Up-140/96

12.7.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V.P. iz N.G., v priporu v Z. N.G., ki ga zastopa V.M., odvetnik v D. na seji senata dne 12. julija 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba V.P. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 93/96 z dne 24.4.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je 21.5.1996 vložil pobudo za oceno ustavnosti 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP) in ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeni sklep sodišča, s katerim mu je bil ob razveljavitvi prvostopne sodbe podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti.

Pritožnik zatrjuje, da mu je bil doslej že večkrat podaljšan pripor s sklepi, ki naj bi bili obrazloženi zelo rutinsko in načelno, ne da bi sodišče pri tem upoštevalo nove okoliščine, med njimi zlasti pritožnikovo zdravstveno stanje. Pritožnik naj bi se v priporu nahajal 11 mesecev, poleg tega pa naj bi prestal osemmesečno kazen zapora, ki je bila po vsebini enaka priporu.

Pritožnik meni, da je pripor presegel vse razumne meje, zaradi česar naj bi bila kršena pritožnikova pravica iz 5. člena Konvencije o varnosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin (uradni list RS, MP, št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP).

Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava po določbi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljnjem besedilu: ZUstS) in pripor zoper pritožnika odpravi.

Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Kopru po določbi šestega odstavka 392. člena ZKP podaljšalo pripor zoper pritožnika zaradi razloga po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je presodilo, da je pri pritožniku podana nevarnost, da bi s ponovitvijo kaznivih dejanj, tudi tistih povezanih z mamili, ogrožal varnost ljudi. Med okoliščine, na podlagi katerih naj bi obstajala ta nevarnost, je sodišče uvrstilo pritožnikovo predkaznovanost za različne vrste kaznivih dejanj. Poleg tega še okoliščino, iz katere naj bi izhajalo, da je pritožnik po tem, ko naj bi organi za notranje zadeve pri njem našli heroin, storil še štiri kazniva dejanja, povezana z zlorabo mamil. Prav tako pa tudi okoliščino, da živi pritožnik sicer v skromnih premoženjskih razmerah in brez stalne zaposlitve, kar naj bi ob ostalem potrjevalo realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj.

B.

Ustavno sodišče je na seji dne 12. julija 1996 pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 201. člena ZKP izločilo iz ustavne pritožbe in o njej odločilo s sklepom št. U-I-239/96 z dne 12.7.1996. S tem sklepom odloča senat o pritožnikovi ustavni pritožbi. Senat Ustavnega sodišča je vpogledal kazenski spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 39/96.

Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava po določbi drugega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Po mnenju senata Ustavnega sodišča je za preizkus ustavne pritožbe izpolnjena procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Po določbi šestega odstavka 392. člena ZKP zoper sklep, s katerim višje sodišče odloči o priporu ob razveljavitvi sodbe, ni pritožbe. Za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu pa po mnenju senata pritožnik, ki ima v kazenskem postopku položaj obtoženca, glede na prvi odstavek 421. člena ZKP ni legitimiran. Zato je zoper izpodbijani akt dovoljeno vložiti ustavno pritožbo.

Pritožnik zatrjuje, da je bil pripor zoper njega doslej večkrat podaljšan s sklepi, ki naj bi bili obrazloženi zelo načelno in rutinsko. Priporni razlog pri pritožniku naj ne bi bil podan, s čimer pritožnik smiselno zatrjuje kršitev pravice do osebne svobode. Pritožnik zoper prejšnje sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora ni vložil ustavne pritožbe, zato Ustavno sodišče tudi ne more preizkušati, ali so z njimi bile storjene zatrjevane kršitve, ampak se lahko omeji le na preizkus izpodbijanega posamičnega akta.

Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejnaje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je ob odločanju o dosedanjih ustavnih pritožbah o priporih zaradi ponovitvene nevarnosti (na primer v odločbi Up- 75/95 z dne 7.7.1995; OdlUs 132,IV) obrazložilo, na kakšen način naj sodišča uporabljajo ustavno in zakonsko določene pogoje, da se pri odrejanju pripora spoštujejo ustavne pravice posameznika. Tako opredeljeni kriteriji so tudi po izdani odločbi št. U-I- 18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 25/96), s katero je Ustavno sodišče odločilo o ustavnosti 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP, podlaga za presojo o tem, ali je z odločitvijo o priporu kršena pritožnikova pravica do osebne svobode.

Po presoji senata Ustavnega sodišča je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo konkretne okoliščine, ki so podane pri pritožniku in iz katerih je z razumno presojo lahko sklenilo, da je nevarnost ponovitve kaznivih dejanj podana. Pri tem je sodišče ocenilo, da je podana nevarnost ponovitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa in prodaje mamil, torej dejanj, ki nedvomno ogrožajo varnost ljudi - njihovo zdravje in celo življenje. Sodišču ni mogoče očitati, da je s tem kršilo pritožnikovo pravico do osebne svobode.

Iz kazenskega spisa, ki ga je senat vpogledal, je vidno, da je pritožnik v priporu od 7.9.1994. Kazenski postopek, ki je sprva tekel zoper pritožnika in 11 soobdolžencev za več kaznivih dejanj, je bil zelo obsežen. Ob vpogledu v spis so bili podatki obseženi na več kot 2000 listovnih številkah. Prvič je v zadevi sodišče razsodilo že dne 16.3.1995. Ta sodba je bila razveljavljena le za pritožnika, za ostale soobdolžence je s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 196/95 z dne 15.11.1995 postala pravnomočna. Kakor je razvidno iz citirane drugostopne sodbe, je bila prvostopna sodba zoper pritožnika razveljavljena v delu, ki se nanaša na eno samostojno kaznivo dejanje in na nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prodaje mamil. Pri tem je iz obrazložitve te sodbe vidno, da se razveljavitev nanaša le na eno dejanje v okviru nadaljevanega dejanja, ki ga je bilo treba sicer iz tega razloga razveljaviti v celoti. Drugič je prvostopno sodišče odločilo s sodbo dne 6.2.1994, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča št. Kp 93/96 z dne 24.4.1996. Vmes pa je mogoče ugotoviti, da je postopek v tej obsežni zadevi ves čas tekel kontinuirano, zaradi česar sodišču ni mogoče očitati nepotrebnega zavlačevanja. Ob vpogledu v spis se je senat Ustavnega sodišča lahko prepričal, da je glavna obravnava po zadnji razveljavitvi že razpisana.

Po določbi tretjega odstavka 5. člena EKČP ima pripornik pravico, da se mu sodi v razumnem roku. Če v tem času ni mogoče izvesti kazenskega postopka, je treba pripornika izpustiti na prostost. Glede na razloge, navedene v prejšnji točki te obrazložitve, senat Ustavnega sodišča ugotavlja, da v pritožnikovem primeru zatrjevana kršitev navedene določbe EKČP ni podana. Glede na vse okoliščine navedenega primera in glede na dosedanje kontinuirano vodenje kazenskega postopka po mnenju senata razumni rok še ni prekoračen.

Ker niso podane zatrjevane kršitve človekovih pravic, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič