Jedro

Čeprav tožnica spornega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni podpisala, je izkazala pravni interes oziroma pravno korist za vložitev tožbe, saj je tožena stranka pri obračunu in izplačilu plače pričela uporabljati ponujeni aneks k pogodbi o zaposlitvi, tako da ima za tožnico pravne posledice. Na podlagi 4. odstavka 3.a člena ZSPJS bi bilo sicer mogoče zaključiti, da je javnemu uslužbencu omogočeno sodno varstvo le v primeru neskladnosti določb o plači v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z akti oziroma kolektivnimi pogodbami, vendar javni uslužbenec, ki aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne podpiše, pa se ta na podlagi določb veljavnih predpisov kljub temu uporablja, ne more biti v slabšem položaju od javnega uslužbenca, ki aneks k pogodbi o zaposlitvi podpiše, pa v zvezi z določitvijo in izplačilom plače zahteva varstvo pravic po 4. odstavku 3.a člena ZSPJS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe kot nezakonitega razveljavilo aneks tožene stranke z dne 19. 8. 2008, ki je bil izdan tožnici. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izdati ustrezen in pravilen aneks k pogodbi o zaposlitvi v skladu z določili Zakona o sistemu plač v javnem sektorju ter v skladu z določili Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva RS ter ji obračunati prikrajšanja pri plači, do katerih je prišlo zaradi izdaje nezakonitega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, od ugotovljenih bruto zneskov prikrajšanj odvesti davke in prispevke pristojnim službam in zavodom ter ji izplačati neto zneske prikrajšanj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega mesečnega neto prikrajšanja v plačilo, torej od vsakega 10. dne v tekočem mesecu za prikrajšanje iz predhodnega meseca do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške in sicer stroške sodne takse v znesku 41,00 EUR in stroške pooblaščenca v znesku 330,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi nerazumljivosti 2. točke izreka izpodbijane sodbe), zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izda tožnici ustrezen in pravilen aneks h pogodbi o zaposlitvi v skladu z določili Zakona o sistemu plač v javnem sektorju ter v skladu z določili aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva RS. Ta del izreka je pavšalen, nedoločen in v bistvu nalaga toženi stranki, da naj ravna v skladu z veljavno zakonodajo in kolektivno pogodbo. Ker se sodba ne more glasiti na to, da je dolžna tožena stranka ravnati v skladu z veljavno zakonodajo (saj to izhaja iz zakonodaje same), je ta del izreka nezakonit, s tem pa je podana očitana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in tekom postopka izpostavila, da tožnici ne more ponuditi aneksa za delovno mesto, ki bi bilo primerljivo z delovnim mestom „instrumentarka“, saj tožnica nima kvalifikacij za opravljanje dela na takšnem delovnem mestu. Nesporno je, da je na področju zdravstva edina primerna kvalifikacija formalna izobrazba. Dejstvo je, da so vse medicinske sestre (razen tožnice), ki delajo na delovnem mestu, ki je primerljivo z delovnim mestom „instrumentarka“, pridobile formalno (šolsko izobrazbo) in posledično izpolnjujejo vse kvalifikacije za opravljanje navedenega dela. Dejstvo je tudi, da samo formalna izobrazba z vsemi preizkusi znanja zagotavlja ustrezen nivo znanja. Zgolj obiskovanje seminarjev in podobnih izobraževanj, ki nimajo ustreznih preizkusov znanja (ki zagotavljajo, da je bilo znanje dejansko pridobljeno), ne zagotavljajo nivoja znanja, ki je potrebno za opravljanje navedenega dela. Iz izpodbijane sodbe je nesporno razvidno, da tožnica formalne – šolske izobrazbe (ki se zahteva za delo, ki so primerljiva z „instrumentarko“) nima. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno ugotovilo, da naj bi tožnica med delom pridobila kvalifikacije, ni pa ugotovilo, če so te primerljive s šolsko izobrazbo in predvsem, če so bili opravljeni ustrezni preizkusi znanja. Sodišče prve stopnje ni opravilo primerjave med domnevnimi izobraževanji, ki jih je opravila tožnica in šolsko izobrazbo ter ni ugotavljalo, ali gre za primerljivo izobrazbo in posledično primerljivo kvalifikacijo. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa iz tega razloga nezakonita.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil tožnici, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „instrumentarka“ in uvrščena v plačni razred 23, VI. tarifno skupino z izhodiščnim količnikom 2,90 – 609 točk, v podpis ponujen aneks h pogodbi o zaposlitvi na podlagi 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/07 – UPB, 17/08, 58/08, 80/08), v katerem je bilo določeno, da bo opravljala delo na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v operacijski sobi“ (člen 3 aneksa), ki je uvrščeno v 22. plačni razred. Tega aneksa tožnica ni podpisala, temveč je zoper njega 2. 9. 2008 podala zahtevo za varstvo pravic skladno s členom 3.a/4 ZSPJS oziroma 204/1 člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker tožena stranka v roku 8 delovnih dni od vložitve pisne zahteve o tej zahtevi ni odločila (člen 204/2 ZDR) oziroma ni izdala obvestila, kot to opredeljuje člen 3.a/1 ZSPJS, je tožnica v skladu z drugim odstavkom 204. člena ZDR v 30 dneh vložila tožbo v tem individualnem delovnem sporu. Glede na navedeno so tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala pravni interes oziroma pravno korist za vložitev tožbe. Tožnica spornega aneksa k pogodbi o zaposlitvi sicer ni podpisala, vendar pa ga je tožena stranka pri obračunu in izplačilu tožničine plače kljub temu pričela uporabljati (člen 10/2 aneksa h pogodbi o zaposlitvi, člen 52/4 ZSPJS), tako da ima z ozirom na navedeno za tožnico pravne posledice tudi nepodpisan aneks h pogodbi o zaposlitvi. Na podlagi četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS bi bilo sicer mogoče zaključiti, da je javnemu uslužbencu omogočeno sodno varstvo le v primeru neskladnosti določb o plači v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z akti oziroma kolektivnimi pogodbami, ki jih navaja člen 3/3 ZSPJS, vendar po stališču pritožbenega sodišča javni uslužbenec, ki aneksa ne podpiše, pa se ta na podlagi določb veljavnih predpisov kljub temu uporablja, ne more biti v slabšem položaju od javnega uslužbenca, ki aneks podpiše, pa v zvezi z določitvijo in izplačilom plače zahteva varstvo pravic po členu 3.a/4 ZSPJS. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka pri izročitvi obvestila in predloga aneksa k tožnici ni upoštevala roka iz člena 48/2 ZSPJS, na zakonitost aneksa h pogodbi o zaposlitvi ne vpliva.

Utemeljen pa je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je v delu 2. točke izreka izpodbijane sodbe ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, ki se je nanašal na obveznost tožene stranke, da izda tožnici ustrezen in pravilen aneks h pogodbi o zaposlitvi v skladu z ZSPJS in določili aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva RS (aneks h kolektivni pogodbi; Ur. l. RS, št. 60/2008). V tem delu je bil tožničin tožbeni zahtevek presplošen, premalo določen oziroma ne dovolj konkretno opredeljen, tako da v tem delu tudi ne more predstavljati izvršilnega naslova, ki bi bil primeren za izvršbo (21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Ker je torej v tem delu izrek izpodbijane sodbe nedoločen (in s tem nerazumljiv), je glede navedenega podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi člena 354/1 ZPP pritožbi tožene stranke glede tega ugodilo in ta del izpodbijane sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da te kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sporni aneks h pogodbi o zaposlitvi razveljavilo (posledično pa ugodilo tudi preostalemu delu njenega tožbenega zahtevka) zato, ker je ugotovilo, da bi morala tožena stranka pri določitvi tožničinega delovnega mesta ob prehodu na nov plačni sistem (določen z ZSPJS, podzakonskimi akti in ustreznimi kolektivnimi pogodbami) upoštevati tožničino dejansko delo. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi lahko sodišče prve stopnje glede na določbo člena 3.a/4 ZSPJS ugotovilo le nezakonitost aneksa, saj za njegovo razveljavitev ni pravne podlage.

Plače v javnem sektorju (sistem plač, pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače) ureja ZSPJS (člen 1). Namen ZSPJS je torej poenotenje sistema plač v javnem sektorju. ZSPJS ne določa pogojev za zasedbo delovnih mest oziroma za sklepanje pogodb o zaposlitvi, zato je potrebno glede na navedeno na podlagi 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) upoštevati določbe predpisov, ki urejajo delovna razmerja (ZDR) in kolektivnih pogodb, še posebej pa določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej; Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadalj.). Člen 20/1 ZDR določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane pogoje za opravljanje dela (ki so določeni s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca). Še posebej pomemben pa je člen 62/1 ZZDej, ki izrecno določa, da lahko zdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni delavci, ki imajo ustrezno strokovno izobrazbo, so strokovno usposobljeni za samostojno opravljanje dela v svojem poklicu in izpolnjujejo druge pogoje (kvalifikacija), določene s tem zakonom in drugimi predpisi. Delovna mesta in nazivi javnih uslužbencev so opredeljeni v katalogu funkcij delovnih mest in nazivov (5. točka 2. člena ZSPJS), ki ga za plačne podskupine od A1 do J3 objavi Vlada RS (člen 7/3 ZSPJS) v skladu z zakonom, podzakonskim predpisom, splošnim aktom organa ali kolektivno pogodbo, pri čemer ta katalog zajema tudi tarifni razred in plačni razred delovnega mesta (v členu 7/4 ZSPJS). Po členu 8/1 ZSPJS izražajo tarifni razredi stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Tarifni razredi so določeni v členu 8/3 ZSPJS glede na uspešno končano izobraževanje oziroma pridobljeno usposobljenost (ki je praviloma potrebna za opravljanje delovnih nalog). Zahtevnost delovnega mesta se določa z zahtevnostjo nalog in iz njih izhajajočo zahtevano usposobljenostjo (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna dodatna znanja in izkušnje,...), kar izhaja iz člena 2/9 ZSPJS. Po 49.a členu ZSPJS se za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca na podlagi tega zakona opravi prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta oziroma nazive in nominalnih zneskov osnovnih plač javnih uslužbencev po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plače po tem zakonu. Na podlagi navedenega je zaključiti, da je potrebno pri določitvi plač po ZSPJS upoštevati predpisano in doseženo stopnjo strokovne izobrazbe za določeno delovno mesto, razen v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom (npr. 14. člen ZSPJS). Z Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Aneks h PKP; Ur. l. RS, št. 60/08), ki je bil sklenjen na podlagi člena 13/2 ZSPJS, so pogodbene stranke določile in uvrstile delovna mesta (in nazive) tudi plačne skupine E (torej delovna mesta na področju zdravstva – 7. člen ZSPJS). Med te spadajo tudi delovna mesta plačne podskupine E3 (medicinske sestre, babice in tehniki zdravstvene nege), pri čemer delovnega mesta „instrumentarke“ (na katerem je delala tudi tožnica) ta aneks h kolektivni pogodbi ne opredeljuje. Prav tako je iz podatkov spisa razbrati, da tega delovnega mesta ni več vsebovanega niti v predlogu sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tako v Aneksu h PKP kot tudi v predlogu sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki predvideno delovno mesto „srednja medicinska sestra v operacijski sobi“, ki je uvrščeno v V. tarifni razred. Iz Seznama poklicev v zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 82/2004, 40/2006), ki ga za izvajanje člena 62/3 ZZDej izdaja minister za zdravje, izhaja da se za poklic medicinska sestra zahteva srednja strokovna izobrazba, pridobljena najpozneje do 31. 8. 1986, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit (zap. št. 17 seznama).

Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je bil tožnici ponujen aneks h pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „srednja medicinska sestra v operacijski sobi“ (ki sta ga predvidevala tako aneks h PKP pod zaporedno št. DM/N 22 in pod šifro DM E035018, kot tudi predlog sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki (A10) zakonit glede na stopnjo (in vrsto) strokovne izobrazbe, ki jo ima tožnica in glede na stopnjo oziroma vrsto strokovne izobrazbe, ki se za zasedbo tega delovnega mesta v zgoraj omenjenih aktih zahteva.

Sodišče prve stopnje pa tega ni ugotavljalo, ker je zaradi zmotne uporabe določb 62. člena ZZDej, 20. člen ZDR, določb ZSPJS in Aneksa h PKP štelo, da bi morala tožena stranka pri oblikovanju izpodbijanega aneksa (torej v zvezi s prevedbo) upoštevati dejansko delo tožnice. Ker je ostalo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu (pravilnost prevedbe ob upoštevanju tožničine dosežene strokovne izobrazbe) nima razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355. ZPP). Ocenilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine primere ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih zaključkov pritožbenega sodišča ugotoviti, če je bil izpodbijani Aneks h pogodbi o zaposlitvi zakonit in odločiti o tožničinem tožbenem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 165/3 ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.