, da toženca po rekonstrukciji stanovanja nimata elaborata o ustreznosti zvočne izolacije stanovanja na podlagi meritev strokovne institucije. Tega ni pregledala niti stanovanjska inšpekcija. Tožnik je substanciral svoj dokazni predlog po postavitvi dveh izvedencev, pri čemer je predlagal izvedenca za hrup v zvezi z ugotavljanjem vira, vrste in vzorca hupa, ki se širi v tožnikovo stanovanje iz stanovanja tožencev, ugotavljal pa bi tudi ustrezno zvočno izolacijo njihovega stanovanja.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

11. Revizija ni utemeljena.

12. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi z zatrjevanjem procesnih kršitev ni mogoče doseči vsebinske presoje dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje – v takih primerih je sklicevanje na procesne kršitve le navidezno, saj stranka v resnici izpodbija dejansko stanje in dokazno oceno. Tožnikove trditve v reviziji o obstoju procesnih kršitev v resnici pretežno merijo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje.

13. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti. Nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe oziroma med samimi razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so zatrjevana le na splošno, kar v revizijskem postopku ne pomeni ustrezne graje izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče namreč ne pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti (ampak po 371. členu ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni), zato jih mora revident konkretno opredeliti, torej pojasniti, v čem (konkretno, glede katerih razlogov) se to nasprotje kaže. Tudi izostanka razlogov (z izjemo izostanka razlogov glede zavrnitve dokaznih predlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) tožnik opredeljeno ne pojasni. V resnici z zatrjevanjem te procesne kršitve prikrito graja dokazno oceno, enako kot z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se kaže v ti. protispisnosti, to je nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta kršitev pa ni podana tedaj, kadar sodišče tolmači dokaze napačno oziroma drugače kot stranka oziroma jim pripisuje drugačno ali pa celo napačno dokazno težo in pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. S pripisovanjem drugačnega pomena izpovedbam prič in drugim dokazom, kot pa sta jim ga dali sodišči prve in druge stopnje, tožnik izpodbija prav to in v posledici tega, drugače kot sodišči prve in druge stopnje, sklepa, da v njegovem stanovanju zaznan prekomeren hrup izvira iz stanovanja tožencev. Vrhovno sodišče zato na te navedbe ne odgovarja, saj tožnik želi z njimi uveljaviti nedovoljeni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi ne pomeni izostanek opredelitve materialnopravne podlage spora na pritožbeni stopnji. To bi lahko pomenilo kvečjemu revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, če bi sodišče ne uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali bi jih uporabilo napačno. Tudi tega tožnik v reviziji (četudi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava) opredeljeno ne trdi. Materialnopravno podlago spora je navedlo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), relevantna pa je bila zaradi opredelitve za odločitev relevantnih dejstev. Tožnik trdi, da z nepremičnine tožencev (iz stanovanja) izvirajo vzroki, ki otežujejo uporabo njegove nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija po prvem odstavku 75. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Zato v skladu z 99. členom SPZ zahteva, da toženci prenehajo z vznemirjanjem, prepoved nadaljnjega vznemirjanja in odpravo vzrokov, ki to vznemirjanje povzročajo. Odločilno torej je, ali (prekomerni) hrup izvira iz stanovanja tožencev in ne kaj je vir (vzrok) hrupa (opravljanje pridobitne ali nepridobitne dejavnosti, neustrezna izolacija stanovanja ali kaj drugega). S tem namenom je bil izveden dokazni postopek, v katerem pa se to dejstvo ni potrdilo. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi se iz stanovanja tožencev širil hrup, sta sodišči utemeljeno kot nepotreben zavrnili dokaz z izvedencem, ki naj bi ugotovil intenziteto, vir, vrsto in vzorec tega hrupa, ugotovil ustreznost zvočne izolacije stanovanja tožencev in izvedel „rekonstrukcijo“ hrupne dejavnosti. Iz istega razloga sta utemeljeno zavrnili dokaz z izvedencem medicinske stroke in ogled. Tudi trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi izostanka obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga niso utemeljene, saj je zavrnitev dokaznih predlogov sodišče prve stopnje obrazložilo, pritožbeno sodišče pa to zaradi odgovora na pritožbene navedbe še dodatno utemeljilo.

15. Neutemeljena pa je tudi tožnikova kritika dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje. S trditvami, da se je sodišče opredelilo le do dokazov, ki so za odločitev relevantni, pri čemer ni jasno, kateri so to, in da ni jasno, kateri so tisti prepričljivi dokazi, s katerimi je bila ugotovljena pretekla raba stanovanja tožencev, tožnik skuša prikazati, da ne gre le za vsebinsko nepravilno in neprepričljivo dokazno oceno, temveč za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, torej da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna ter analitično-sintetična. Ne glede na zapis, da se opredeljuje predvsem do dokazov, ki so za odločitev relevantni, dokazna ocena ustreza zahtevam iz 8. člena ZPP, saj je iz argumentacije sodišč prve in druge stopnje razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom. Tako se izkaže, da tudi s kritiko dokazne ocene sodišč skuša tožnik vsebinsko izpodbiti dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

1 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.