Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena pravilno in ob upoštevanju načela individualizacije ter v okvirih sodne prakse, torej ob upoštevanju drugih podobnih primerov in prisojenih odškodnin v teh primerih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je odločeno o zamudnih obresti od zneska 119,19 EUR in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 119,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2003 do prenehanja obveznosti in k plačilu zneska 5.424,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2009 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15-ih dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko zavezalo še k plačilu stroškov pravdnega postopka v višini 1.387,14 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je za škodo, ki jo je tožnica utrpela dne 24.11.2002 v celoti odgovorna tožena stranka. Znesek v višini 5.424,81 EUR se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer je sodišče tožeči stranki na račun odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 1.669,17 EUR, za prestani strah 2.503,76 EUR in za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.251,88 EUR. Znesek 119,19 EUR pa se nanaša na odškodnino za materialno škodo, in sicer je sodišče tožeči stranki na račun poškodovanih hlač in telovadnih copat priznalo 48,04 EUR, na račun potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem pa 71,15 EUR.

Zoper sodbo se po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je za nesrečo odgovoren izključno šofer avtobusa, torej delavec tožene stranke. Tak zaključek je po mnenju pritožbe v nasprotju z vsebino policijskega zapisnika o obravnavani nesreči. Vsebina zapisnika pa je tudi povsem skladna z izjavo šoferja avtobusa, ki jo je ta dal direktorju tožene stranke neposredno po nesreči, in sicer, da je do nesreče prišlo, ko je bil avtobus še zaprt in se je ravno napotil, da namesti tablo za prevoz otrok. Sodišču očita, da je napačno ocenilo dokaze, ker je pri tehtanju očitno poklonilo vero tožničinim prijateljicam, ki so imele v času dogodka približno enajst let in so po sedmih letih na sodišču izpovedale, da so bile v kritičnem času že na avtobusu. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je za škodo v celoti odgovoren šofer avtobusa, pa je tudi v diametralnem nasprotju z izpovedjo tožnice, da je hotela steči čez cesto, da bi očetu povedala, kdaj se bodo predvidoma vrnili, da pri tem v eno smer sploh ni pogledala in da je bila neprevidna. Glede na slednje je po mnenju pritožnice tudi obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju in nerazumljiva. Za nameček pa je prvostopenjsko sodišče še napačno uporabilo določila Obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti otrok. Zaradi navedenega je tudi pravno zmoten očitek sodišča toženi stranki, da bi se morala sklicevati na to, da je bila tožnica v času nesreče zmožna razsojati. Če bi bila tožnica zmožna razsojati, bi to pomenilo le, da je namesto staršev oziroma drugih, ki bi morali imeti mladoletno tožnico pod nadzorom, odgovorna za povzročeno škodo tožnica sama oziroma skupaj s starši ali drugimi osebami. Če bi oče oziroma športni klub, kateremu je bila tožnica v kritičnem času zaupana, imel tožnico pod ustreznim nadzorstvom, ta ne bi nepričakovano skočila pred avto, ki je počasi in previdno obvozil avtobus. Pritožba zato meni, da je nesrečo povzročila tožnica sama in so za škodo lahko odgovorni le tožničini starši oziroma druge osebe iz 144. čl. OZ, ne pa tožena stranka. Ker tako ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, bi bilo potrebno odškodninski zahtevek v celoti zavrniti.

V zvezi z višino odškodnine tožena stranka opozarja, da je napačno tudi pravno naziranje sodišča, da mu odškodnine ni potrebno preverjati, ker je tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini le pavšalno ugovarjala. Ne glede na aktivnosti tožene stranke, celo v primeru zamudne sodbe, je sodišče dolžno spoštovati materialne predpise in prisoditi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ter za strah, upoštevaje vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo in trajanje bolečin in strahu (čl. 179/1 OZ), pri čemer je sodišče dolžno spoštovati tudi sodno prakso glede višine priznane nepremoženjske škode v podobnih primerih. Odločitev glede višine prisojene odškodnine je tako v sodbi pomanjkljivo utemeljena, glede na v tožbi zatrjevano vrsto, težo, trajanje in obseg ter intenzivnost bolečin in strahu, je sodišče tožnici prisodilo pretirano visoko odškodnino. Tožnica je bila v bolnišnici le nekaj dni, zdravljenje je bilo zaključeno v nekaj mesecih, brez trajnih posledic. V zvezi z višino premoženjske škode tožena stranka nadalje opozarja, da je sodišče dovolilo, da je tožnica na drugem naroku za glavno obravnavo, zaslišana kot stranka izpovedovala, kako je bila zaradi poškodbe prikrajšana pri športnem udejstvovanju, na področju atletike, folklore, navkljub temu, da v zvezi s tem do vključno prvega naroka, ni bilo podanih nikakršnih trditev. Za te okoliščine je slišala tožena stranka prvič na drugem naroku iz tožničine izpovedi. Ko pa je tožena stranka v zvezi s tem želela predložiti listinske dokaze, da je tožnica dobro leto po poškodbi zasedla sedmo mesto na regijskem atletskem tekmovanju v sprintu na 300 metrov in zatem v isti atletski panogi tretje mesto na državnem prvenstvu, je sodišče te dokaze zavrnilo kot prepozne. Slednje zgolj potrjuje, da sodišče v tem postopku ni bilo objektivno in da odločitve ne gre pripisati le napačni presoji dokazov in zmotni uporabi materialnega prava, temveč tudi kršitvi pravil postopka.

Dne 28.8.2009 je tožena stranka vložila še dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na obresti tako od materialne, kot tudi od nematerialne škode. Meni, da je obrazložitev sodbe v tem delu pomanjkljiva in nerazumljiva ter v nasprotju s tožbenimi navedbami in izvedenimi dokazi. Sodišče je toženi stranki priznalo obresti za materialno škodo od 7.3.2003 dalje. To svojo odločitev je utemeljilo zgolj z navedbo, da je tožena stranka dolžna zakonske zamudne obresti plačati zato, ker je prišla v zamudo. Ta odločitev sodišča pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi, iz katerih izhaja, da tožnica 7.3.2003 od tožene sploh še ni zahtevala plačila odškodnine, temveč je v tem obdobju uveljavljala svoj odškodninski zahtevek zoper voznika osebnega avtomobila, ki je tožnico zbil po tleh oziroma zoper njegovo zavarovalnico. Prvi dopis v tej zadevi, ki je bil poslan toženi stranki, pa je datiran šele z dnem 1.10.2004. Torej je lahko tožena stranka prišla v zamudo najprej, ko je prejela ta tožničin odškodninski zahtevek in ko se je iztekel primeren rok za njegovo izpolnitev oziroma šele z vložitvijo tožbe. Pri odločanju o obrestnem delu zahtevka prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo materialnih predpisov, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pravnih in dejanskih zaključkov pritožbe, pač pa soglaša z jasnimi in prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča. To je dokaze ocenilo tako, kot mu nalaga določba 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Skrbno in vestno je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je zato prepričljivo zaključilo, da je avtobus stal na cestišču in da so se v času, ko se je nesreča zgodila, vanj že vkrcavali otroci oziroma so nekateri že sedeli na avtobusu. Pritožba teh zaključkov ne more omajati s trditvami, da je sodišče poklonilo vero tožničinim prijateljicam, ki so imele v času dogodka enajst let ter da ni upoštevalo policijskega zapisnika in izjave šoferja avtobusa, da je do nesreče prišlo, ko je bil avtobus še zaprt. Zaključek, da so se v času nesreče otroci že vkrcavali v avtobus, je prvostopenjsko sodišče podkrepilo tudi z izpovedjo priče T. V., ki je izpovedal, da je prišla tožnica na zborno mesto pred hotel P. nekoliko pozno, da so se otroci takrat že vkrcavali na avtobus in da šofer takrat ni nameščal oznake na avtobus, pač pa je stal poleg avtobusa. Življenjsko sprejemljivo in prepričljivo pa je prvostopenjsko sodišče pojasnilo tudi, zakaj ni sledilo navedbam v policijskem zapisniku, v katerem je bilo navedeno, da je v času nesreče bil avtobus zaprt in da na njem ni bilo potnikov. Ugotovilo je namreč, da se je nesreča pripetila ob 7. uri 40 minut, da je T. o nesreči obvestil policijo ob 7.45 uri, policija pa je ogled opravila med 7.50 in 8.30 uro. Tako je sodišče zaključilo, da so v času, od takrat, ko se je nesreča zgodila, dokler na kraj niso prišli policisti, avtobus lahko že izpraznil in zaprl. Ni mogoče slediti niti pritožbenim trditvam, da je zaključek sodišča, da je za škodo v celoti odgovoren šofer avtobusa v diametralnem nasprotju z izpovedjo tožnice, da je hotela steči čez cesto, da bi očetu povedala, kdaj se bodo predvidoma vrnili, da pri tem v eno smer sploh ni pogledala in da je bila neprevidna. V tej pravdi je toženka sicer res navajala, da je za nezgodo podana izključna odgovornost tožnice, vendar je te svoje trditve utemeljevala le z navedbami, da je bil avtobus v trenutku nesreče še prazen, da torej šofer še ni bil dolžan namestiti table, kar se je v dokaznem postopku izkazalo za neresnično. Izključno odgovornost tožnice je toženka utemeljevala tudi s tem, da zoper šoferja avtobusa ni bil predlagan noben postopek, da naj bi odgovornost tožnice izhajala iz zapisnika policije in da je tudi zavarovalnica plačilo odškodnine zavrnila, ker je štela, da je tožnica sama odgovorna. Pravočasna trditvena podlaga tožene stranke torej ni zajemala trditve, da je tožnica nepravilno prečkala cestišče, kar sedaj trdi v pritožbi. Teh trditev pa tudi ni mogoče nadomestiti z izpovedmi. Zaključki prvostopenjskega sodišča o tožničini zmožnosti razsojanja in s tem v zvezi o njeni odgovornosti za nastalo škodo, res niso pravilni. Vendar pa so, ob tem, ko tožena stranka tekom postopka ni navajala, da tožničin oče oziroma športni klub nista poskrbela za ustrezno nadzorstvo, da tožnica ne bi brezglavo skakala na cesto, te njene trditve sedaj prepozne in jih ni mogoče upoštevati.

Tudi ne drži, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo določena pavšalno, saj je prvostopenjsko sodišče navedlo, katere kriterije je upoštevalo pri njeni odmeri. Ob ugotovitvi, da je tožnica v obravnavanem dogodku utrpela zlom desne tibije, da je bila pet dni v bolnišnici, da je več kot dva meseca nosila mavec, da je hodila na fizioterapijo, da je bila rentgensko slikana, je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena pravilno in ob upoštevanju načela individualizacije ter v okvirih sodne prakse, torej ob upoštevanju drugih podobnih primerov in prisojenih odškodnin v teh primerih. Enako velja tudi za dosojeno odškodnino za prestani strah in duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Predvsem pa ne držijo pritožbene trditve, da tožeča stranka do vključno prvega naroka ni podala nikakršnih navedb o duševnih bolečinah zaradi prikrajšanja pri športnem udejstvovanju. Te trditve je tožeča stranka podala že v tožbi (stran 2 spisa, navedbe pod točko 4). Sicer pa pritožba tudi ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na odločitev o višini dosojene premoženjske škode.

Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da izpodbijana sodba nima razlogov v delu, ko priznava obresti na materialno škodo od 7.3.2003 dalje. To svojo odločitev prvostopenjsko sodišče utemeljuje zgolj z navedbo, da je tožena stranka zakonske zamudne obresti dolžna plačati zato, ker je prišla v zamudo. Ne pojasni pa, zakaj je štelo, da je v zamudo za plačilo materialne škode prišla s 7.3.2003. V tem delu je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 339. čl. ZPP. V novem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče navedeno pomanjkljivost odpraviti. Pritožbeno sodišče le še opozarja, da bo moralo prvostopenjsko sodišče v novem sojenju, če je pri odmeri odškodnine za povrnitev premoženjske škode upoštevalo cene na dan sodne odločbe (drugi odstavek 168. čl. OZ), tudi pri priznanju obrestnega zahtevka upoštevati načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 26.6.2002. Obresti od nematerialne odškodnine je sodišče dosodilo od 17.6.2009. Ker je bilo z Zakonom o spremeni in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Uradni list RS 40/2007), ki je začel veljati dne 22.5.2007 za zamudne obresti odpravljeno pravilo ne ultra alterum tantum, zamudne obresti po sedaj veljavnem zakonu ne nehajo teči, če vsota neplačanih in zapadlih zamudnih obresti doseže glavnico. Obresti, ki tečejo od 17.6.2009 tečejo ne glede na to ali so morda dosegle ali presegle glavnico.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo le odločitev v zvezi s stransko terjatvijo, to ni vplivalo na uspeh strank v postopku in s tem na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Iz istega razloga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.