Jedro

Država oziroma center za socialno delo nista dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi s tožnico za opravljanje rejništva. Rejniška dejavnost predstavlja nadomeščanje oziroma prevzemanje nalog družine, te naloge pa po svoji naravi niso in ne morejo biti organizirane kot delovni proces, tako da je rejniška pogodba civilnopravna in ne delovnopravna pogodba.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da se 3. točka izreka spremeni tako da v celoti glasi: „ Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila; drugotožena stranka pa tudi sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“ V preostalem se pritožba drugotožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na domu za nedoločen čas, od začetka opravljanja dejavnosti kot poklic, to je od 1.10.1999, podrejeno od 5.3.2004 dalje, ko je tožnica spoznala svojo zmoto (1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožnici priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja za obdobje od 1.10.1999, podrejeno od 5.3.2004 dalje (2. točka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (3. točka).

Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo, ki jo je sodišče prejelo dne 4.7.2006 in navajala, da je dne 3.7.2006 prejela sodbo v predmetni zadevi opr. št. Pd 176/2005, ter da v skladu s pravnim poukom vlaga pritožbo zoper omenjeno sodbo, ker pa je na dopustu na Hrvaškem do dne 18.7.2006, bo obrazložitev pritožbe napisala naknadno. V nadaljevanju je tožnica dne 20.10.2006 podala dopolnitev pritožbe zoper sodbo in navajala, da se je pritožila v 15-dnevnem pritožbenem roku s priporočeno poštno pošiljko, v kateri je tudi napovedala naknadno dopolnitev in obrazložitev pritožbe. Navedeno pritožbo je vložila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženima strankama naloži v plačilo tudi stroške postopka oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Navajala je, da v celoti nasprotuje sodbi sodišča prve stopnje iz razlogov, ker je odločitev v celoti nepravilna. Rejniško dejavnost ureja Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 110/2002 – ZIRD), pri čemer 1. člen določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja, način izvajanje rejniške dejavnosti ter druga vprašanja povezana z njenim izvajanjem). ZIRD je rezultat zakonodajalčeve želje urediti rejniško dejavnost s posebnim zakonom. Tožnica je opozarjala, da ona in njena družina z rejenci niso v družinskem razmerju, rejenci so tuji otroci, ki imajo svojo družino in starše, ki so zavezani za njihovo vzgojo in preživljanje. Ustavna pravica do družine – biološke družine rejenca – bi bila kršena, če bi rejniška družina nadomeščala oziroma prevzemala njene naloge. Rejnik ne živi in ne more živeti z rejencem družinskega življenja, ampak ima rejnik predvsem dolžnosti, ki jih našteva ZIRD. Rejnik je v razmerju do rejenca zgolj izvajalec (sicer zahtevne) rejniške dejavnosti. Rejništvo nastane z odločbo pristojnega centra za socialno delo in z rejniško pogodbo. Tožnica v nadaljevanju polemizira s stališčem ustavnega sodišča in navaja, da se v določenem delu z Ustavnim sodiščem RS strinja, z določenimi argumenti pa ne. Za presojo o zmotnosti sodbe delovnega sodišča glede pravne narave rejniške dejavnosti je torej bistveno, da rejniška dejavnost ni nadomeščanje in prevzemanje nalog družine ampak zlasti izvajanje dolžnosti rejnika na podlagi ZIRD. Tožnica v nadaljevanju citira določene članke iz prilog „G.“, letnik 2003. Tako navedbe, da navedena rejniška razmerja po citiranih zakonskih določilih štejejo za civilno-pravna razmerja niso pravilne. Sodišče prve stopnje bi moralo v predmetnem sporu presojati obstoje elementov delovnega razmerja v primeru tožničine rejniške pogodbe in tako odločiti tožnici v korist. Drugotožena stranka je podala pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče odločilo o sodnih stroških drugotožene stranke in sicer iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče na 4. strani sodbe navedlo, da o stroških ni odločalo, ker jih toženi stranki nista priglasili. Drugotožena stranka je delno priglasila stroške in sicer ob vložitvi odgovora na tožbo z dne 30.6.2005. Torej ne drži ugotovitev sodišča, da o stroških drugotožene stranke ni bilo mogoče odločati, ker niso bili priglašeni. Drugotožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožba drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru določil 2. odstavka 350. člena ZPP, ki določajo, v katerem obsegu pritožbeno sodišče preizkusi sodbo po uradni dolžnosti in sicer glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa je pritožbeno sodišče poseglo zgolj v odločitev o stroških postopka, saj je ugotovilo, da sodišče ni v celoti odločalo o stroških postopka toženih strank.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v zakonskem roku 15 dni vložila le pritožbo z dne 4.7.2006, v kateri je navedla, da bo obrazložitev pritožbe napisala naknadno. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje dne 20.10.2006 prejelo obširno dopolnitev pritožbe zoper sodbo. Iz priloženega spisa izhaja, da je tožnica prejela sodbo dne 3.7.2007, tako da je bila nedvomno dopolnitev pritožbe zoper sodbo vložena prepozno, torej po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka. ZPP namreč v 336. členu določa, da je dovoljeno vložiti dopolnitev pritožbe le v primeru, ko ima pritožba pomanjkljivosti, ki so navedene v tej določbi in ko sodišče prve stopnje s sklepom od pritožnika zahteva, da vlogo v določenem roku popravi ali dopolni. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da pritožba takšnih pomanjkljivosti nima in ker je bila dopolnitev pritožbe vložena prepozno, je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati in je sodbo preizkušalo le v okviru pritožbenih razlogov iz prve pritožbe in razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da ima tožnica status poklicne rejnice, saj ima v oskrbi tri rejence. Tožnica je prvič pri obeh toženih strankah vložila zahtevo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi že v letu 2004 in ker do sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja na domu ni prišlo, je ponovno podala zahtevo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki dne 26.3.2005 in pri drugotoženi stranki dne 9.5.2005. V predmetnem sporu je bilo sporno pravno vprašanje, ali se rejniško delo zakonito opravlja na podlagi pogodbe civilnega prava oziroma ali je uresničena zahteva tožnice po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na domu, torej ali omenjeno delo predstavlja delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče enako kot že sodišče prve stopnje ugotavlja, da je rejniška dejavnost urejena s posebnim Zakonom o izvajanje rejniške dejavnosti (Ur. l. RS; št. 110/2002 s sprem. - ZIRD), ki celovito ureja predmetno razmerje in v 1. členu določa, da zakon ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje te dejavnosti, način izvajanja rejniške dejavnosti in njeno financiranje ter druga vprašanja povezana z izvajanjem rejniške dejavnosti. ZIRD v 2. členu določa, da je rejništvo posebna oblika varstva in vzgoje otrok, nameščenih v rejniško družino na podlagi zakona, ki ureja družinska razmerja ali drugega zakona in je namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini. Opozoriti je tudi, da 24. člen ZIRD določa, da rejnik, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic, mora imeti istočasno nameščene vsaj tri rejence. Rejniška pogodba je tista pogodba, ki jo po izvršljivosti odločbe o oddaji otroka v rejništvo skleneta pristojni Center za socialno delo in rejnik za posameznega rejenca, pri čemer pa se medsebojne pravice in dolžnosti pogodbenih strank uredijo s posebno pogodbo.

Kot je bilo ugotovljeno v izvedenem dokaznem postopku je tožnica vložila pobudo za oceno ustavnosti 24., 31., 51., 53., in 55. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti na Ustavno sodišče RS; le-to pa je z odločbo opr. št. U-1289/04-26 z dne 18.5.2006 pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. odstavka 31., 44., 51. in 53. člena zavrnilo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 24. člena ZIRD pa zavrglo (Ur. l. RS, št. 56/2006). Zakon o Ustavnem sodišču RS (Ur. l. RS, št. 15/94 s sprem. - ZUstS) v 1. členu določa, da je ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1. odstavek), pri čemer pa je ustavno sodišče v razmerju do drugih državnih organov samostojen in neodvisen državni organ (2. odstavek), odločbe ustavnega sodišča pa so obvezne (3. odstavek).

Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica podala zahtevo za pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti in zakonitosti ZIRD, Ustavno sodišče RS pa je o njeni pobudi odločilo tako, da je pobudo za oceno ustavnosti 24., 31., 51., 53. in 55. člena ZIRD zavrnilo, oceno ustavnosti 24. člena ZIRD pa zavrglo. Pritožbeno sodišče v svoji obrazložitvi le povzema določena stališča ustavnega sodišča RS, ki je svojo obširno odločitev podalo v 35. točkah in navedlo, da je rejništvo oblika družinskega varstva otrok, ki se izvaja z nego, vzgojo in oskrbovanjem v tuji družini, to je pri osebah, ki niso otrokovi starši oziroma posvojitelji (niti skrbniki). Sistemsko gledano je izvajanje rejniške dejavnosti umeščeno v izvajanje storitev institucionalnega varstva, pri čemer pa rejništvo nastane z odločbo pristojnega centra za socialno delo in z rejniško pogodbo. Tako je rejništvo odplačno razmerje: rejnik dobi za svoje delo rejnino, prav tako pa dobi plačilo dela za posameznega rejenca. Tako je rejniška dejavnost nadomeščanje oziroma prevzemanje nalog družine, te naloge pa niso in po svoji naravi tudi ne morejo biti organizirane kot delovni proces, kar posledično pomeni, da je rejniška pogodba civilno pravna pogodba in ne pogodba delovnega prava, kot to zmotno meni tožnica. Rejniki, ki opravljajo rejniško dejavnost kot poklic, so pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi 3. alineje 15. člena ZPIZ-1, niso pa v delovnem razmerju z državo (Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana) oziroma s centrom za socialno delo (Center za socialno delo ...). Tako ni mogoče slediti pravnemu tožnice, da bi na podlagi določil 24. člena ZIRD, ki določa, da rejnik, ki ima v varstvu istočasno nameščene tri rejence, izvaja rejniško dejavnost kot poklic, rejnik moral imeti sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi.

Ob reševanju pritožbe drugotožene stranke glede odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so njene navedbe o tem, da je priglasila stroške postopka ob vložitvi odgovora na tožbo z dne 30.6.2005 sicer pravilne, vendar pritožbeno sodišče ob navedenem dejstvu izrecno poudarja, da Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 ZDSS-1) v 41. členu določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Navedeno pomeni, da drugotožena stranka krije svoje stroške postopka ne glede na to ali jih je priglasila ali ne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in odločilo, da le-ta sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, prav tako tudi pa pred pritožbenim sodiščem.