Jedro

Določbe 407. člena ZKP namreč urejajo t.i. nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč samo odločba o kazni. Pri tej obliki obnove ne gre za nedovoljeno ponovno sojenje, za dejanje za katero je bil obsojenec že pravnomočno obsojen, temveč se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni (1. in 2. točka) oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe (3. točka). Predmet neprave obnove je torej izrek enotne kazni, preklic pogojne obsodbe pa ne more biti predmet takšnega postopka, saj se z nepravo obnovo kazenskega postopka na ta način ne more posegati v pravnomočno sodbo.

Izrek

Pritožbi obsojenke M.L. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I Ks 40269/2014/2011 z dne 13. 12. 2016 na podlagi 3. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) delno ugodilo zahtevi obsojenke M.L. za obnovo kazenskega postopka in odločilo, da se pogojna obsodba, izrečena obsojenki s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 416/2007 z dne 19. 8. 2008 ne prekliče in se ji kazen 1 mesec zapora, določen s to sodbo, ne všteje v enotno kazen devet let in osem mesecev zapora, določeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 40269/2014 z dne 17. 8. 2016, spremenijo pa se pravnomočne sodbe navedene v izreku izpodbijane sodbe tako, da se obsojenki na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), prvega odstavka 55. člena KZ-1 in 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP izreče enotna kazen devet let in sedem mesecev zapora ter stranska kazen dvesto dnevnih zneskov po 7,00 EUR, to je 1.400,00 EUR denarne kazni. Na podlagi 55. člena KZ-1 in 56. člena KZ-1 je prvostopno sodišče obsojenki v enotno kazen vštelo tudi čas prebit v priporu in na prestajanju kazni, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

2. Proti takemu sklepu se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve zakona pritožila obsojenka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ji pogojne obsodbe I K 66382/2010, III K 32693/2010, II K 35581/2010, I K 12201/2010 in I K 7376/2012 ne prekličejo, torej, da se izbrišejo iz skupne izrečene enotne kazni, ker ob izreku oziroma preklicu niso bila uporabljena zakonska določila prvega odstavka 62. člena KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Obsojenka je pritožbenemu sodišču z vlogo, ki je prispela po tem, ko je pritožbeno sodišče že opravilo pritožbeno sejo, predlagala, da se jo vabi na sejo senata. Ker je bila seja opravljena preden je pritožbeno sodišče prejelo vlogo obsojenke, obsojenke na sejo ni moglo povabiti.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena.

5. V predlogu za obnovo postopka je pritožnica navajala, kar sicer izpostavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da so ji bile nezakonito preklicane pogojne obsodbe I K 416/2007, I K 66382/2010, III K 32693/2010, II K 35581/2010, I K 12201/2010 in I K 7376/2012, ker je v času preklica rok za preklic teh pogojnih obsodb že potekel. Prvostopno sodišče pa se je v izpodbijanem sklepu ukvarjalo zgolj s preklicem pogojne obsodbe v kazenski zadevi I K 416/2007, torej sodbe, za katero je tudi državno tožilstvo v odgovoru na obsojenkin predlog navedlo, da bi bil preklic pogojne obsodbe utemeljen. Z ostalimi sodbami, ki jih je v svoji vlogi naštevala pritožnica, pa se prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo, v obrazložitev svoje odločitve pa je (točka 7 izpodbijane sodbe) navedlo zgolj to, da za preklic pogojne obsodbe I K 416/2007 z dne 19. 8. 2008 ni bilo zakonske podlage, kar pa ne velja za vse ostale pogojne obsodbe, saj je M.L. storila kaznivo dejanje, za katero je bila obsojena s sodbo z dne 18. 12. 2014 v preizkusni dobi, določeni s temi sodbami. Poleg tega bi naj bil preklic pogojnih obsodb tudi obvezen, sodišče je M.L. izreklo kazen zapora več kot dve leti, obvezen pa je preklic že, če je izrečena kazen zapora dveh let. Takšna obrazložitev pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pomanjkljiva in nejasna, saj se prvostopno sodišče (v kolikor se je že odločilo v okviru neprave obnove kazenskega postopka odločati o preklicih pogojnih obsodb) do vseh navedb v predlogu obsojenke ni opredelilo in tudi ni pojasnilo svojih zaključkov v smeri, da so za preklic ostalih pogojnih obsodb obstajali zakonski pogoji. Pritožnica zato v tej smeri, zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, prvostopnemu sodišču utemeljeno očita bistvene kršitve, očitno iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Pritožbeno sodišče pa ob navedenem dodaja še, da se sme pravnomočna sodba spremeniti brez obnove kazenskega postopka le pod točno določenimi pogoji, navedenimi v 407. členu ZKP. Določbe 407. člena ZKP namreč urejajo t.i. nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč samo odločba o kazni. Pri tej obliki obnove ne gre za nedovoljeno ponovno sojenje, za katero je bil obsojenec že pravnomočno obsojen, temveč se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni (1. in 2. točka) oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe (3. točka).(1) Predmet neprave obnove je torej izrek enotne kazni, preklic pogojne obsodbe pa ne more biti predmet takšnega postopka, saj se z nepravo obnovo kazenskega postopka na ta način ne more posegati v pravnomočno sodbo.

7. V t.i. nepravi obnovi kazenskega postopka po 407. členu ZKP torej kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, kar smiselno v svoji vlogi za obnovo kazenskega postopka navaja pritožnica, ne more biti razlog za postopanje po 407. členu ZKP. V postopku po 407. členu ZKP namreč sodišče ne more odpravljati kršitev, do katerih bi naj prišlo med sojenjem na prvi stopnji. Graja takšnih kršitev, kar smiselno tudi v svoji pritožbi počne pritožnica, je namreč lahko predmet pritožbe v rednem postopku in prvostopno sodišče s tem, ko je v obravnavani zadevi (delno) sledilo predlogu pritožnice in odločilo, da se sodba Okrajnega sodišča v Mariboru I K 416/2007 z dne 19. 8. 2008 ne prekliče, je s tem preseglo pooblastila iz 407. člena ZKP, za svoje ravnanje namreč v določbah 3. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, na katere se je prvostopno sodišče sklicevalo v svoji sodbi, ni imelo nobene podlage.

8. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbami 407. člena ZKP, svojo odločitev pa bo tudi ustrezno pojasnilo.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi 402. člena ZKP.

Op. št. (1) : O tem mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 877.