Jedro

Glede na navedene zakonske določbe (2.odst. 200.čl. ZKP in 2.odst.83.čl. Zakona o sodiščih) se praviloma vsa dejanja v preiskavi, ki se opravljajo zoper priprtega obdolženca po svoji naravi takšna dejanja, ki bi jih bilo v smislu 43.čl. ZKP nevarno odlašati in jih je zato preiskovalni sodnik upravičen opravljati.

Izrek

Zahteva obdolženega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju J.P. je opravljala zoper obd. M.G. preiskavo zaradi utemeljenega suma, da je storil kazniva dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena, ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena, krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 1. in 2. odstavku 240. člena KZ. Zoper obdolženca je bil dne 18.5.1999 odrejen pripor iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ker preiskava ni bila končana v roku treh mesecev, je na predlog preiskovalne sodnice z dne 4.8.1999 Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 13.8.1999 pripor zoper obdolženca podaljšalo še za dva meseca, to je do 18.10.1999. Zoper ta sklep o podaljšanju pripora je obd. M.G. dne 17.8.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ko je odločal o predlogu preiskovalne sodnice za podaljšanje pripora, vedel, da gre za sodnico, ki dela v nasprotju s 43. členom ZKP, saj je njeno izločitev iz razlogov po 5. in 6. točki 39. člena ZKP zahteval že 30.6.1999. Obdolženec smiselno predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper njega odpravi. Vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je dopolnil še z vlogo z dne 9.9.1999, v kateri se sklicuje na sklep predsednika Višjega sodišča v Celju, ki dokazuje, da sta preiskovalna sodnica J.P. in predsednik Okrožnega sodišča v Celju A.P. v času od 30.6. do 9.9.1999 v obravnavani zadevi delala nezakonito glede na 43. člen v zvezi s 5. in 6. točko 39. člena ZKP "in da sta oba izdajala nezakonite odločbe (tako tudi predlog za podaljšanje pripora z dne 4.8.1999)".

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obdolženčevo zahtevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker je okoliščina, da je bila preiskovalna sodnica v postopku za njeno izločitev, irelevantna, saj je bila zahteva za izločitev zavrnjena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz podatkov spisa (list. št. 525 č) izhaja, da je obd. M.G. dne 30.6.1999 zahteval izločitev preiskovalne sodnice J.P. iz razlogov po 5. in 6. točki 39. člena ZKP. Zahtevo za njeno izločitev je utemeljeval s tem, da je vložil štiri zahteve za varstvo zakonitosti, ki jih preiskovalna sodnica noče poslati Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Hkrati je zaradi pristranskosti zahteval tudi izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Celju A.P. in predsednika Višjega sodišča v Celju F.D. Namestnik predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije J.Š. je s sklepom z dne 31.8.1999 zavrnil kot neutemeljeno obdolženčevo zahtevo za izločitev predsednika Višjega sodišča v Celju F.D. (list. št. 723), slednji pa je s sklepom z dne 8.9.1999 (list. št. 743), zavrnil kot neutemeljeno obdolženčevo zahtevo za izločitev preiskovalne sodnice J.P. in predsednika Okrožnega sodišča v Celju A.P. Razlogi za izločitev sodnika so navedeni v 39. členu ZKP, pri čemer so v točkah 1) do 5) taksativno našteti takoimenovani izključitveni razlogi, v točki 6) pa je naveden takoimenovani odklonitveni razlog. Razlog za izločitev sodnika po 5. točki 39. člena ZKP je podan, "če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti". Razlog iz 6. točke istega člena pa je podan, "če so podane posebne okoliščine, ki vzbujajajo dvom o njegovi nepristranskosti". V 43. členu ZKP pa je določeno, da mora sodnik ko zve, da je zahtevana njegova izločitev, takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tisti zadevi; če gre za izločitev iz 6. točke 39. člena tega zakona, pa sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

Obd. M.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 43. člena v zvezi s 5. in 6. točko 39. člena ZKP. Čeprav se je v zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice J.P. skliceval tudi na izločitveni (izključitveni) razlog iz 5. točke 39. člena ZKP, je obrazložil le izločitveni (odklonitveni) razlog iz 6. točke 39. člena tega zakona. Zato je šteti, da je vsebinsko uveljavljal le slednji razlog, še posebej, če se upošteva, da bi razlog iz 5. točke 39. člena ZKP v konkretni zadevi prišel v poštev samo v primeru, če bi preiskovalna sodnica v tej zadevi opravljala preiskavo in hkrati tudi odločala kot članica senata višjega sodišča (Višjega sodišča v Celju ali Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), oziroma kot članica zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju. Kaj takega pa obdolženec ni zatrjeval niti v zahtevi za izločitev niti v zahtevi za varstvo zakonitosti in tudi iz spisa to ne izhaja. Ker je torej obdolženec vsebinsko zahteval izločitev preiskovalne sodnice samo iz razoga po 6. točki 39. člena ZKP, to je zaradi dvoma o njeni nepristranskosti, je preiskovalna sodnica skladno z določilom 43. člena tega zakona smela opravljati do odločitve o zahtevi tista procesna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

Če se obdolženec nahaja v priporu, je sodišče dolžno postopati posebno hitro (2. odstavek 200. člena ZKP). Po 2. odstavku 83. člena Zakona o sodiščih pa se štejejo za nujne zadeve "preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta prostost". Glede na navedene zakonske določbe so praviloma vsa dejanja v preiskavi, ki se opravljajo zoper priprtega obdolženca po svoji naravi takšna dejanja, ki bi jih bilo v smislu 43. člena ZKP nevarno odlašati in jih je zato preiskovalni sodnik upravičen opravljati. Takšna zakonska rešitev pa hkrati zahteva tudi čimprejšnjo odločitev o zahtevi za izločitev preiskovalnega sodnika. Res je sicer, da je v obravnavani zadevi postopek odločanja o obdolženčevi zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice trajal več kot dva meseca (k temu je očitno prispeval tudi obdolženec s svojimi številnimi neutemeljenimi vlogami, o katerih so morali odločati razni organi), toda ker je bila njegova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavrnjena kot neutemljena, ni moč trditi, da so dejanja, ki jih je opravljala preiskovalna sodnica po tem, ko je bila zahtevana njena izločitev, nezakonita. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev 43. člena v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP torej ni podana in zato tudi ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora. Po povedanem Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da preiskovalna sodnica J.P. s tem, ko je, po podani obdolženčevi zahtevi za njeno izločitev, opravljala preiskavo in tudi predlagala podaljašanje pripora, ni ravnala v nasprotju z 43. členom ZKP, kot to zatrjuje obdolženec. Zato je vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).