Jedro

Simbolična preživnina se zakoncu priznava v primerih, ko je izkazano, da bo v prihodnosti socialna varnost nekdanjega zakonca ogrožena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita sodba in delna (dopolnilna) sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo z dne 10. 6. 2014(1) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačevati tožnici preživnino za čas od 5. 12. 2012 do 5. 3. 2013 636,85 EUR mesečno, od 5. 3. 2013 pa 475,00 EUR mesečno, ki se usklajuje enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS, v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2), od 5. 12. 2012 do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke, v 15 dneh, v bodoče zapadle obroke pa najkasneje do vsakega 5. v mesecu vnaprej, da ne bo izvršbe (točka 1), zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožnica upravičena do simbolične preživnine v višini 1,00 EUR (točka 2) in tožnici naložilo, da je dolžna povrniti tožencu stroške postopka v višini 300,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka (točka 3). Ker prvo sodišče s sodbo ni odločilo o spremenjenem podrejenem zahtevku, da je toženec dolžan plačevati tožnici preživnino 1,00 EUR mesečno, ki se usklajuje enkrat letno z indeksom življenjskih potrebščin v RS, v skladu z določbami ZZZDR, od 5. 12. 2012 do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče zapadle obroke pa najkasneje do vsakega 5. v mesecu vnaprej, je izdalo dopolnilno sodbo,(3) s katero je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica izpodbija sodbi iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(4) in v nadaljevanju v pritožbah navaja, da dejstvo, da tožnica prebiva v svoji polovici hiše, ne prinaša sredstev za življenje. Drugo polovico hiše uživa hči, stroške za celo hišo pa plačuje tožnica, ker hči nima sredstev za preživljanje. Tožnica za svoje bivanje ne rabi cele hiše. Jadrnice ne koristi, ker nima sredstev za jadranje in priveze, zato je ugotovitev prvega sodišča, da lahko uživa jadrnico, ki ji je bila ponujena, nepravilna. Tožnica bo jadrnico prodala, ko bo določen njen delež na skupnem premoženju. Ker bo do takrat preteklo več let, bo vrednost jadrnice bistveno zmanjšana. Toženec prejema znatna sredstva z oddajo poslovnih prostorov, ki so v lasti družbe, ki je skupno premoženje, oddaja jadrnico, denarna sredstva pa pridobiva z delnicami, ki so skupno premoženje pravdnih strank. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da ima tožnica sredstva za življenje. Tožnica se je po razvezi zaposlila za določen čas, kar dokazuje, da se želi zaposliti in da brez svoje krivde ni zaposlena. Zaposlitev za določen čas ni utemeljeni razlog, da tožnici ne pripada vsaj simbolična preživnina. Tožnica je stara 56 let, iz sodne prakse pa izhaja, da je treba upoštevati kot predpostavko za upravičenje do preživnine socialno varnost oziroma preskrbljenost zakonca v bodoče. Prvo sodišče zmotno nasprotne tožbe tožnice ni obravnavalo v razveznem postopku. Dne 5. 3. 2013 se je tožnica zaposlila za določen čas enega leta. Nadomešča delavko, ki je na porodniškem dopustu. Tožnica dela na delovnem mestu, za katero se zahteva nižja stopnja izobrazbe, kot jo ima. Ob zaključku glavne obravnave 26. 2. 2014 je imela tožnica sklenjeno pogodbo za zaposlitev za določen čas, zaposlena je bila še petnajst dni. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je bila plača tožnice v A. 850,00 EUR neto in ne bruto, zato ni točna ugotovitev, da je bila plača nižja kot sedaj. Ob razvezi zakonske zveze je bila tožnica brezposelna, zato je bil njen zahtevek na preživnino utemeljen. Tožnica je bila v trajanju zakonske zveze zaposlena, vendar je poleg zaposlitve doma gospodinjila, skrbela za otroka in očeta toženca. Izključno tožnica je skrbela za družino, če bi opravljala zahtevnejša dela in bi bila zaposlena kje drugje, bi sedaj imela redno zaposlitev, ker bi delala cele dneve, bi si privarčevala sredstva za čas brezposelnosti. Okoliščina, da se je tožnica odpovedala dednemu deležu po svojem očetu leta 2000 na pravico do preživnine nima vpliva. Izid pravde glede priznanja deleža na skupnem premoženju pravdnih strank je še negotov. Toženec je tožnici poslal najemno pogodbo za najem polovice hiše, v kateri zahteva mesečno najemnino 250,00 EUR, zato so nepravilne ugotovitve prvega sodišča, da toženec že s tem, ko tožnica lahko stanuje v nepremičnini, ki je last toženca, prispeva k preživljanju tožnice. Prvo sodišče tudi ne pojasni na podlagi katerih dejstev ugotavlja, da tožnica uporablja nepremičnino preko svojega deleža in koliko je sploh ta delež, saj je šele vložena tožba na ugotovitev deleža na skupnem premoženju. Prvo sodišče je vpogledalo v postopek za razdružitev skupnega premoženja in se je lahko prepričalo, da toženec ne priznava tožnici deleža na nepremičnini, niti vlaganj v nepremičnino, niti na drugem premoženju. Simbolična preživnina ni v zagotavljanju sredstev za preživljanje zakonca, temveč v zagotovitvi socialne varnosti. Te okoliščine je tožnica izkazala. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da mora pogoj za določitev preživnine obstajati ob koncu glavne obravnave. Takšni pogoji morajo obstajati v času vložitve zahteve za preživnino. Tožnica ob razvezi ni imela sredstev za življenje. Če tožnici ne bo priznana simbolična preživnina, preživnine ne bo mogla več uveljavljati.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je storilo že navedene procesne kršitve, vendar sta sodbi, kljub tem kršitvam zakoniti in pravilni. Prvo sodišče je pri izdaji sodbe in dopolnilne sodbe upoštevalo dejstva in dokaze na dan zadnje obravnave 26. 2. 2014, razen dokaza z vpogledom v pravdni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2225/2012-I, kjer tožnica v tožbi zoper toženca zahteva, da se ugotovijo deleži nekdanjih zakoncev na skupnem premoženju, zato je bila izdana tudi pridržana sodba 10. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je izdalo dopolnilno sodbo na podlagi drugega odstavka 326. člena ZPP, ki določa, da se dopolnilna sodba lahko izda brez nove obravnave, če jo izda isti senat, ki je izdal prvotno sodbo, zahtevek, glede katerega se zahteva dopolnitev, pa je bil zadosti obravnavan. Pritožba ne zatrjuje, da zahtevek po podrejenem tožbenem zahtevku ni bil zadosti obravnavan, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so bili na zadnjem naroku 26. 2. 2014 izvedeni vsi relevantni dokazi vezani na (ne)utemeljenost primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka, upošteval se je le še naknadno pridobljeni dokaz z vpogledom v pravdni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2225/2012-I. Za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo vezano na podrejeni zahtevek so zadoščali dokazi, ki so bili izvedeni v zvezi s primarnim zahtevkom, v zvezi s katerim je prvo sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, enako pa je pravilna dokazna ocena tudi v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom. Prvo sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo pri odločanju o utemeljenosti primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka.(5) Tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje obravnavalo preživninski zahtevek tožnice v razveznem postopku, bi prvo sodišče lahko odločilo o tem zahtevku šele potem, ko bi bili izvedeni vsi relevantni dokazi, ki pa niso primerljivi z dejstvi in dokazi, ki so potrebni za izdajo sodbe, s katero se razveže zakonska zveza.

5. Razpad življenjske skupnosti ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi razvezani zakonec lahko zahteval od drugega zakonca preživnino iz razloga, da bi se ohranjal enak standard, kot sta ga imela zakonca v trajanju zakonske zveze. Le zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino (81. člen ZZZDR). Po sodni praksi je preživljanje po drugem zakoncu po svoji naravi subsidiarno. Zagotavlja se le, če je dejansko potrebno. Preživninski upravičenec mora najprej sam (vsaj delno, če ne v celoti) poskrbeti za svoje preživljanje. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden je lahko upravičen do preživljanja po zakoncu.(6) Preživnina zakoncu pripada v primerih, ko je le na ta način mogoče in glede na okoliščine konkretnega primera potrebno zagotoviti zakoncu socialno varnost. Simbolična preživnina se zakoncu priznava v primerih, ko je izkazano, da bo v prihodnosti socialna varnost nekdanjega zakonca ogrožena. Če ni posebnih okoliščin (npr. bolezen ali visoka starost zakonca, ki mu preprečuje sklenitev delovnega razmerja) se preživnina (tudi simbolična) prizna za čas, ki je glede na okoliščine konkretnega primera potreben, da zakonec glede na spremenjene okoliščine vzpostavi razmere, na podlagi katerih si bo lahko sam pridobil sredstva za preživljanje in na ta način poskrbel za socialno varnost. 6. Prav navedeno obdobje pa je pri tožnici že poteklo v času od razpada življenjske skupnosti s tožencem do izdaje sodb sodišča prve stopnje. Tožbo na določitev preživnine je tožnica vložila 4. 12. 2012, ki je bila od 23. 3. 2012 brezposelna. Navedena okoliščina bi opravičevala priznanje preživnine tožnici, če v postopku ne bi bilo ugotovljeno, da je tožnica ob prenehanju delovnega razmerja prejela odpravnino v višini 9.420,00 EUR, prejemala pa je tudi nadomestilo v času brezposelnosti v višini 538,15 EUR mesečno, tako da je preračunano na mesečne zneske razpolagala z mesečnim zneskom 1.368,15 EUR, od zaposlitve za dobo enega leta pa je prejemala plačo v višini 898,90 EUR do 932, 65 EUR mesečno. Tudi če se upoštevajo pritožbene trditve, da je bila plača tožnice v času življenjske skupnosti s tožencem mesečno 850,00 EUR neto, so denarna sredstva, ki jih je prejemala po prenehanju življenjske skupnosti, zadoščala za njeno preživljanje in so ji zagotavljala potrebno socialno varnost. Še več, navedeni denarni prihodki so bili primerljivi z denarnimi prihodki, ki jih je imela v času zakonske zveze.

7. Tožnica zatrjuje, da je upravičena do simbolične preživnine, ker so izkazane okoliščine, da bo njena socialna varnost v prihodnosti ogrožena. Tožnica je imela od razpada življenjske skupnosti do odločitve sodišča prve stopnje dovolj časa, da se prilagodi na nove razmere in vzpostavi življenjske razmere, ki ji bodo zagotavljale socialno varnost. Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da niso izkazane okoliščine, ki bi potrjevale, da bo tožnica brez preživninske podpore toženca socialno ogrožena. Tožnica je bila ves čas trajanja življenjske skupnosti s tožencem zaposlena, v času brezposelnosti se je dodatno izobraževala, uspela se je zaposliti za določen čas pred iztekom časa, v katerem ji je pripadalo nadomestilo, zaposlila se je na delovnem mestu, ki sicer ne ustreza njeni izobrazbi, vendar prejema dohodke, ki so primerljivi z dohodki, ki jih je imela v času življenjske skupnosti, ki ji zagotavljajo kritje preživninskih potreb in na ta način ji je zagotovljena socialna varnost. Tožnica je na naroku 26. 2. 2014 izpovedala, da od direktorja še ni prejela odgovora, ali ji bodo zaposlitev podaljšali,(7) v pritožbah z dne 30. 6. 2014 in 4. 3. 2015 pa ne zatrjuje, da je brez zaposlitve od 5. 3 2014 dalje oziroma da od takrat dalje ne prejema več mesečnih dohodkov. Tožnica živi v hiši, ki po njenih trditvah predstavlja skupno premoženje, plačilo najemnine tožencu je zavrnila, iz trditvene podlage pravdnih strank pa ne izhaja, da bi bil toženec s strani tožnice izključen iz uporabe hiše, zato mu tudi ne pripada denarno nadomestilo, ob nespornem dejstvu, da v hiši živi tudi hči pravdnih strank.(8) Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da bi tožnica lahko uporabljala jadrnico na način, da bi si ustvarila dodatne dohodke.(9) V postopku se ni upoštevalo drugo skupno premoženje pravdnih strank, čeprav v postopku delitve tožnica uveljavlja tudi lastniški delež na delnicah, že v tem postopku pa je zatrjevala, da toženec iz naslova dividend za delnice, ki so skupno premoženje, prejema znatna denarna sredstva. Tožnica uporablja osebni avtomobil znamke Ford Fokus letnik 2002, leta 2000 pa se je odpovedala dednemu deležu po očetu v letu 2000. Pravilne so tudi ugotovitve prvega sodišča, da tožnica že v času zakonske zveze ni bila ekonomsko odvisna od toženca, zato so izkazane okoliščine, da ima tožnica sposobnosti in zmožnosti zagotoviti si socialno varnost in lastno preživljanje. Trditve tožnice, da je svoje življenje v času zakonske zveze posvetila družini,(10) da je toženec lahko opravljal odgovorno delo, bo relevantna okoliščina v postopku določitve njenega deleža na skupnem premoženju.

8. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbi sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožbi nista bili utemeljeni zato mora tožnica kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju sodba.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (3): Ki jo je zmotno označilo kot delno sodbo, napačno pa je zapisan tudi datum izdaje dopolnilne sodbe, zato bo sodišče prve stopnje v tem delu moralo izdati popravni sklep. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v dopisu z dne 1. 10. 2014 opozorilo sodišče prve stopnje na očitno pisno napako v uvodu sodbe, kjer je bil napačno zapisan datum zadnje obravnave, zato je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo popravni sklep, prvo sodišče pa je tudi opozorilo, da ni odločilo o spremenjenem podrejenem tožbenem zahtevku, zato je v tem delu prvo sodišče izdalo dopolnilno sodbo, kar izhaja iz 3. točke obrazložitve te sodbe.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče je dopustilo odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku, ker dejanska podlaga s primarnim tožbenim zahtevkom ni identična, čeprav ob primerjavi obeh zahtevkov gre dejansko za subjektivno in objektivno identiteto.

Op. št. (6): Sodba VS RS II Ips 157/2012. Op. št. (7): Glej izpoved tožnice na strani 143 sodnega spisa.

Op. št. (8): Podrobneje o kritju stanovanjskih stroškov in preživljanju hčere glej 28. tč. obrazložitve sodbe.

Op. št. (9): Podrobneje glej 12. tč. obrazložitve sodbe.

Op. št. (10): In zato nima uspešne poklicne kariere, ki bi ji zagotavljala zaposlitev in višje dohodke, ki bi ji zagotavljali prihranke in s tem socialno varnost, so presplošne, da bi bile lahko utemeljena podlaga za priznanje preživninskemu zahtevku tožnice, še posebej glede na že ugotovljene dejanske okoliščine o zmožnosti tožnice zagotoviti si pogoje za socialno varnost.