Jedro

Pritožbeni organ je preizkusil prav vse zatrjevane primere dvojnih oziroma večkratnih izterjav istih obveznosti ter nato podrobno in v zvezi z vsako od zatrjevanih situacij ugotovil, da ni prišlo do podvajanj in tudi ne do večkratne izterjave ter za svoj zaključek navedel (pravilne) razloge: 1. v zatrjevanih primerih podvajanj gre za izterjavo dveh vrst obveznih prispevkov - od zaposlenih in za zaposlene; in 2. pri zatrjevanih večkratnih izterjavah pa gre izterjavo po obračunih, ki jih je vložila tožeča stranka ob izplačilih dohodkov, ki jih je opravila na različne datume v okviru istega obračunskega obdobja, in gre torej v vsakem posameznem primeru za izplačilo, od katerega se v skladu z določbami 352. in 285. člena ZDavP-2 obvezno izračuna odtegljaj iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti začel zoper tožečo stranko davčno izvršbo na premičnine zaradi izterjave dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 27. 1. 2017 skupaj 60 507,72 EUR, od tega glavnica 58 184,73 EUR, zamudne obresti 2 272,99 EUR in stroški davčne izvršbe 50,00 EUR. Pri čemer obveznosti tožeče stranke (iz naslova davka na dodano vrednost, prispevka za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevka za zdravstveno zavarovanje od zaposlenih in za zaposlene pri pravnih osebah, prispevka za starševsko varstvo od zaposlenih in za zaposlene pri pravnih osebah, prispevka za zaposlovanje od zaposlenih in za zaposlene pri pravnih osebah, akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve, prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih in za zaposlene pri pravnih osebah ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - od pravnih oseb) temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so navedeni v tabeli na straneh od 1 do 12 izpodbijanega sklepa, izvršba pa se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti tožeče stranke in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika.

2. Iz razlogov sklepa sledi (samo), da po podatkih knjigovodske evidence davčnega organa tožeča stranka ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa in da je bilo zato zoper njo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) potrebno začeti davčno izvršbo. Zamudne obresti in stroški davčne izvršbe se obračunajo oziroma naložijo v plačilo skladno z določbami ZDavP-2, ki jih davčni organ citira v nadaljevanju obrazložitve, določbam ZDavP-2 pa sledi tudi način poravnave dospelih obveznosti, ki se opravi po vrstnem redu iz 93. člena ZDavP-2. 3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje pravilna in skladna s predpisi. Sklep sicer res ni v celoti obrazložen, zato pa se v skladu z 251. členom ZUP dopolni njegova obrazložitev, in sicer v skladu in na podlagi dokumentacije, ki se nahaja v upravnih spisih. Pri tem pritožbeni organ ugotavlja, da je bil tožeči stranki že pred izpodbijanim sklepom izdan sklep o izvršbi na denarna sredstva dolžnika po stanju dolga na dan 31. 8. 2016, ki je bil odpravljen in vrnjen organu prve stopnje v ponovni postopek, v ponovnem postopku pa zajete neporavnane obveznosti v skupnem znesku 64 399,47 EUR. Ker pa so bile ob izdaji sklepa (na dan 25. 1. 2017) delno poravnane, se je davčna izvršba po navedenem sklepu (št. DT 4934-120319/2016-17 z dne 27. 1. 2017) dejansko opravila za skupni znesek 39 134,10 EUR, pri čemer so neporavnane obveznosti razvidne na straneh od 7 do 11 navedenega sklepa. V obrazložitvi navedenega sklepa pa je v skladu z napotki organa druge stopnje podrobno pojasnjeno, kako so se s posameznimi plačili v skladu s 93. členom ZDavP-2 pokrivale starejše neporavnane obveznosti na posameznih kontih. Organ druge stopnje ob reševanju pritožbe zoper izpodbijani sklep razloge omenjenega sklepa povzame ter na tej podlagi zavrne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ista opravljena plačila in na iste izvršilne naslove. Nadalje ugotavlja, da po 20. 1. 2017 do dneva izdaje izpodbijanega sklepa (27. 1. 2017) drugih plačil ni bilo, plačila, ki so bila izvršena po dnevu izdaje izpodbijanega sklepa, pa so bila upoštevana pri nadaljnjem vodenju postopkov, niso pa zajeta v izpodbijanem sklepu.

4. Poleg tega navaja, da se v spisih zadeve nahajajo vsi izvršilni naslovi, na podlagi katerih se tožečo stranko terja z izpodbijanim sklepom, in sicer REK-1 od januarja 2016 do novembra 2016, obračuni DDV za leto 2016, odmerne odločbe NUSZ za leto 2016, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2014 in 2015 ter izpisi davčne kartice za leti 2016 in 2017, iz katerih je razvidno, kako so nastale in kako so se poravnale posamezne obveznosti na posameznih kontih davčnega knjigovodstva, ter poudari, da je vse to lahko tožeča stranka vpogledala in se na ta način prepričala, da je dejansko stanje obveznosti v izpodbijanem sklepu ugotovljeno pravilno. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na posamezne izvršilne naslove, pa drugostopenjski davčni organ podrobno opiše stanje na posameznih kontih ter pri tem ugotavlja, da se obveznosti, ki izhajajo iz posameznih izvršilnih naslovov, glede na njihovo vrsto (prispevki za zaposlene in od zaposlenih) ne podvajajo, kot tožeča stranka zatrjuje v pritožbi, ter da gre, v primeru večjega števila obračunov za isto obdobje za obveznosti, ki temeljijo na obračunih (davčnih odtegljajev), ki jih je vložila tožeča stranka (sama) in ki se nanašajo na izplačila, ki so bila opravljena večkrat oziroma na različne dneve. Kar po presoji pritožbenega organa pomeni, da izpodbijani sklep ni bil izdan v nasprotju z dejanskim stanjem, tožeča stranka pa tega tudi ne pojasni. V zvezi s pritožbenimi ugovori še pojasni: da je bilo o vlogi tožeče stranke za odlog in obročno plačilo naloženih obveznosti že odločeno ter da je bila njena vloga zavržena oziroma zavrnjena; nadalje, da ne vzdrži pritožbena trditev, da seštevek zneskov po posameznih izvršilnih naslovih ne ustreza znesku, za katerega je dovoljena davčna izvršba; ter da je bila pojasnjena pravna podlaga za izračun zamudnih obresti, tožeča stranka pa ne pove, kako naj bi prišlo do njihovega dvakratnega obračuna.

5. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, oziroma podrejeno, razveljavi (pravilno: odpravi) ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženi stranki v plačilo stroške postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem izpostavlja, da je že v pritožbi navedla, da je bilo dejansko stanje v izpodbijanem sklepu ugotovljeno nepopolno in napačno, saj je svoje obveznosti po izvršilnih naslovih, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu, v večini že poravnala. V zvezi s posameznimi izvršilnimi naslovi ponavlja ugovore, ki jih je navedla že v pritožbi. V zvezi z izvršilnim naslovom pod zaporedno številko 2 opozarja, da se znesek 12 364,39 EUR (iz naslova DDV) izterjuje neutemeljeno, da obveznost znaša 7 720,34 EUR ter da se je DDV pokrival z (navedenimi) izvršenimi plačili. Dodatno še izpostavlja, da je bil s sklepom z dne 23. 10. 2017 postopek davčne izvršbe, začet s sklepom z dne 31. 8. 2016, ustavljen in je torej jasno, da omenjena obveznost ne more obstajati. V zvezi z izvršilnimi naslovi, ki jim (po posameznih sklopih) ugovarja v nadaljevanju tožbe in pred tem že v pritožbi, pa tožeča stranka navaja, da gre pri posameznih navedenih skupinah izvršilnih naslovov za iste izvršilne naslove za isto obdobje in da se ji zato isti prispevki za isto obdobje podvajajo oziroma so ji obračunani večkrat. Izvršba je zato v vseh takšnih primerih nedopustna in nezakonita, saj istega dolga ni dovoljeno terjati večkrat. Medtem ko je drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi navedel le, da je tožeča stranka obračune v zvezi s temi izvršilnimi naslovi vložila sama, kar pa ne vpliva na dejstvo, da se od tožeče stranke dejansko večkrat izterjuje isti dolg. Izpodbijani sklep je zato v nasprotju z določbami ZUP, ZDavP-2 in v nasprotju z življenjsko logiko ter kot takšen nezakonit in nepravilen.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je (z obrazložitvijo druge stopnje dopolnjen) izpodbijani sklep zakonit in pravilen. V obrazložitvi odločbe druge stopnje je pravilno in izčrpno odgovorjeno tudi na vse pritožbene ugovore. In ker so tožbeni ugovori v pretežni meri enaki pritožbenim, se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge druge stopnje.

9. Tožbeni ugovor, da je organ druge stopnje v zvezi s pritožbenimi ugovori o dvakratnem oziroma večkratnem upoštevanju istih izvršilnih naslovov v izpodbijanem sklepu in s tem o večkratni izterjavi istega dolga navedel le, da je tožeča stranka obračune v zvezi s temi izvršilnimi naslovi vložila sama, ni skladen s tem, kar izpričujejo spisi. Iz obrazložitve odločbe namreč dovolj jasno sledi, da je pritožbeni organ preizkusil prav vse zatrjevane primere dvojnih oziroma večkratnih izterjav istih obveznosti ter nato podrobno in v zvezi z vsako od zatrjevanih situacij ugotovil, da ni prišlo do podvajanj in tudi ne do večkratne izterjave ter za svoj zaključek navedel (pravilne) razloge: 1. v zatrjevanih primerih podvajanj gre za izterjavo dveh vrst obveznih prispevkov - od zaposlenih in za zaposlene; in 2. pri zatrjevanih večkratnih izterjavah pa gre izterjavo po obračunih, ki jih je vložila tožeča stranka ob izplačilih dohodkov, ki jih je opravila na različne datume v okviru istega obračunskega obdobja, in gre torej v vsakem posameznem primeru za izplačilo, od katerega se v skladu z določbami 352. in 285. člena ZDavP-2 obvezno izračuna odtegljaj iz naslova obveznih prispevkov za socialno varnost. Da bi do teh in takšnih izplačil ne prišlo, pa tožeča stranka ne zatrjuje niti ni zoper enake dejanske ugotovitve ugovarjala v postopku izdaje sklepa o izvršbi na denarna sredstva, na katerega se sklicuje drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi.

10. Sodišče pa se strinja tudi s tistimi razlogi, s katerimi tožena stranka zavrne pritožbene ugovore „k izvršilnem naslovu pod zaporedno številko 2“ in ki jih tožnik ponavlja v tožbi. Ne drži namreč tožbena trditev, da se pritožbeni organ glede teh ugovorov, po katerih določena plačila pri obveznosti iz naslova DDV niso bila upoštevana in je zato višina terjanega zneska napačna (12 364,39 EUR namesto pravilno 7 720,34 EUR), ne izreče. Na navedene trditve je obširno in izčrpno odgovorjeno na 5. strani odločbe druge stopnje ter pri tem podrobno in konkretno pojasnjeno, katere obveznosti so se pokrivale s plačili, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi (in pred tem že v pritožbi). Tožeča stranka tem dejanskim ugotovitvam v tožbi ne nasprotuje. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi druge stopnje, da po 20. 1. 2017 pa do izdaje izpodbijanega sklepa drugih plačil ni bilo. Še kasnejša plačila, tako kot tudi sklep o ustavitvi postopka z dne 23. 10. 2017, na katerega se tožeča stranka sklicuje v tožbi, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki se presoja z ozirom na tisto dejansko stanje, ki je obstajalo ob njegovi izdaji, ne morejo vplivati, in zato sodišče tožbene ugovore ter dokaze, ki jih tožeča stranka prilaga v tej zvezi, kot nepomembne za odločitev zavrača. 11. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.